Pripoved izmenjaje odgrinja zaveso med 16. stoletjem, ko so pred osmanskim cesarstvom poklekala mnoga ljudstva, in moderno dobo, kjer bralec sreča različne osebe, od Leonarda Cohena in Boba Dylana pa do Orhana Pamuka in Allena Ginsberga. Like obeh časovnih period pa vznemirja vprašanje dvojnosti identitete.
Pripovedovalec v knjigi Hamam Balkanija se posmehuje raznim seznamom najbolj prodajanih ali najbolj izposojanih knjig. V Sloveniji prav to delo promovirajo kot najbolj prodajano knjigo v Srbiji leta 2008. Kaj mislite o tem?
Da, imam ironičen pogled do tega, da se pisci in založniki pogosteje obremenjujejo z raznimi številkami, kot so velikost naklade, zaslužki in podobno, kot s kakovostjo. V Srbiji obstajajo številni pisci, ki mislijo, da če prodajo veliko knjig, to pomeni, da so dobri avtorji. Tudi velike založbe, ki imajo monopol nad knjižnim trgom, na leto izdajo nekje med 300 in 400 naslovov, a veliko teh je običajno izjemno slabe kakovosti. Seveda pa bi bil vsak pisec, ki se sploh ne bi oziral na prodajo svojih del, neumen. Moj moto je, da nobena knjiga ne obstaja, dokler ni prebrana. Tudi v naši založniški hiši, kjer knjig nikakor ne izdajamo le za denar, smo si, ko smo objavili delo Harukija Murakamija, želeli, da bi dobil Nobelovo nagrado, saj bi nam to prineslo več denarja. Nisem nor, da ne bi tega pomislil. Večinoma pa objavljamo neznane pisce. Ko smo izdali dela Pamuka, Murakamija in mnogih drugih danes velikih imen, ti še niso bili poznani. Vendar nam določen krog bralcev vseskozi ostaja zvest, kar je uteha v tej težki situaciji.
Predvidevam, da je bila situacija za pisce in založnike v Srbiji še težja med zadnjo vojno in neposredno po njej.
Ko se je pričela vojna, sem delal kot novinar in urednik, vendar sem kmalu dal odpoved, ker sem bil razočaran nad tem poklicem v tistem obdobju. Bilo je namreč ogromno laži in manipulacije. Zato sem se preusmeril v izdajanje prevodne književnosti, kar pa je bil velik izziv. Deset let smo namreč živeli v kletki, kar je pomenilo, da nismo smeli ne uvažati ne izvažati knjig, vendar sem sam po osebnih zvezah odkril način, da to počnem. Na ta način sem pokazal zunanjemu svetu, da v Srbiji še obstajamo ljudje, ki delamo, kar nas veseli, in ne hodimo naokoli z noži v ustih, od srbskih bralcev pa sem dobil veliko patetičnih pisem v stilu "hvala, ker ste nam ohranili dušo". Ljudje so imeli takrat občutek, da so ostali povezani s svetom.
Kako pa je tedaj na drugi strani svet gledal na vas?
Leta 1993 so mi denimo v Parizu objavili delo Knjiga o bambusu in zame so načrtovali turnejo po Franciji, ker pa so se ravno takrat pri nas ponovno zaostrile razmere, se je založba odločila, da v medije ne bo prišla nobena informacija o moji knjigi samo zato, ker sem Srb. To je bil seveda čisti rasizem. Na koncu je bila knjiga vseeno razprodana. Lahko rečem, da mi je bilo kot piscu ukradenih okrog deset let.
V izvirniku Hamam Balkanije se izmenjujeta latinica in cirilica. Kakšen je razlog za to potezo?
Moderni čas je opisan v cirilici, 16. stoletje pa v latinici. To ni bilo nikakršno poigravanje, temveč še dodatno kazanje na osrednjo temo dvojne identitete. Seveda so v vsaki državi, kjer je bila knjiga prevedena, to reševali na drugačen način, pri vas z označevanjem poglavij z rimskimi in arabskimi števili, ponekod drugod pa z menjavo tipografije.
Vprašanje dvojnosti je precej psihološko. Zakaj vas tako fascinira?
