Times je v podrobni preiskavi ugotovil, da ti poslovneži iz Monaka nadzirajo več kot 1300 britanskih družb in podjetij. Medtem ko v Britaniji pobirajo koristi, ki jim jih prinaša podjetništvo v Britaniji, se izogibajo vsem odgovornostim in obveznostim, ki jih imajo vsi drugi državljani: posebno plačevanju davkov.
Številni med njimi se ponašajo s siri, lordi in drugimi naslovi, in sicer v povračilo za politične donacije strankam, v glavnem konservativcem, ki so bili in ostali stranka bogatih in najbogatejših Britancev. Zdaj je še bolj jasno, zakaj je konservativna vlada tako počasna pri uresničevanju obljube, da bo zamašila zakonsko luknjo, ki tem dva tisoč in več direktorjem omogoča, da ne plačujejo davkov, čeprav so milijonarji.
Na Britanijo jih vežejo družbe in podjetja, nepremičnine, premoženje, žene, gotovo tudi kakšna ljubica, prijatelji in zelo pomembne zveze in poznanstva, posebno v svetu politike. Pravijo jim davčni izseljenci. Večina od teh dobrih dva tisoč direktorjevih je, kot je ugotovil Times, stalno prijavljena v miniaturnem superbogatem Monaku. Prav poseben model med njimi je John de Stefano, restavracijski in nepremičninski magnat, ki iz Monaka vodi celo 81 družb in podjetij v Britaniji. Neki drugi britanski monaški mogotec ima doma 68 podjetij, tri orjaške nepremičnine in ženo, ki je prijavljena na angleški podeželski graščini. Najmanj enajst od teh velikih superbogatih gospodov je dobilo častni naslov (načeloma za zasluge za razvoj podjetništva, za dobrodelnost in tako naprej, v resnici pa za donacije strankam, posebno torijcem), čeprav je bil davčni urad proti. Dacarji morajo namreč dati blagoslov za častni naslov. Ali drugače: če si jim dolžan denar ali če se izmikaš plačevanju davkov, nisi primeren za naslov sir ali lord.
Med njimi je Britancem najbolj znani neplačnik davkov in milijarder sir Philip Green, ki je vse, kar ima in kar zasluži na Otoku, prenesel na ženo, ta pa je prijavljena v Monaku. Britanski politiki že tri leta premlevajo predlog zakona, po katerem naj bi donacije strankam omejili na 7500 funtov na leto, pa se nikakor ne morejo dogovoriti zaradi vedno denarja lačnih strankarskih blagajn. Mnogi manj bogati Britanci bi jih gotovo radi posnemali in se prijavili v Monaku in bili doma manj kot šest mesecev skupaj, da jim ne bi bilo treba britanskim dacarjem plačevati davkov, pa jih v monaški kneževini ne bi marali: ker niso bogati. Življenje v Monacu si lahko privoščijo samo resno bogati ljudje. Nepremičnine so tam najdražje na svetu, bančnega računa pa ne moreš odpreti, če nanj ne položiš najmanj 300.000 evrov.
Times je ugotovil, da ima 47 britanskih direktorjev nepremičnino na aveniji princese Grace, kjer je najdražji kvadratni meter na svetu: 73.000 funtov. Nepremičninska milijarderja Nick in Christian Candy imata v Monaku penthouse stanovanje, za katerega sta odštela dvesto milijonov funtov.
Dacarji so se na Timesovo preiskavo oglasili z ugotovitvijo, da jih "monaški problem" prikrajša za milijardo funtov na leto in da bi radi preučili, kako je mogoče, da imajo številni Britanci tako tesne poslovne stike z domovino, hkrati pa se lahko zakonito izmikajo plačilu davka (če oni ne vedo, kdo ve).
To, česar si želijo, je ameriški sistem, po katerem superbogati ameriški poslovneži doma plačujejo davek na zaslužke po vsem svetu - temu se lahko izognejo samo, če se odpovejo ameriškemu državljanstvu. In kako so Timesu svoje davčno izseljeništvo komentirali tisti, ki so bili pripravljeni govoriti? Nobenemu ni všeč skovanka davčni izseljenci. V Monaku živijo zato, ker se tam počutijo varne, ker imajo tam lepo vreme in dobre restavracije ter podobno. Britanskemu gospodarstvu pomagajo z delovnimi mesti in plačevanjem korporacijskega davka.
