Sem sodnica. To pišem zato, ker me nihče doslej, vse od tistega 12. septembra letos, ni nič vprašal.

Ko sem takoj naslednjega dne zagledala predsednika vrhovnega sodišča Maslešo na Kanalu A in poslušala njegovo izjavo, sem mu razočarana in pretresena napisala pismo, na katero nisem dobila odgovora. Predsednik Masleša je v svoji izjavi moje obnašanje ocenil kot neprimerno in ekscesno in omenjal izločitev iz sistema. Pričakovala in upala sem, da se bo vsaj vprašal, kako in zakaj so fotografije mojega zasebnega življenja prišle v medije. Fotografije so bile posnete na mojem domu, v mojem prostem času, posnetke je naredil moj sin. S strani tretje osebe so bile odtujene z računalnika, izključno z namenom škoditi tako meni kot še mnogim drugim.

Mislim, da imam tudi kot sodnica pravico, da na svojem domu praznujem svoj rojstni dan in povabim vse tiste, s katerimi se želim srečati, poklepetati in se nenazadnje enkrat na leto tudi poveseliti.

Fotografije so tukaj. Vsak dan in za vselej, na internetu. Na voljo vsem. Pospremljene z mnogimi prispevki v medijih, s komentarji. Bojda zaradi javnega interesa, saj sem javna oseba. Tega se zavedam. Ne razpoznam pa, kakšen je ta javni interes, kakšno vsebino ima. Kaj mora javnost izvedeti? Vse do današnjega dne nisem zasledila, kaj se mi pravzaprav očita. Težko je torej razložiti mami, sinovoma, bratu, sestri, celotni družini, prijateljem, skratka, vsem, ki mi pridejo voščit, da so se pravzaprav udeležili zabave "hudodelske združbe", kot smo bili v medijih poimenovani.

Sodstvo oziroma tisti, ki so v imenu sodstva nastopali v medijih in dajali izjave, so še prilivali olja na ogenj z obljubami o pregledih, postopkih in z namigovanji o že ugotovljenih nepravilnostih. Kakšne so bile te nepravilnosti? Nihče ni povedal. V začetku leta 2009 mi je bilo ustavljeno dodeljevanje novih stečajnih zadev. Pisna obrazložitev, ki sem jo prejela od takratnega predsednika, navaja kot razlog izključno premajhno število rešenih pravdnih zadev, kot posledica vodenja velikega števila stečajnih postopkov. Z veseljem sem se posvetila reševanju pravdnih zadev - gospodarskih sporov. Spominjam se mnogih sodb, mnogih zanimivih primerov, uživam pri svojem delu, še posebej če vidim zadovoljne stranke ali pa prejmem potrditev svoje odločitve z višjega sodišča. Skratka: sojenje ni le moja služba, je moja bit in moje življenje.

Ves čas pa me je v pravni stroki zanimalo še marsikaj drugega. Aktivno sem sodelovala in prispevala k informatizaciji sodstva. Pisala sem članke v strokovne revije, tudi knjige in predavala ter se pri tem marsikaj naučila, kar sem lahko uporabila tudi pri sojenju. Če sem kritizirala zakonodajo in našla pomanjkljivosti, sem vedno imela tudi idejo in predloge sprememb oziroma dopolnitev. Tako sem pred nekaj meseci na povabilo ministra Pličaniču predstavila nekaj predlogov sprememb in dopolnitev zakona o izvršbi in zavarovanju, ki bi prinesle bistvene prihranke ter bistveno zmanjšale zaostanke tako na izvršilnih oddelkih sodišč kot na pravdnih sodiščih, predvsem na področju gospodarskih sporov. Bila sem pripravljena pomagati, pripraviti spremembe, vse z željo po čim bolj učinkovitih in ekonomičnih postopkih.

Minister Pličanič me je sedaj, enako kot predstavniki sodstva, obsodil. Obsojena sem bila "v nenavzočnosti", zgolj na podlagi moje navzočnosti v medijih.

