Zadnje čase vas ni videti na hokejskih tekmah. Kako to?

Z veseljem bi šel, a žal ni časa. Obveznosti, ki jih imam kot predsednik uprave Zavarovalnice Triglav, mi vzamejo ogromno časa. Razmere v gospodarstvu so težke, zato je treba biti povsem osredotočen na posel. Hokej si ogledam po televiziji, pravi trenutek za obiskovanje tekem pa šele prihaja. Prav gotovo bom našel čas.

Matjaž Sekelj pravi, da je večji problem nekomunikacija med zvezo in klubi. Vaš odgovor?

Komunikacija obstaja in je zelo dobra. Letos je generalni sekretar Dejan Kontrec opravil kar nekaj sestankov, veliko truda smo vložili, da poteka tekmovanje v INL. Skupaj z Avstrijci smo naredili ligo, žal pa je glavni problem, da se pri klubih zaradi gospodarske krize šele zdaj poznajo vse nepravilnosti iz preteklosti. Na zvezi imamo strokovni svet, ki vodi tekmovanja. Tu ne gre za to, da bi predsedstvo zveze odločalo glede tekmovanj, ampak je za to pristojna stroka. Problem pa je v klubih, ki glede na vodstvene strukture v teh težkih razmerah iščejo sami sebe. Žal sta ponudbo za vstop v ligo INL izkoristila le Slavija in Triglav. Prepričan sem, da je dobro, da se naslonimo na Avstrijce, s katerimi smo navsezadnje v istem kakovostnem razredu, ne pa toliko na Balkan. Razen seveda, če nas ne vidijo v vlogi tistih, ki bi širili hokejsko igro na jugovzhod Evrope, ampak potem bo tudi kakovost padla.

Mednarodno ligo vodijo Avstrijci, zveza pa je obljubljala lastno kakovostno tekmovanje, potem ko je Slohokej izgubil koncesijo. Tu vam je spodletelo.

Letošnje leto je precej konfuzno. Najprej so se pojavile težave z Jesenicami. Ko smo ponudili finančno pomoč klubom v ligi INL, kar v preteklosti ni bila praksa, sta ponudbo sprejela le dva. Drugi so odpadli in iščejo priložnosti drugje. Še vedno pa poteka državno prvenstvo. Za vse smo našli način, da igrajo hokej.

Zvenite, kot bi bili zadovoljni s tem, da dva kluba sodelujeta v amaterski ligi INL, trije pa v nadvse nenavadni različici državnega prvenstva.

Ne, ne moremo biti zadovoljni, je pa to odraz nedela v hokeju v prejšnjih letih. Zdajšnji kolaps je posledica preteklosti. Ko začneš enkrat urejati zadeve, začne počasi odpadati vse slabo. Klubi so zašli v težave, zato je treba stvari postaviti na pravo mesto. Tako je tudi v gospodarstvu. Treba je vzpostaviti sistem, ki je nekoč že deloval. Upam, da bo tako že v naslednji sezoni. Načrt strokovnega sveta je, da bi zapeljali zgodbo malo drugače. Je pa vprašanje, kdo vse bi igral v domači ligi. Berem, da bo Podmežakla dobila led šele prihodnjo jesen. Videli bomo, kako je z Bledom, Mariborom. Slavija je dokazala, da se da z amaterizmom in veliko dobre volje precej narediti. Mogoče je to formula za vse ostale in da se določene vodstvene strukture zamenjajo, da po vzoru hokejske zveze zavije svež veter. Klubi bodo morali oceniti, ali je tekmovanje v avstrijski ligi INL primerno ali pa je bolje igrati v domačem prvenstvu. Letos so se klubi sami odločali, mi pa smo ponudili zanimiv sistem.

Zanimiv je tudi pingpong med zvezo in klubi, ko s prstom kažete drug na drugega.

