Ponedeljek, 1. oktobra: Služba je služba, družba je pa družba

Moj jadralski tim na dopustu so sestavljali moj mož in moja dva najbližja prijatelja. Hkrati pa isti ljudje sestavljajo tudi krog mojih najožjih sodelavcev. Služba je služba, družba pa družba v mojem primeru očitno ne drži. Kje je torej prava meja prijateljskega in službenega odnosa?

Zame najboljše rezultate dosežemo, ko se "poklopita" oba. Z zaposlenimi, pri katerih ni dodane osebne note, je iz tega vidika po mojem mnenju nekoliko lažje, saj gledam večinoma z vidika produktivnosti in učinkovitosti, hkrati pa potem veliko težje računam na njihovo razumevanje in sposobnost širšega vpogleda v težave, s katerimi se soočamo.

Brez prijateljev podjetja, kakršnega imamo danes, ne bi bilo. Mnogokrat so nam brezpogojno stali ob strani, ko smo sprejemali najzahtevnejše odločitve.

Torek, 2. oktobra: Narobe svet

Danes sem si pozno popoldan zaželela dopolniti domačo zalogo sadja. Slučaj je nanesel, da sem se znašla v davno pozabljeno podružnico sicer prestižnega trgovca.

Svoje možgane sem že pripravila na kratkotrajno pomnjenje trimestne številke, ki si jo moram zapomniti, da lahko sadje sploh stehtam. S polno vrečko v roki sem najprej izgubljeno iskala čarobno številko, ko pa je nisem našla, sem prijazno vprašala prodajalko, kje se nahaja. Ona, vidno pod stresom, mi je v manj prijaznem tonu zabrusila, da kaj vendar delam, saj mi jasno piše, da je jabolka mogoče kupiti le v 14-kilogramskih zabojčkih. Logično so namenjena strogo ozimnici. To je res narobe svet, kjer nadstandardni trgovci prodajajo zgolj 14-kilogramske zabojčke, v diskontni prodajalni pa lahko kupim toliko kosov jabolk, kot si jih želim.

Sreda, 3. oktobra: Sreča

Če je izvor moje sreče moja služba, potem zagotovo ni prišla sama od sebe. Živo se spomnim trenutkov, ko se mi je sredi parkirišča raztresla 30 kilogramov težka škatla, ki sem jo morala zaradi pomanjkanja drugih zaposlenih v trgovino redno dostavljati sama s svojim "velikim" fiatom puntom. Še bolj živo se spomnim neprespanih noči in stresnih odločitev, ko sem morala zaradi lastnih napak reševati podjetje pred finančnim zlomom. Tudi dobri odnosi s svojimi tesnimi sodelavci niso prišli sami od sebe in konflikti z najbližjimi zagotovo niso trenutki, ki se jih rada spominjam. Realnost ima malo tolerance do neučinkovitosti in odpuščanje zaposlenih mi je še danes ena najtežjih stvari, ki jih moram opraviti.

Četrtek, 4. oktobra: Vodenje kot upravljanje odnosov

Dejstvo je, da naš posel temelji na ljudeh in njihovih medsebojnih odnosih. Stranke v naše trgovine pridejo tudi po nasvete in prodajalci so tisti, ki pomagajo pri nakupu. So najpomembnejši zaposleni v našem podjetju. Na upravi lahko naredimo vse: izberemo najboljše izdelke, najlepše opremimo trgovine in izvajamo odlične trženjske akcije, vendar pa lahko slab prodajalec v hipu izniči ves trud.

In vodenje ljudi je upravljanje odnosov. Dober vodja mora skrbeti za motivacijo, odkrivati skrhane odnose in jih znova vzpostavljati. Odkrivati mora napake, ki nastajajo, jih predočiti zaposlenim in poskrebti za njihovo odpravo, brez da bi povzročal slabo voljo in s tem vplival na slabšo prodajo. In prav umetnost vzdrževanja odnosov med vodjo in zaposlenimi je po mojem mnenju nekaj, kar se je res težko naučiti.

Petek, 5. oktobra: Začetek in konec

Glede na naš izdelčni splet, bi bilo precej ironično, da bi delu dajala prednost pred prostim časom. Ljudje v naše trgovine ne zahajajo, ker jim po glavi hodi trdo delo, ampak zato, ker sanjajo o pustolovščinah. Naše izdelke pogosto krasijo napisi, kot so: "Born to climb, force to work", "Work less ride more" in "Life is good". Če se želim empatično vživeti v potrebe naših strank, verjetno razumete, da moram tudi sama slediti tem vrednotam. Pa se glede tega nikakor ne pritožujem.

Poslovni uspeh je zagotovo posledica trdega dela. Zasebni uspeh pa po mojem mnenju temelji na uspešnem uravnoteženju različnih vidikov življenja, kamor v veliki meri sodi tudi kvalitetno preživet prosti čas.

Sobota, 6. oktobra: Oprostite, zapiramo

Čas zapiranja je relativen pojem. Včasih pomeni, da po uri zapiranja kupcev ne spuščajo več v trgovino, vendar hkrati pustijo, da v miru dokončajo svoj nakup. Drugod z ugašanjem luči in z jeznimi pogledi utrujenih zaposlenih težijo k čim prejšnjemu včasih celo predčasnemu zaključku delovnega dne. Razumem tako vidik prezaposlenega kupca, ki mu prej ni uspelo priti v trgovino, kot tudi vidik utrujenih prodajalcev, ki po možnosti še niso plačani nadur, če ostanejo nekoliko dlje. Kot lastnica trgovine verjamem, da je problem predvsem pri organizaciji dela zaposlenih. Kupci, ki pridejo v zadnjem trenutku, se pojavljajo v trgovini vsak dan. To ni izjemen dogodek in relativno enostavno je urnik zaposlenih predvideti tako, da so tudi zamudniki ustrezno postreženi, prodajalci pa ustrezno plačani. Tudi zadnji opravljeni nakupi namreč prinašajo prihodek v podjetje in so del osnove za plačilo zaposlenih.

Nedelja, 7. oktobra: "Gangnam style"

Sredi avgusta mi je prijatelj, ki se v prostem času DJ, poslal mail z naslovom "Nov hitič". Glavni akter v videu je korejski gospod nedoločljivih let, rahlo močnejše postave in izgledom, ki precej spominja na severnokorejske voditelje. Ob spremljavi precej agresivne elektronske glasbe izvaja ples, ki bi bil verjetno tarča posmeha v katerikoli diskoteki. Zanimivo je, da Korejec ni padel kar z neba, ampak ima za sabo kar nekaj izkušenj v glasbenem svetu, poleg tega pa je obiskoval eno izmed najuglednejših šol v ZDA.

Ali so omejitve za globalni uspeh res dane od zunaj ali so predvsem v naših glavah in kulturi? Iz lastnega primera lahko povem, kako težko je pogledati preko meja. Že sedem let se trudimo na majhnem in zasičenem slovenskem trgu, ki ne omogoča hitrih rasti. Dober prijatelj me je enkrat vprašal: "Če bi se rodila v Münchnu, ali bi tudi prodajala gorniško opremo v Sloveniji?". Odgovor verjetno poznate. Meje so vsepovsod okoli nas, vendar so najmočnejše prav tiste v naših glavah.