Vsak športnik je po svoje posebnež, še posebej pri načrtovanju vrhunske forme. »Sam se še vedno ne poznam dovolj, da bi si s pomočjo svetovalca našel in prilagodil sistem treninga, ki bi bil zame optimalen,« je dejal 29-letni kolesarski reprezentant Jure Kocjan. Večina bi mu lahko pritrdila. Zraven pa njihovi trenerji ali svetovalci, ki načrtujejo formo. Načrtovanje forme je znanost. »Na prilagoditev telesa treningu vpliva cela vrsta dejavnikov. Več ko imamo informacij o opravljenem treningu in testiranjih, lažje in pravilneje načrtujemo nadaljnje treninge. Prvi pogoji za napredek so: poznavanje teorije športnega treniranja, načrtovanje treninga, ki mora biti prilagojeno sposobnostim, optimalna realizacija treningov, dober nadzor nad treningi s čim več podatki, kot so količina treninga, hitrost, srčni utrip, analiza opravljenih treningov, tekmovanj, testov, krvnih analiz,« je načrtovanje opisal Miran Kavaš, vrhunski športni trener in svetovalec, specialist za pripravo vadbenih programov predvsem v kolesarstvu.
Zadeti dnevno formo je zapleten proces
Športne panoge so tako različne, da so paralele v pripravi zelo zahtevne. Če je za plavalce voda v bazenu, za veslače jezero in za atlete tartanska steza razmeroma konstanten faktor, je pri smučarjih sneg večna spremenljivka. Zato je načrt za dvig pripravljenosti v vrhunsko formo toliko zahtevnejši. »Zadeti najboljšo dnevno formo na najpomembnejši dan je zelo zapleten proces, saj mi trenerji skupaj s tekmovalci vedno iščemo najboljšo različico vadbe. Za vsakega je proces malo drugačen. Vedno se moramo po uspehih ozirati nazaj, kaj je bilo tisto, kar je pripomoglo k dobremu dosežku. Za eno tekmo vsak malo bolj izkušen trener že zna zadeti formo. Posebno za prvo v sezoni. Pri svetovnem prvenstvu sredi sezone pa se mnogim že zaplete. Za to pa je treba vedno nekaj žrtvovati. Torej slabše rezultate v obdobju prej,« dobro ve Uroš Velepec. Z biatlonci je nesporno dokazal, da je velemojster obrti. Ima svetovnega prvaka Jakova Faka, srebrno štafeto in še kopico dobrih uvrstitev na najpomembnejši tekmi. A vsaj toliko zaslug ima Tomaš Kos, ki je specialist za strelsko vadbo.
»Svojim varovancem vedno govorim, da ima biatlon tri discipline. Tek, streljanje in regeneracijo, torej počitek. Vedno iščemo črto med premalo in preveč. Če je premalo, bo nekdo drug z drugim varovancem našel več. Če je preveč, bo prišlo do preutrujenosti, pretreniranosti in znova bo rezultat slabši,« je pojasnil Velepec. Zatrdil je, da so teoretično lahko vsi vadbeni sistemi uspešni. Trenerji želijo čim manj neznank pri vadbi. Ni pomemben samo trening. Tudi hrana, spanje, počitek, zdravje, psiha. Trema lahko podre vse, čeprav je bil vrhunec načrtovan do potankosti. Kot tudi razmišljanje, da je športnik boljši, kot je in zmore. Velepec je dejal: »Osnova je komunikacija. Pri tistih, od katerih dobim več informacij, po pravilu lažje zadenem najboljšo formo. Ob tem moram delati z vsakim drugače. Eni me morajo imeti za sovražnika, druge moram trepljati kot prijatelje. Igrati za oscarja v Hollywoodu. Zaupanje v delo pa je največji plus. Dvom in lastna preračunljivost pač podreta sistem, ki pripelje do vrhunske forme oziroma pritisne neznanko več, kar oteži analizo.«
Ostati zdrav je največja umetnost
Pri hrani je lahko usodna že ena pica. Čez noč se lahko znižajo krvne vrednosti. Tudi diete pokopljejo sanje mnogih. No, športnicam dan D lahko podre tudi menstruacijski ciklus. Ob vseh negotovostih v obdobju vrhunske forme športnikom preti še ena tegoba – veliko večja dovzetnost za poškodbe in bolezni. Strokovna teorija navaja, praksa pa le potrjuje, da je imunski sistem v »top formi« najbolj ranljiv. Vsa energija gre v napore in počitek. »Mene spomladi ustavi še alergija na cvetni prah. Ostati zdrav je največja umetnost. Pri načrtovanju vrhunske forme vsaj pri kolesarjih igra veliko vlogo letni čas, velikokrat tudi s tem povezana telesna teža. Nekateri potrebujejo dva meseca vročine, da shujšajo in sploh začnejo leteti,« je naštel Kocjan, ki lahko doseže vrhunce večkrat na sezono. Običajno vrha ne more držati dlje kot približno tri tedne.
Eden od novejših sistemov vadbe pri kolesarjih je razdeljen na cikluse, dolge po tri tedne, od 18 do 20 dni. Gre za stopničast sistem intenzivne vadbe z vmesnimi dnevi počitka. Po tem ciklusu sledi testiranje na inštitutu ali v naravi, kjer trener dobi nove parametre za srčni utrip in obremenitev moči. Osnova testiranja je določitev anaerobnega praga pri laktatnem pragu. Nova teorija stopnjevanja vrhunske pripravljenosti tudi temelji na razmeroma kratkem obdobju počitka po sezoni, ohranjanju treningov visoke intenzivnosti tudi v začetnem pripravljalnem obdobju, ki je teoretično namenjeno le dobrim bazičnim pripravam. Osnova je visoka stopnja pripravljenosti skozi vso sezono, z manj izrazitimi odskoki vrhunske forme, vendar ponavljajočimi se skozi vse cikluse.
Zaradi vseh teh dejavnikov, ki odločajo o pripravljenosti, o iskanju optimalne vrhunske forme, je mogoče razumeti, zakaj večje uspehe dosegajo bistrejši, bolj dojemljivi, bolj učljivi, delavnejši, izkušenejši športniki. Znajo preračunavati in izločati neznanke, poslušati trenerje in znajo opisovati, tako bolje poznajo in razumejo svoje telo in s tem jih doleti več (ne)prijetnih izkušenj. Tako z večjo verjetnostjo dosežejo vrhunsko formo prave dni.
