Milena Dora
Ni prav splošno znano, da obstaja Združenje evropsko pomembnih pokopališč, in še manj, da delujejo za predstavitev pokopališč. To sicer ne pomeni, da bi se morala pokopališča posebej oglaševati v slogu "Pridite k nam", saj navsezadnje vsi končamo tam. Tudi s pomočjo pokopališkega turizma to ni več zgolj prostor spomina na travmatično izkušnjo ob smrti bližnjega, ampak vse bolj prostor kolektivnega spomina. Lani je to vrsto turizma (Pot evropskih pokopališč) za najbolj inovativno razglasila svetovna turistična organizacija.
Pogrebno podjetje Maribor letos predseduje Združenju evropsko pomembnih pokopališč ASCE (Association of significant cemeteries in Europe). Združenje vključuje 120 članic iz sto različnih mest v 22 državah. Predsednica ASCE, direktorica Pogrebnega podjetja Maribor, mag. Lidija Pliberšek, je zadovoljna da tudi z izdajo vodnika po pobreškem pokopališču, organizacijo vodenj po njem in primernimi koncerti spreminjajo odnos ljudi do pokopališč.
Okoli 80 za Maribor in za Slovenijo pomembnih ljudi so opisali v vodniku po pobreškem pokopališču, ki ga je sestavil zgodovinar Sašo Radovanovič. Zadrega je bila, koga uvrstiti, zato so se odločili, da bodo to pomembni ljudje, po katerih so v Mariboru že poimenovali ulice. A, glej ga zlomka! Leon Štukelj, ki je v Mariboru živel 72 let, še nima ulice, med pomembne osebe v vodniku pa ga niso pozabili uvrstiti.
Grobovi kot zgodovinska knjiga
Zgodovinar Sašo Radovanovič na naše vprašanje, zakaj so pokopališča pomembna za žive ljudi, odgovarja: "Mrtvim je prav vseeno. Pokopališča so zaradi živih. So največja učna ura človeške zgodovine. Tam končajo vse človeške napake. Če jih pozabimo, nas bodo spomeniki na pokopališčih še vedno opozarjali na vojne, na človeške neumnosti. Ena plat pokopališča je osebna čustvena plat, po drugi strani izveš na pokopališču veliko o preteklosti mesta in cele države. Dandanes je Maribor slovensko mesto s priseljenci iz nekdanje Jugoslavije. Nekoč so tu živeli Nemci, Madžari, Čehi, ki jih nikjer več ne najdeš. Na vojnih pokopališčih začutimo zgodovino cele države." Slovenci smo v svojem odnosu do mrtvih posebni. "Slovenci radi hodimo na pokopališča, po porabi sveč smo celo svetovni prvaki. Zakaj se ne bi na pokopališčih še kaj naučili o svoji zgodovini?"
Tudi pokopališča čutijo prihod novodobnih kapitalistov, ki so kot gobe po dežju iz nič zrasli po slovenski osamosvojitvi. Radovanovič opozarja na pojav, da so novodobni podjetniki kupovali grobnice katere od pomembnih družin z izvrstnim spominskim obeležjem, izbrisali stare napise ali podrli spominske plošče in postavili svoje. To je podobno kurjenju starih zgodovinskih knjig. "Enako je z odstranjevanjem javnih spomenikov, kipov. Nič več ne bo novih generacij spominjalo, da so bili nekoč tudi slabi časi. Saj tudi slavolokov ne podiramo, ker je bil Napoleon osvajalec. Rušiti spomenike iz socializma, ker za koga menijo, da je bil diktator, ni smiselno. Mlajši tako ne bodo nič vedeli o zgodovini. Zato so pokopališča pomemben prostor, v katerem vidiš zgodovino bolj kot v kakšnem zgodovinskem učbeniku. Tu ni nič skrito. V preteklosti so zaradi ekonomske krize, vojn ali nestrpnosti do drugačnih po Evropi pregnali na milijone ljudi iz njihovih stoletnih domovanj. Zato pokopališča ostajajo ne le prostor individualnih spominov in žalovanja, ampak kolektivnega spomina na ljudi in preteklost nekega mesta, na njegovo raznolikost in strpnost v preteklosti."
Slovenski svetovni rekord
Predsednica Evropsko pomembnih pokopališč Lidija Pliberšek pojasni, da predstavitev pokopališč obsega predvsem zavedanje o kulturni dediščini na njih, le tako jo bomo namreč znali ohraniti. Da se ne bo dogajalo, da bodo bogati posamezniki od lastnika odkupili zgodovinsko in arhitekturno pomembno nagrobno opremo in jo "naredili bolj moderno", da ne bo videti "tako starinsko". "Zato je naše pokopališče spomeniško zaščiteno in kamnoseki na njem ne morejo kar tako zbrisati imen. Zavod za spomeniško varstvo bi v ključnih primerih dal soglasje za spremembe in povedal, kaj mora ostati, da ne bi uničevali grobov, ki so pomembni morda zaradi imena pomembnega pokojnika ali so arhitekturne posebnosti." V praksi to pomeni, da mora imeti kamnosek dovolilnico upravljavca pokopališča, sicer bi lahko kdorkoli podrl spomenik.
"Slovenci smo narod vrtičkarjev, to je opazno tudi na grobovih. Sadimo rožice, prižigamo sveče. Tega v tujini ni, zato se tam tudi ne ukvarjajo s krajami aranžmajev, nasadov. Pri dražjih aranžmajih gre za preprodajo ali nagajanje. Družinske razprtije se s smrtjo ne končajo, velikokrat se tu celo stopnjujejo."
Že lani je Pliberškova skupaj z ministrstvom za okolje in prostor sprožila akcijo Prižgimo svečko manj, saj prvi november pomeni veliko ekološko obremenitev okolja. Letos se zavzema, da bi bila na grobovih le po ena svečka. "Morda bo svoje naredila tudi kriza. Tudi v naših cvetličarnah je zaznati upad prodaje sveč in rezanega cvetja. Tudi ob pogrebih je včasih vsak posameznik kupil svoj venec, zdaj se dogovorijo za skupnega. Kot predsednica Združenja evropsko pomembnih pokopališč se moram zavzemati, da bodo obiskovalci začutili njegovo posebnost. Lepota ni le v tem, kako uredi upravljavec svoj del, ampak tudi v odnosu lastnikov do grobov. Želimo si, da bi pokopališča postala prostor kulturne dediščine, in da prostor smrti ne bi bil več tabu, kot je to v velikih mestih, kot so Dunaj in Pariz, kjer so pokopališča pomembne turistične točke. V Hamburgu je urejeno kot krajinski park, v Stockholmu je njihovo gozdno pokopališče celo pod Unescovo zaščito."