Vedno je slišati, da bi zveza lahko naredila to in ono, nihče pa ne pove, kaj točno. Lahko je reči, da zveza ni dovolj močna, ampak kaj je v tem trenutku boljše od tekmovanja s sosedi, ki je stroškovno zelo malo obremenjujoče? Ali gre tukaj za nagajanje, ne vem. Mi imamo jasno začrtano strategijo. Vidimo, da je zadnje prvenstvo v Stožicah uspelo, reprezentanca deluje brez kakršnih koli težav. Zdi se mi, da je treba v klubih spremeniti politiko, miselnost. Treba se je soočiti z realnostjo. Ta je povsem drugačna kot lani ali pred dvema letoma. Razmere so hujše in tukaj igra glavno vlogo le amaterizem. Vse tiste obljubljene nagrade in plačila za igranje so preteklost. Treba je začeti z ničle. Ko bodo klubi to spoznali, bodo ujeli tekmovalni tok.

Se kdaj vprašate, koliko podpore imate v klubih po dveh letih vodenja zveze?

Ne, nikakor. Vedno je tako, da ko prideš, podreš neki sistem. Zadeve se še vedno podirajo, a smo dokazali, da nekaj pa vendarle znamo narediti. V mislih imam predvsem prvenstvo v Stožicah. Ves sistem je odvisen od vrste deležnikov. Obstajajo različne ideje, pogledi, pojavljajo se tudi zamere, nečloveški odnosi... Ko vse to združiš, je zelo težko uspeti v prvem trenutku. Ljudje ti ne zaupajo, imajo strah ali pa delujejo po starih formulah, kar danes ni več uspeh. Zadeve se bodo uredile. Če ne letos, pa zagotovo čez leto ali dve.

Nekoč ste dejali, da imate radi utemeljene kritike, po odhodu Ernesta Aljančiča iz slovenskega hokeja pa je opozicija pravzaprav utihnila.

Nekaj ljudi z Aljančičem se je resda umaknilo iz hokeja, kar je, to moram priznati, škoda. No, verjetno se bo opozicija hitro spet sestavila, moramo pa vedeti, da sam vodim organizacijo zgolj iz vrha. V tekmovalni sistem se ne vmešavam. Vse stvari potekajo neodvisno od vrhovnega organa. Mi le potrjujemo sklepe, ki jih predlaga stroka. Seveda o tem razglabljamo in veliko je tudi polemike. Čas bo pokazal, da je usmeritev prava in ljudje se bodo izučili v dejanjih in napredovali.

Vas moti, da na sejah predsedstva vedno manjkajo eni in isti člani?

Kar nekaj ljudi je dobilo nove obveznosti zunaj hokeja. Vseeno se slišimo. Pomembne zadeve nikdar ne obravnavamo brez njih, predvsem ko je govor o pogodbah. O vsem obstajajo zapisniki. Prilagajamo se urniku članov, je pa vedno vsaj tako, da smo sklepčni. Morda je pri tistih, ki nimajo več tolikšnega tekmovalnega zanosa, interes malo upadel. Tudi zato pravim, da bi bilo počasi treba razmisliti o zamenjavah vodstev v določenih klubih.

Je finančno poročilo za svetovno prvenstvo v Stožicah že spisano?

Seveda. Izšlo je na okoli 70 straneh, kjer se natančno vidi, kako transparenten posel smo naredili. Ocenjujem, da smo iz Stožic izvlekli zadovoljiv dobiček. Prvenstvo je uspelo v vseh pogledih.

Torej ne računate, da bi v pisarno HZS prispela kakšna izvršba?

Katera pa?

Od Roberta Verliča iz Olimpije recimo.

To lahko pojasnim. Obseg sodelovanja z Verličem je bil potrjen na predsedstvu. Vse, kar smo naročili, želimo plačati. Tu ni dvoma, so pa ambicije in želje pri nekaterih prevelike. Še enkrat opozarjam, da je v preteklosti denar odtekal brez nadzora in zaradi tega marsikaj ni uspelo. Na zvezi vedno naročamo v pisni obliki z naročilnico. Tudi če kaj ni bilo narejeno prek pogodbe, priznamo, da od plačila nikoli ne bežimo.

