V prejšnji številki smo pisali o velikem prisluškovalnem centru, ki ga v Ljubljani gradi notranji minister Vinko Gorenak, daleč od varčevalnih ukrepov in dovolj skrito pred javnostjo. Kdo se koga boji in zakaj nadzirati telefone sodržavljanov, če ima politika jasne namene in čisto vest? Ali je morda treba prestreči neprijetnosti, ki prihajajo dvajset let po začetku morije na Balkanu tudi v naše kraje vedno bolj silovito!? Tudi zaradi tega je treba pozornost usmerjati na rdečo zvezdo, na totalitarizme, na partizanske prapore in upokojencem zasegati že zasluženo.

Ki od daleč prihajaš

Prvo je bilo literarno sporočilo. Knjiga Slovenca z Opčin nad Trstom, pisatelja in dramaturga Marka Sosiča z naslovom Ki od daleč prihajaš v mojo bližino, izšla je letos na začetku poletja, je bila najava slutenj, ki jih novinar spremlja že nekaj let, vendar je bilo preprosto preveč grozovito, da bi bilo resnično. Po izidu knjige in velikem intervjuju v sobotni prilogi časopisa Delo, avtorice Patricije Maličev z Markom Sosičem, pa so slutnje nenadoma začele postajati še strašnejše. Knjiga Marka Sosiča je prava mojstrovina, ki vse čas odganja bralca od sebe, ker popolnoma zmoti njegov notranji mir, hkrati pa ga tako priklene nase, da jo odloži šele prebrano. Verjamem, da je bilo piski spremne besede Tini Kozin dovoljeno, da zapiše sebi v opravičilo, da roman Marka Sosiča ponuja bogato žetev za psihoanalitičen pristop, ki je presegel možnost avtorice zapisa. Redko poštene besede, ki pa kritičarko, pesnico in novinarko kulturne redakcije Radia Slovenija opravičujejo, kajti takrat, ko se je dogajalo na Balkanu bistvo knjige, je bila zaradi mladosti (letnik 1975) vznesena z drugimi izzivi.

Eno od sporočil Marka Sosiča iz knjige Ki od daleč prihajaš v mojo bližino je za nas, neomajno vzvišene s samostojno Slovenijo, presenetljivo, kajti presega znanje večine Slovencev, ki ne vedo, koliko Slovencev je Mussolini med fašizmom izgnal iz Italije. Ogromno. In ker je bila za Slovence v Italiji takrat domovina kraljevina Jugoslavija in banovina Slovenija, so se naselili vse od Sarajeva do Beograda, Skopja in celo na Kosovo in Metohijo. Tako imajo še dandanes mnogi Slovenci iz Trsta in okolice sorodnike nekje po Balkanu. Ko se je začela morija na Balkanu, so stali pred odločitvijo egoizma in pomoči. Eden od junakov Sosičeve knjige sorodnikov, čeprav najbližjih njegovi ženi, jih ni želel prepoznati za vredne pomoči. Da bi jih povabil k sebi v Trst in jim omogočil preživetje, še slišati ni hotel - oni od daleč naj ne prihajajo v mojo bližino!

Posamezni Slovenci v Sloveniji so dovolj zavzeto sprejeli pod svojo streho svoje sorodnike ali jih vsaj povabili. Slovenska politika se je s svojo nestrpnostjo do onih od daleč proslavila nedavno s sodbo v korist izbrisanih v Strasbourgu. Mnogi med izbrisanimi so jezni in maščevalni, ko Lojze Peterle, predsednik vlade v času "zakona" o odpisanih, sedaj govori: "Sam se ne čutim odgovornega! Vidim, da se je ponudila lepa priložnost za kriminaliziranje osamosvojitve!"

Preprosto po Peterletu je osamosvojitev čista kot solza, kriminalci so bili partizani, ki so zmagali v boju z nacisti in njihovi pomagači in osvobodili Slovenijo!

Peterle tudi pravi: "Ne bi me čudilo, če bi se kdo kar doma lotil samih temeljev osamosvojitve!"

