Jesenski naliv, ki je kolesarje zajel tik pred startom Brajkoviča, je povsem spremenil okoliščine. Korena, ki je startal 45 minut prej, je ujel med vožnjo. Tisti na koncu startne liste, kjer sta bila tudi šampiona dneva Tony Martin in Taylor Phinney, so dobre pol ure kasneje praktično že vozili po suhi cesti in po soncu. "Brajko slabših razmer niti ne bi mogel imeti. Naliv ga je ujel ob koncu ogrevanja, hladil se je že za start. Na cesti je moral čez ovinke voziti 'peš'. In bilo je 47 ovinkov. Na vsakem je šlo pet sekund in potem naj vsak računa. Cesta se je posušila le na zadnjih treh kilometrih. Katastrofa, a tako pač je," je dejal Hvastija.

Jani Brajkovič sprva ni deloval razočarano, saj je hitro uvidel, da v takih, njemu sicer nepriljubljenih razmerah nima nobene možnosti. V besedah je bil neusmiljen. "Imel sem res mokro cesto, a ni bila niti vožnja odlična. Noge se niso vrtele kot na treningu. To je glavni vzrok, čeprav sem si zelo želel dobro voziti. A želja v glavi ne posluša vedno nog. Verjetno je sezona predolga. V nedeljo pa lahko še vedno pomagam ekipi," ni iskal izgovorov. Da pa izziva ni vzel "rekreativno", je kazal njegov merilec moči, ki mu je v uri nameril povprečno moč 373 vatov, kar je več tudi od najboljših dni na Touru. Sicer slab dosežek boli, toda prav podobno bolečino so prenašali vsi osmoljenci okoli Brajkovičevega startnega časa. Nizozemec Westra, lani osmi, je bil 38. Bodoči klubski kolega Danec Fuglsang, lani deseti, le 37. Le mesto višje je bil nekdanji svetovni prvak Bert Grabsch. Vremena ni ugnal nihče. Glavno tombolo je z bronom dobil Vasilij Kirijenka (iz Movistarja odhaja v Sky), ki je startal 15 minut pred Brajkovičem. Okoli startne liste Belorusa je še nekaj kolesarjev doseglo odlične čase, tudi Italijan Malori, Korenov večni tekmec.

Primorca je dež ujel po desetih od 46 kilometrov dolge preizkušnje v nizozemskih Alpah na najbolj ovinkastem delu vaških cest. "Imel sem zares vse, od vetra v prsi do dežja, ki me je najbolj motil zaradi hlajenja nog. Z mrzlimi mišicami sem izgubil občutek. Dobro, da me je Andrej Hauptman dobro vodil in priganjal. Glede na vse sem kar dobro odpeljal," je svoj krstni nastop med elito opisal Kristijan Koren. Zaostanek za Martinom je bil na koncu tri minute in pet sekund. "Kot sem videl v televizijskem prenosu, je imelo zadnjih deset znova že osušeno cesto. Sam sem moral skozi ovinke peljati vsaj deset kilometrov na uro počasneje, a sem vseeno veliko tvegal. Če preračunam, je to minimalno 25 sekund, kolikor sem zaostal za desetim Malorijem. Mislim, da jih bi lahko pridobil prav skozi ovinke," je preračunaval. No, selektor Hvastija meni, da je veliko teh sekund nemara izgubil na zadnjem ključnem vzponu Cauberg, ko mu je zmanjkalo moči. Koren se je želel dokazati predvsem klubskim možem. "Upam, da so v Liquigasu to videli. Da mi kronometer ustreza in da bomo tej disciplini v naslednjih letih namenili še več pozornosti. In da bom enkrat le posegel po kolajni." Koren je bil sicer najboljši kolesar italijanske ekipe, referenca pa Poljak Bodnar.

Ne glede na startne številke je prestol zasluženo obdržal Tony Martin. "Grande" etapnega kolesarja Alberta Contadorja (9. mesto) je hitro ujel za dve minuti in mu dal lekcijo vetra, moči in elegance. Edini tekmec v boju z uro je bil Američan Tylor Phinney. Tragični junak ekipne vožnje, ki so ga kolegi iz BMC "pozabili" v zavetrju Cauberga in tako izgubili zlato, se je približal na vsega 5,37 sekunde. Vendar je robustni Nemec, vedoč za vmesne čase mladega Američana, iztisnil zadnje atome moči za novo mavrično majico. "To je bil najtežji kilometer v moji karieri," je opisal Tony Martin trenutke odločitve na zanj dvakrat zlati cesti. Phinney se je znova težko potolažil.