Obstaja nekaj, čemur se reče dejstva. Ta izraz označuje nekaj, kar je, kar dejansko obstaja ali je obstajalo, je preverljivo in dokazljivo in čemur zato pripisujemo objektivno veljavo. Dejstva so po svoji naravi nekaj zelo demokratičnega, zato je dokaj paradoksno, da v današnjem času demokratičnega triumfalizma, globalnega zmagoslavja demokratične politike, izgubljajo veljavo. Obstajajo ne le politiki, marveč zvrsti politike in cele politične stranke, ki se ne zmenijo za dejstva, ki so se impregnirale pred dejstvi in na delovanje katerih dejstva nimajo vpliva. (Kar seveda ne pomeni, da tovrstna politika nima vpliva na dejstva: delovanje tistih, ki jim dejstva ne pridejo do živega, praviloma zadeva v živo tiste, ki s to politiko sicer nimajo opravka.) Zgled stranke, ki prakticira tako politiko, so republikanci v ZDA. Vendar je tovrstna politika, bolj kot bi si želeli misliti, na pohodu tudi v Evropi. Med evropsko in ameriško desnico je vse manj substancialnih razlik in evropska rjava internacionala zdaj v marsičem utira pot ameriškim bratom in sestram. Gorje nam, ko bo prišlo - če bo prišlo - do čezatlantske sinteze na teh premisah.

Osnovna dejstva o nemškem metanju denarja v demagoško grško vrečo brez dna so naslednja. Nemčija je dala Grčiji posojilo v višini 15,2 milijarde evrov. Jamstva za vračilo posojila so zanesljiva, tveganje je nično. Škarje in platno so v rokah Berlina in Frankfurta. Do konca lanskega leta je Grčija odplačala Nemčiji 380 milijonov evrov obresti na posojilo. Poglavitno korist od padca vrednosti evra zaradi krize ima Nemčija, ki je zaradi tega lahko povečala izvoz. Po izračunih Nemškega inštituta za makroekonomsko politiko se ta korist izraža v številki 50 milijard evrov. Nemški inštitut za svetovno gospodarstvo pa je izračunal, da je doslejšnji prihranek Nemčije zaradi nizkih obrestnih mer, povezanih s pozicijo, ki si jo je Nemčija vzpostavila s tako imenovanim reševanjem krize - državne obveznice izdaja po ničelni ali negativni obrestni meri - 68 milijard evrov. Predstavnica World Future Council s sedežem v Hamburgu je na podlagi teh dejstev pred kratkim v časopisni polemiki sklenila, da ni Nemčija tista, ki plačuje za Grčijo, marveč ima od Grčije korist.

O nemškem domnevnem metanju denarja stran v grško brezno pa obstaja še bolj nevšečno dejstvo, o katerem komaj kdo kdaj spregovori. Med okupacijo Grčije med drugo svetovno vojno so se Nemci polastili velikih grških zlatih rezerv in dragoceno kovino prepeljali v Nemčijo. To grško zlato je še vedno tam, v Nemčiji. Grške zahteve po vrnitvi so bile doslej ignorirane in glede na obupen položaj, v katerega EU z Nemčijo na čelu sistematično in nepopustljivo potiska Grčijo, nominalni predstavniki vse bolj navidezne grške države takih zahtev v doglednem času ne bodo niti postavljali. Naj dodam, da Nemčija za ukradeno grško zlato nikdar ni plačala nobenih obresti.

Grki, ki protestirajo proti diktaturi reševanja krize, kakršno sta si zamislila EU in Mednarodni denarni sklad, ki prek sadističnih varčevalnih ukrepov pelje prek korenite razgradnje socialne države do razprodaje državnega premoženja, imajo dovolj razlogov za to, da današnjo situacijo dokaj pogosto primerjajo z nacistično okupacijo. Veliko odprto vprašanje je, zakaj se toliko nas, ki nismo Grki, raje identificira z Wolfgangom Schäublom kot s tistimi, ki trpijo zaradi politike, ki jo ta gospod pomaga snovati in uveljavljati.

Psihološki in psihiatrični odgovori se kar ponujajo. Ampak mene tu zanima (še) nekaj drugega. Ena splošnih značilnosti dogajanja zadnjih let, ki mu pravimo kriza, je, da je reševanje problemov zastavljeno tako, da se krepijo in utrjujejo sile, ki so te probleme - to krizo - sproducirale. Če bi kdo rekel, da dolgoročno to ne bo ničesar rešilo, temveč bo samo nakopičilo in zaostrilo težave, bi imel seveda prav. A kot je rekel veliki ekonomist, ki ga imajo producenti te tako imenovane krize v želodcu: dolgoročno bomo vsi mrtvi. Nerešeno vprašanje je, zakaj veliko tistih, ki jih ta kriza tepe, sprejema tak način "reševanja krize" in pristaja na to, da se njihov položaj zdaj in tu, kratkoročno, slabša, pri tem pa je vsaj do neke mere jasno, da to dolgoročno ne bo ničesar rešilo. Ne gre za žrtvovanje za boljšo prihodnost, ker boljše prihodnosti ne bo (prav zaradi takšnega "reševanja krize" ne bo!) in ker to, kar se dogaja, strogo vzeto niti ni žrtvovanje, temveč prozaično povzročanje in sprejemanje trpljenja, pač odvisno od tega, na kateri strani je kdo.

Dokaj pogosto lahko sicer slišimo izraze nezadovoljstva nad tem, da se z davkoplačevalskim denarjem rešuje banke in finančne špekulante. V naslednji sapi pa bodo tako tisti, ki se jih tako rešuje, kot številni oni, ki za tako reševanje plačujejo, ne da bi sami kar koli imeli od tega, presenetljivo velikokrat dodali, da je rešitev v zmanjševanju davkov (ker da bi to povečalo konkurenčnost gospodarstva in ustvarilo investitorjem prijazno okolje ipd.); in da je pač treba sprejemati take ukrepe, da bodo "finančni trgi" reagirali pozitivno. Prevedeno v praktični jezik to pomeni, da je treba oklestiti javni sektor in stanjšati državo, kar bo od države ostalo, pa se ne sme vpletati v gospodarstvo in mora plesati po taktu (finančnih) trgov.

Potem ko je prav ta ideologija, ki so jo skrbno gojili večji del druge polovice 20. stoletja, v prvem desetletju 21. stoletja obrodila sadove, potem ko so nas "svobodno tržišče" in zlasti vseh spon in nadzora osvobojeni finančni trgi pahnili v položaj, iz katerega ne vidimo izhoda, se je premnogi tisti, ki jim voda najbolj teče v grlo, oprijemajo kot rešilnega pasu. Zakaj je tako, ostaja zagonetno vprašanje. Ko pa vidimo, da je tako, lahko lažje razumemo, zakaj je tip politika, kakršen je Schäuble, ki iz prepričanja reproducira to ideologijo, lahko prepričljiv med tistimi, ki jim ta ideologija in ta politika uničujeta življenje.