In kakor je že ime vasi, Šanghaj, "metaforično" oziroma inspirirano z razglednico kitajskega velemesta, ki jo je mali Lutvija videl na stojnici v Trstu, tako je tudi sama vas bolj metaforična kot konkretna: konkretno je romska, toda metaforično je jugoslovanska. Kjer gledamo in poslušamo Rome, nam film pravzaprav kaže Jugoslavijo oziroma neko njeno "resnico", sicer kamuflirano v prav bollywoodsko razkošje lepih slik in melodramskih anekdot ob permanentni, včasih tudi že nadležni glasbeni spremljavi (morda bi lahko dodali, da tudi ta bollywoodska dekoracija participira pri jugoslovanski "resnici").

"Mitični začetki" segajo nekam na Balkan, k Lutvijevi legendarni babici, baki Rajki (Jasna Diklić), in njenima dvema možema, k očetu Ujašu (Senad Bašić), ki je s sinom raje prodajal jajca, kot da bi se pečal s tako nečednim poslom, kot je cigansko muziciranje po gostilnah, in materi Phirav Pao (Marjuta Slamič), zvesti ženi moža, ki je, javno osramočen, zapustil družino, da bi se čez nekaj let vrnil kot nekdo, ki mu je molitev k Mariji pomagala pri uspešni karieri tihotapca. In potem "kot Abraham" iztrga svojo družino iz tistega balkanskega zakotja in jo popelje proti "obljubljeni deželi", Sloveniji, kjer bo - zaradi njene bližine Italiji - lahko bolje v stiku s svojo novo "vero" oziroma tihotapsko kariero.

Pri tihotapskih poslih ga vselej spremlja sin Lutvija, ki se v prizoru v tržaški brivnici prek filmskih prelivov iz dečka prelevi in prekrsti v odraslega Belmonda (Visar Vishka), tihotapca tako kot oče, vendar tudi - potem ko si ponosno lepotico Amando (Asli Bayram) v tržaškem bordelu vzame za ženo - ustanovitelja romske vasi Šanghaj. Kmalu pa nastopi kot romski kralj, ki se vseli v "palačo" (največjo hišo v vasi) in priseljencem diktira pravila igre, a se diktatorsko obnaša tudi kot pater familias, pri čemer morda sploh ne opazimo, da pravzaprav malo spominja na Tita. Toda potek stvari v Šanghaju, kjer življenje temelji na "dogovorni ekonomiji" in "samoupravni harmoniji" med drobnim kriminalom in lokalno oblastjo, vendarle postaja vse bolj prepoznavna prispodoba nekdanje jugoslovanske družbe v času pred Titovo smrtjo.

In najbolj indikativen prizor pri tem niti ni toliko tisti, kjer murskosoboški župan (v podobi Vlada Novaka celo malo podoben Kardelju) Šanghaju priskrbi elektriko pod pogojem, da se odrasli prebivalci včlanijo v Zvezo komunistov, kakor pa tisti z novinarjem, ki mu je treba preprečiti (Belmondo to stori z grožnjo in podkupnino), da bi objavil svoje odkritje o "šanghajski" trgovini z orožjem. Takšno medijsko utišanje je bilo pač cena "samoupravne harmonije". Sam finale "jugoslovanske prispodobe" je seveda tudi finale, konec, uničenje Šanghaja, ki so ga povzročile eksplozije srbskega trgovca z orožjem, s katerim Belmondo, sicer tudi sam takšen trgovec, ni hotel sodelovati. In prav tako je s tem konec dolgega flashbacka, nostalgičnega spomina: za trgovino z orožjem obsojeni Belmondo pristane v zaporu, po vrnitvi iz njega pa se vozi s smetarskim kamionom in rešuje svojega narkomanskega sina: preostala mu je samo njegova družina s častitljivo galerijo treh potrpežljivih žensk (babice, matere in žene). Vse to ima skoraj že epsko razsežnost, toda zlasti kot "jugoslovanska prispodoba" vendarle deluje že precej prežvečeno, naj je še tako zakrinkano z romsko "eksotiko" in bollywoodsko "estetiko".