Ne zanima me s stališča klinične psihologije. Moji liki niso posedeni na psihiatrični kavč, temveč skušajo sami rešiti in živeti z dvojno identiteto, kar priča o njihovi izjemni moči. Prehod iz ene v drugo religijo ni mogoč čez noč, temveč gre za dolgotrajen proces. Ravno Mehmed paša Sokolović je idealen lik, s pomočjo katerega sem potrdil svojo tezo, da je mogoče sočasno živeti z dvojno versko identiteto, saj je prešel iz krščanstva v islam, a v sebi še vedno ostal močno vezan na svojo primarno vero. Okoli te ugotovitve sem nato lahko risal koncentrične kroge. Vprašanje o identiteti ni črno-bela slika, temveč je analitično vprašanje, h kateremu lahko vsakdo pristopa na drugačen način, na kar vpliva tudi življenje znotraj posamezne nacije.
Menda ste nekako obsedeni z raziskovanjem zgodovinskih dejstev. Kako ste se lotili brskanja podatkov za to knjigo?
Zastavil sem si nalogo, da zrušim nekatere predsodke, ki jih imamo Evropejci o Turkih, in med raziskovanjem ugotovil, da zgodovina velikokrat laže. Obiskal sem najbolj zakotne turške kraje, kjer ni turistov, in odkril izjemno dragoceno kulturo, čeprav je bilo pri tem težko odmisliti svoj balkanski pedigre, torej dejstvo, da so Turki v preteklosti zavojevali naše kraje. Ker sem velik avanturist, ne morem le sedeti v knjižnicah in arhivih, temveč vedno obiščem kraje, o katerih pišem. Zame je pomembno, da stvari, o katerih pišem, resnično vidim, saj sicer o njih lahko samo domnevam. Med drugim sem obiskal tudi hamam nad Višegradom v Bosni, ki ga je dal zgraditi Mehmed paša Sokolović. Ti hamami so bili namenjeni očiščenju telesa in duše, pa tudi uživanju. Sem kot dete, ki rado odkriva nove svetove, potem pa to deli z drugimi ljudmi.
Zanimivo je, da v začetku knjige razlagate tudi, na kakšen način ste se sploh lotili pisanja, kako ste izbrali glavnega junaka in podobno. Zakaj ste čutili potrebo po tem?
Da, to je bila čista potreba. Sicer sem se najprej nekoliko obotavljal, ali ne bo morda bralcu to v napoto, vendar sem ugotovil, da mora pisec pokazati pogum, da v delo vnese osebno noto in glas. Tako sem bralcem skušal prikazati, o čem kot pisec razmišljam in kako se lotim dela.
Nenavadna je tudi struktura knjige, saj pričnete z opisom hamama, sledi poglavje "pred začetkom", nato poglavje "konec" in tako naprej.
Želel sem fizično spojiti dve različni časovni obdobji in izbrisati pet stoletij, ki zevajo med enim in drugim delom knjige. Problem identitete je bil v 16. stoletju enak kot danes. Ni bilo lahko pisati v nenehnem časovnem preskakovanju, saj sem se moral prepustiti do te mere, da sem se v delu nekako izgubil ter tu in tam zataval stran od osrednje teme.
V predelu knjige, ki govori o modernem obdobju, srečamo veliko znanih osebnosti, ki jih menda osebno poznate. So dialogi z njimi ali anekdote o njih resnični ali gre za čisto fikcijo?
Vključil sem ljudi, za katere mislim, da njihove biografije in doživetja lahko dodajo košček h konglomeratu teme o identiteti. Ne smem pa odgovoriti na vprašanje, ali je vse zapisano resnično, saj bi s tem demistificiral svoje delo. Denimo Orhan Pamuk je moj dober prijatelj in z njim sem se pogovarjal že o vsem mogočem. Mnogi bralci so prepričani, da pogovori z njim v knjigi zvenijo zelo realistično, vendar moram priznati, da niso povsem resnični. Ko sem Pamuka vprašal, ali ima kaj proti, če postane eden izmed mojih likov v knjigi, mi je odvrnil: "Ne, če me le ne boš oblikoval kot negativnega."