Sicer pa, kaj se mi pravzaprav očita? Da praznujem rojstni dan? Da povabim na praznovanje svojega rojstnega dne poleg družine še prijatelje? Ali pa je glavni očitek, da med prijatelje ne smem uvrščati stečajnih upraviteljev? Potemtakem so še bolj sporni prijatelji odvetniki, saj lahko zastopajo stranke v sporih, kjer sem sodnica. Da ne govorim o višjih sodnikih, ki obravnavajo moje zadeve v pritožbenem postopku. Ali se mi očita sprejemanje daril? Da torej ne smem sprejeti darila za rojstni dan?

Nikoli nisem imela težav s svojo neodvisnostjo in nepristranskostjo, lahko rečem, da je to moja osebnostna lastnost. Nikakor pa ne moremo primerjati in enako razmejiti vlog sodnik-stečajni upravitelj in sodnik-stranke ter pooblaščenci oziroma odvetniki. Tako na podlagi prej veljavnega zakona (ZPPSL) kot sedaj veljavnega insolvenčnega zakona (ZFPPIPP) je stečajni upravitelj, poleg sodišča, organ postopka, kot je upniški odbor organ upnikov. Stečajni upravitelj torej ni stranka postopka, ampak sta sodnik in stečajni upravitelj na isti strani, vsak s svojimi nalogami. Zato tudi prijateljevanje stečajnega upravitelja in sodnika ne more biti prepovedano oziroma sporno. Vsekakor pa imajo takšne vezi različne ravni. Iluzorno bi bilo trditi, da se vsa ta leta niso družili in prijateljevali mnogi stečajni upravitelji z mnogimi sodniki. Nič narobe, vse dokler stečajni postopek poteka v skladu z zakonom in siceršnjimi pravili ter načeli postopka. Zato bi lahko do ocene neprimernega prijateljevanja prišli le v primeru, če bi bila podana "vzročna zveza" med prijateljevanjem sodnika in stečajnega upravitelja, s posledično ugotovljenimi nepravilnostmi v stečajnem postopku. Pri tem mislim, da je vsakomur jasno, da sodnik ne odgovarja za svojo sprejeto odločitev, saj so vse odločitve (lahko) predmet "preverjanja" v pritožbenem postopku. Mimogrede: v večkrat omenjeni opredelitvi "enormnih nagrad, ki so jih sodniki izplačali stečajnim upraviteljem v juniju 2009", je kar nekaj bistvenih napak in pomanjkljivosti.

Predvsem:

sodnik ne izplačuje nagrad stečajnim upraviteljem;

sodnik odloča s sklepom o predlogu stečajnega upravitelja za nagrado.

Poleg tega so vsi "pozabili" povedati, da so bili vsi sklepi izdani na podlagi takrat veljavnega podzakonskega predpisa. Da so bili zneski nagrad tako visoki, je bila "napaka" takratnega ministra, ki je sprejel tak podzakonski predpis, in ne sodnika, ki je odločal na njegovi podlagi.

Hkrati so posebej izpostavljena tudi darila, ki naj bi jih sodniki sprejemali od stečajnih upraviteljev. Sodnik seveda ne sme od nikogar sprejemati daril v zvezi z opravljanjem sodniške službe. Ali velja enako za priložnostno darilo ob rojstnem dnevu? Ali je torej samo v mojem primeru sporna navada, da ob praznovanju rojstnega dne prejmem darilo?

Ne bom vam opisovala tega, kar doživljam, kako živim, v domu, ki ni več samo moj, ampak na ogled vsej Sloveniji, kako se počutim in kako to doživlja moja družina, saj se te grozote preprosto ne da opisati. Tega ne bi zdržala, če ne bi imela družine, ki drži z mano, in številnih prijateljev, tudi tistih z zakritimi obrazi na fotografijah, ki mi stojijo ob strani, me podpirajo in verjamejo vame, saj me poznajo. Poznajo me po dobrem in prizadevnem delu, dobrih odločitvah in kot dobro sodnico. Vsem tem, najprej pa sebi, sem dolžna, da vztrajam. Sem sodnica.

Dida Volk, sodnica