Priložnost naredi klavce

Zakaj tak strah pred dogodki iz devetdesetih let prejšnjega stoletja, ko smo osamosvojeni gledali klanje na Balkanu in celo na račun vojne služili? Kot trgovci z orožjem, kot nekakšni mirovni posredniki z visokimi dnevnicami v tujih delegacijah, kot priskutni politični pametnjakoviči o Balkanu v Bruslju…

Potem pa se zgodi pogovor z Markom Sosičem: "Dejstvo, da se nas vojna v nekdanji Jugoslaviji ne tiče, je tragično! Mnogi so se odrekli vezem, da bi ohranili ali na novo zgradili lastno ‚čistost‘!" (Spomnite se besed Lojzeta Peterleta.)

Potem pa pride groza, ki smo jo dolgo slutili in potiskali pod preprogo, ob objavi v sobotni prilogi Dela pa ni prav nikogar ganila, kaj šele vznemirila. Marko Sosič je med drugim povedal: "V Trstu je veliko ljudi, ki se zdravijo zaradi travm, ki so v njih nastale kot posledica zločina, ki so ga v preteklosti storili drugim. Ne kot vojaki, ampak kot civilisti različnih narodnosti. Strašno! Sicer pa ni skrivnost, da je v Italiji med letoma 1992 in 1994 obstajala organizacija Safari Sarajevo in da so jo obiskovali vsi, ki so hoteli doživeti adrenalinsko izkušnjo te vrste: sto nemških mark si plačal, če si hotel nekoga ubiti, petdeset mark si moral odšteti za voajerstvo ob opazovanju tega uboja!"

Dejstvo je, da jih je v Trstu kar veliko, ki so plačali in šli na Safari Sarajevo. S posebno varovanih stojišč so za plačilo in dodatno evforično zadrogirani streljali na nič hudega sluteče civiliste, katerih življenje je bilo ocenjeno na sto mark. Zraven so v sladostrastju roke v mednožje tiščali voajerji. Je še možna hujša oblika človekove sprevrženosti!? Po vrnitvi "z lova" je prišla streznitev in groza. Tako bi lahko nekoč za sto mark nekdo ubil morilčevo ženo, otroke, starše! Vsak dan je bila travma hujša in mnoge sedaj trajajo že dve desetletji. Edino zdravilo, vedno več alkohola in najbolj perverzna tolažba - saj nisem streljal v glavo, pač pa v noge! Takšne izgovore poslušajo psihiatri v Trstu in nemočno dvigajo roke. Te zločince je najprej treba ozdraviti alkoholizma, šele potem se lahko začne zdraviti psiha zločina.

In kdo so bili organizatorji Safarijev na ljudi? Kod so vodile iz Italije poti v Bosno? Kdo jih je vodil v Bosno? Tudi v Sloveniji imamo jasne podatke in ne samo govorice, da jih veliko z znanimi imeni zahaja na psihiatrične seanse, da dnevno dobivajo močne doze pomirjeval. Samo verjamemo lahko, da niso vedeli za Safari Sarajevo. In moramo jim verjeti, kajti bilo bi enostavno nespodobno živeti v sosedstvu s takšnimi ljudmi. Ampak vseeno se je treba zamisliti nad drugimi oblikami politične psihopatologije, na katero opozarja kriminolog in penolog dr. Dragan Petrovec, ki trdi, da naši politiki do onemoglosti ponavljajo enake neumnosti. Tudi če volivci kaznujejo njihovo nesposobnost, jo bodo ob prvi priložnosti, ko pridejo spet do oblasti, ponovili. Kot basen, v kateri se škorpijon ne more premagati, ko sedi na hrbtu žabe, ki ga varno nese čez reko. Tudi sam utone, ko jo piči!

Pa vendar je dr. Dragan Petrovec nekoč zapisal: "Če bi vojna leta 1991 trajala dlje, bi danes naše junake osamosvojitve tudi pošiljali v Haag. Pa še koga od osamosvojiteljev, za katerega ravnanja med spopadi še danes ne vemo. Ko se pokaže priložnost, dobiš pri sto ljudeh takoj petdeset klavcev!"

Prihodnjič: Se je pri nas vojna res končala leta 1991?