Še dandanes marsikatera šola spodbuja povprečnost na vseh področjih, namesto da bi spodbujala k izstopanju na enem, ki je učencu bližje in bolj zanimivo. Tako po laičnih kot tudi strokovnih ugotovitvah so mlajši otroci, predvsem tisti v vrtcih in v prvih dveh letih devetletke, bolj ustvarjalni, radovedni, izvirni pri iskanju rešitev in odgovorov na uganko ali nalogo od učencev, ki končajo osnovno šolo. »Sir Ken Robinson, ki se ukvarja s kreativnostjo v šolstvu, pravi, da se 98 odstotkov ljudi rodi kot divergentni geniji, do štirinajstega leta starosti pa ta delež upade na samo 20 odstotkov. Razlog je poudarek na pomnjenju informacij v smislu, da je pravilen le en odgovor,« pravi mag. Nastja Mulej, edina licencirana trenerka de Bonovih metod razmišljanja v Sloveniji, ki skupaj z mag. Bojano Tancer v »šolah s posluhom« uvaja krožke Šola za razmišljanje.
»Po pravici povedano: moja otroka še nista šoloobvezna, tako da bo moja zgodba posredna, prek zgodb, ki jih na svojih delavnicah slišim od staršev, pa tudi od tistih maloštevilnih učiteljev, ki prihajajo k meni, da bi spoznali še drugo plat svojega poklica. Veliko tudi berem o tej problematiki, saj se pripravljam na poučevanje otrok ter usposabljanje učiteljev za razmišljanje,« pravi Nastja Mulej in dodaja: »Zdi se mi, da se šola od 80. let prejšnjega stoletja, ko sem se sama vključila v sistem, vse bolj usmerja v zunanji nadzor, kot to imenuje psihiater dr. William Glasser, ter pridobivanje informacij zavoljo informacij – in to v postinformacijski dobi!«
Statistike pravijo, da je pri nas vse več mladih, ki rešujejo svoje osebne težave z agresijo, usmerjeno navzven ali navznoter, ki so napadalni do predmetov in drugih ljudi ali samouničevalni z alkoholom, drogami, prehranskimi motnjami in podobnim, in da se lahko z vrstniki iz drugih držav kosajo kvečjemu v količini znanja, ne pa tudi v njegovi uporabi.
»V Šoli za razmišljanje, ki jo obiskujejo otroci v starosti od devetega do trinajstega leta, opažam, da ne znajo sodelovati, ker jih ves čas usmerjajo v tekmovanje. Na podlagi dela z dijaki prvega in drugega letnika ene od treh najboljših šol s Sloveniji tudi ugotavljam, da kot najbolj 'pridni' iščejo pravilen odgovor in jih navodila, naj bo odgovorov čim več in naj bodo čim bolj ustvarjalni, lep čas omejujejo,« pravi Nastja Mulej. Vse to pa zaradi tega, ker v šolah poskušajo z gospodovalnim vodenjem in prisilo, namesto s poslušanjem in upoštevanjem potreb učenca ter vzgojo njegove lastne odgovornosti. »Že meni ni bilo jasno, zakaj se je treba učiti množice nepotrebnih podatkov, v današnjem času interneta pa je sploh smešno, da jih ne učijo življenjskih zadev, otroku smiselnih, ter seveda reševanja težav. Podatke si ja znajo poiskati sami,« dodaja Mulejeva.
Znanje zastara v dveh letih
Dejstvo je, da v razvitem svetu 21. stoletja znanje zastara v dveh letih. V resničnem svetu zato potrebujemo predvsem kreativno in fleksibilno razmišljanje ter povezovanje. Vsak je dober za nekaj, nihče za vse. Renesančno znanje Leonarda da Vincija ni več možno in prej ko posameznik odkrije, za kaj je dober, prej bo našel svojo življenjsko srečo. Avtoriteta ni dana, je zaslužena. Škodljive navade, ki so po Glasserju grajanje, obtoževanje, pritoževanje, sitnarjenje, grožnje, kaznovanje in podkupovanje, da bi nadzorovali druge, ne delujejo ne pri odraslih ne pri otrocih.
»V naših šolah, in ne samo naših, pa se še vedno delajo, kot da smo v 19. stoletju, ko je nastalo javno šolstvo, namenjeno spodbujanju industrializacije in spreminjanju nepismenih kmetov v poslušne delavce. Naučiti jih je bilo treba osnov branja, računstva in ubogljivosti. Ubogljivi odrasli bodo v 21. stoletju, ko ni več služb za tekočim trakom, le težko preživeli. Zadnjič sva s partnerjem preštevala sošolce iz osnovne in srednje šole, ki so bili odličnjaki. Le redki med njimi so v življenju uspeli – uspeli v smislu, da delajo nekaj, kar delajo radi, in da so za to tudi dovolj plačani,« pravi Mulejeva.
