Krajan Anton Ravnikar desetletja opazuje, spremlja in dokumentira stanje travnika, ki ob velikih deževjih postane jezero. Dolgo časa je kot sosed zaradi osebne ogroženosti svaril in opozarjal strokovnjake upravne enote, agencije za okolje – a zaman. Na robu poplavnega travnika sta zrasli veliki hiši, v teh dneh pa je Ravnikar odkril nekaj presenetljivega: »Ko je voda po nalivih že odtekala, sem opazil, da na Vrbanovem travniku ni ravno tako. In sem šel k jašku, ki služi novima stavbama ter naletel na presenetljivo novost: voda je tam topla kar 12,5 stopinje, drugod pa ima le 5 stopinj. Očitno priteka od nekod, kar samo dokazuje, da travnik ne zbira le meteorne vode iz okolice…«
In res: vsaj deset let nazaj je začela mestna občina Kranj »na črno« raziskovati, kaj se skriva pod travnikom. Za vrtanje niso pridobili dovoljenja, z njim pa so želeli dokazati, da je travnik primeren za gradnjo okoli desetih novih hiš. Po gradnji dveh naj bi spremenjena zakonodaja onemogočila gradnjo na preostalem delu travnika, kjer je bila zemlja preprodana po desetkrat višji ceni. Pripombe krajanov krajevne skupnosti Bitnje ob sprejemanju prostorskih načrtov so prezrli, neuradno pa so celo mestni uradniki za prostor izjavljali, da je travnik preprosto moral postati zazidljiv. Zdaj že precej časa prazna stojita tudi dvojčka, ki sta bila zgrajena na robu travnika. Le nasuta pot preprečuje, da bi nesojeni stanovalci gledali s terase dobesedno na jezero vsakič, ko deževje prispeva k poplavljanju travnikov v vaseh od Stražišča do Žabnice.
Država je že pred leti predvidela rešitev s posebno pregrado pod Šmarjetno goro, ki bi preprečila take poplave. Toda visoka cena projekta je zamisel strokovnjakov potisnila v ozadje. Vrbanov travnik pa zdaj kot v posmeh vsem, ki so na njem predvideli gradnjo, bruha toplo vodo. Od kje in kako priteka, pa bo treba še raziskati. Nobena dodatna raziskava pa ni potrebna za ugotovitev, da gre pri vsem skupaj še za en primer, kako sila kapitala podira vse ovire in kako človekovo posiljevanje narave nima meja.