Drži informacija, da igralci niso dobili vseh obljubljenih nagrad za Stožice?

Zagotovo ne drži. Najprej smo poskrbeli za igralce. So pa bile nagrade resnično simbolične, zato bi bilo smešno, če jih ne bi izplačali.

Slovenija nima več predstavnika v svetu Mednarodne hokejske zveze, kandidata HZS Slavka Ažmana za ta položaj pa sploh ni bilo na kongresu v Tokiu. Zakaj?

Preprosto smo ocenili, da so možnosti za izvolitev Ažmana zelo majhne. Položaj, ki ga je vrsto let zasedal Aljančič, je bil za slovenski hokej dober. HZS je želela, da bi Aljančič še naprej sodeloval v svetu IIHF, a je prišlo do kratkega stika na finančni osnovi med njim in zvezo. Glede na to, da njegovo podjetje neupravičeno toži zvezo, je jasno, da nismo mogli predlagati človeka, ki bi bil hkrati rad njen tožnik in predstavnik v mednarodnem merilu. Čeprav je Aljančič izgubil stolček, sem na zadnjem kongresu videl, kako pomembno je, da imamo v zvezi Kontreca, ki je poznan med operativci v IIHF. To je bila dobra odločitev. Kontreca sprejemajo za svojega, zato so naše pozicije še vedno zelo močne. Navsezadnje imamo tudi v Špeli Predan močan adut.

Pa je v hokejskem svetu navada, da je generalni sekretar bolj poznan kot predsednik?

S tem nimam težav. Prihajam iz gospodarstva, zato je razumljivo, da v hokeju, kjer se gibljejo vsi nekdanji igralci, nisem poznan. Logično je, da beseda lažje steče med igralci kot z nekom, ki je prišel v zvezo zato, da jo dvigne iz finančnega brezna in postavi stvari na svoje mesto. Ne glede na vse imam vrsto kontaktov in se udeležujem pomembnih srečanj. Nedavno sva bila s Kontrecem na stoletnici avstrijske zveze, še prej na kongresu... Delujemo kot moštvo, zato me ne moti, da je generalni sekretar bolj poznan kot predsednik. Takšne prakse lahko opazimo tudi drugod.

Se z Aljančičem še kaj slišita?

Zadnjič sva se videla na kongresu. Komunikacija med nama je normalna. Tu ne vidim nobenega problema.

Kaj pa kazenske ovadbe?

Ja, so žive.

Pa njihova vsebina?

Je pa skrivnost. Gre za ugotovitve, ki so jih naredile strokovne zunanje službe in stojijo za nadaljnjimi postopki.

Policijska preiskava poteka pri nekdanjem vodstvu HK Acroni Jesenice.

O tem sem seznanjen iz medijev. Glede na to, kaj je pisalo in kaj se je govorilo, je bila logična posledica, da so morali pristojni organi posredovati in preveriti, ali je res prišlo do oškodovanja ali ne.

Gre predvsem za to, da ob takih zadevah pada ugled slovenskemu hokeju.

Tako je. Govoril sem že, da je glavni problem netransparentno poslovanje iz preteklosti. Nekdaj sta klube vodila eden ali dva človeka, zraven so bili ljudje zgolj za dvigovanje rok. Tudi zveza je v preteklosti slonela le na enem človeku.

Jesenic se ni dalo rešiti?

Na Jesenice gledam s posebnega vidika. Propad kluba se je moral zgoditi. Če bi vztrajali na prejšnjem sistemu, bi lahko povsem uničili hokej na Jesenicah. Zdaj imamo alternativo. Ljudje okoli Mihe Rebolja so zavzeti, igrajo zato, da potegnejo kontinuiteto za naslednjo zimo. Treba je imeti trdno vodstvo, ki bo delovalo na skromnih osnovah. To je formula, ki se bo glede na krizo morala pojaviti ne le v hokeju, ampak tudi v drugih športnih panogah.