Po mojem gre za vprašanje samopodobe. Kako razumeš sebe. Ali se razumeš kot avtsajder ali kot mojster. Naši igralci se mi zdijo po dojemanju sebe ravno nekje vmes. Srednji razred. Ta pa ima s samopodobo praviloma vedno največ težav. Nižji srednji razred poskuša hliniti, da je več, kot je. In tako se dogaja, da našim ne uspe nikogar preigrati, vendar pa se obenem ne mečejo pod kopačke nasprotnikov z glavo naprej. In kot taki zelo težko akumulirajo primerno motivacijo za tekmo.
Rečeno enostavno. Igranja nogometa se lotevajo s kanček previsokim mnenjem o svojih sposobnostih. Birsa na terenu na primer deluje kot zaspani Maradona, ki bojda zna z žogo vse, vendar pa mu dotični večer nikakor ne gre. No, če mu v zadnjih ne vem koliko tekmah ni uspelo niti eno preigravanje, bržkone ne gre več za vprašanje inspiracije, ampak za to, koliko ta gospodič dejansko zna. In v tem je morda problem. Da se igra koncipira s predpostavko, da na primer dotični (pa še kdo) zna več, kot je temu res.
Pa čeprav je bila filozofija na tekmi s Švico v bistvu dobra. Ja, oni so favoriti. Gremo jih počakat. Vendar pa moraš, če čakaš, izvesti dve zadevi. Zadaj moraš biti precizen in požrtvovalen, spredaj pa izkoristiti eno od dveh priložnosti. Nič od tega se ni zgodilo. Nezainteresiranost Bačinovića pri prvem golu, na katero je v analizi po tekmi na RTVS z zanj presenetljivo neposrednostjo pokazal B. Zupan, je vzorčen primer tega, česa naši igralci ne počnejo. Ne premorejo dovolj ljubezni in požrtvovalnosti za sopomoč. Maničnosti pomagati tovarišu v težavah, ker s tem delaš zase. Kot da se gre preveč likov neko svojo politiko, predvsem pa na prvi tekmi ni bilo videti, da bi imel Matavž potreben šefovski vpliv nad postrojbo za svojim hrbtom. Novaković ga je imel. In zato je bila igra v obrambi vendarle boljša. Z igralci, kakršne imaš, ne moreš igrati večje igre, kot so je sposobni. Lahko pa manjšo.