Kariera po tridesetem letu
Ekonomist bi po diplomi moral biti usposobljen za to, da odpre in vodi podjetje, kajne? Navsezadnje je šola namenjena temu, da ga usposobi za življenje. »No, ni videti, da bi naši diplomiranci imeli samozavest in znanje za samostojno pot. Sklicujejo se na situacijo, umetno ali z magisteriji podaljšujejo študij ter razmišljajo, kaj bi počeli v življenju,« pravi Nastja. Le redki so, ki so že mladi odkrili, kaj je tisto, v čemer so dobri, in kaj res radi delajo. In ki pri tem vztrajajo. Večini so nagnjenja zatrli, češ študiraj, pa boš dobil službo, ali pojdi na to in to šolo, to se splača.
»Ko delam z orodji razmišljanja na fakultetah, jim dam v razmislek in ocenjevanje tri provokacije: fakulteta stane 10.000 evrov na leto; študirati je mogoče šele, ko imate pet let delovne dobe; študij v domačem kraju je prepovedan. Od negativnih odgovorov na prvo žogo oziroma s pomočjo stališč potem s pomočjo orodja šest klobukov razmišljanja, ki omogoča bolj celovito in usmerjeno razmišljanje, večinoma spremenijo mnenje in se strinjajo. Kratkoročna potuha pač trdo tepe na dolgi rok,« opozarja sogovornica.
Kje iskati napake
»Šola bi najraje imela otroke iz oglasa, ki pridejo točno, ki so ves čas mirni in tiho, ki odgovorijo vljudno in pravilno na vsako vprašanje ter gredo nato domov. No, takšni otroci ne obstajajo, vsaj ne v 21. stoletju. Tudi v podjetjih si nimajo kaj pomagati s pridnimi loleki, ki samo kimajo,« je prepričana Nastja Mulej.
Starši imajo nadvse pomembno vlogo. In izjemno težko. Ljudje, tudi otroci, potrebujejo strukturo in vodjo, ne avtoritativnega, ampak prosvetljenega. Od staršev je odvisno, ali bodo otroci sposobni tolerantnega razmišljanja, brez katerega ni ustvarjalnosti. Verjetno se tudi vsi strinjamo, da je le malo verjetno, da bodo otroci pred ekranom razvijali lastno domišljijo. »Iz majhnega raste veliko in če se greste permisivno vzgojo, ob kateri vam otroci sčasoma zlezejo čez glavo, so grajanje, obtoževanje, pritoževanje, sitnarjenje, grožnje, kaznovanje in podkupovanje povsem brez haska. Povzročijo samo poslabšanje odnosov in nič drugega,« pravi Mulejeva in dodaja: »Seveda pa je težko oceniti, kje se konča vzgoja za kreativnost in se začne nedisciplina.«
Napake, ki jih dela naš šolski sistem
Poleg staršev ima pri razvoju otroka in pridobivanju znanja, izkušenj in vrednot veliko vlogo tudi šola. Težava sedanjega šolskega sistema, kot ga vidi naša sogovornica, je, da ta pričakuje, da so vsi uspešni v vsem, in se zato ukvarja s tistim, kar otroku ne gre, ter mu dopoveduje, da tisto, v čemer je dober, ni vredno nič. »Poznam primer iz novozelandske šole, kjer je šestošolec odličen v pisanju. Pri tem ga spodbujajo, računstva pa ga učijo le toliko, da bo znal plačevati račune. V današnjem svetu moramo nenehno sodelovati, saj nihče ne zna vsega. Otroke bi torej morali učiti povezovanja – med ljudmi in med vsebino naučenega.« Poudarek sistema je tudi na nenehnem ocenjevanju na testih, torej na pomnjenju, kar sicer krepi kratkoročni spomin, a deluje tako, da se spretni učenci naučijo za test, nespretni pač ne. A že leto pozneje ne eni ne drugi ne znajo nič več. To znanje jim ni pomembno za življenje, pomembno je samo za test.
Šola za razmišljanje
Nastja Mulej, de Bonova učenka in učiteljica njegovih tehnik v Sloveniji, že nekaj časa v nekaterih šolah poučuje ustvarjalno razmišljanje. Šola za razmišljanje za otroke med desetim in dvanajstim letom temelji na de Bonovih odkritjih o delovanju možganov, ki razmišljajo zmedeno (preskakujejo), prehitro (s pomočjo stališč) in rutinsko (kot je bilo doslej, je dovolj dobro). Razmišljanje je po ugotovitvah de Bona veščina in je le posredno povezano z inteligenco. Večino naših napak razmišljanja povzročijo napake v zaznavanju, in ne v logiki, ravno razširjanju zaznav pa je namenjena Šola za razmišljanje. Z bolj sistematičnim razmišljanjem nam misli manj preskakujejo, smo bolj temeljiti in se ne zadovoljimo z občutki oziroma stališči ter razmišljamo tudi o novih, ne le o obstoječih možnostih. Ker to utrjujemo iz tedna v teden, smo, tako kot velja za učenje katere koli veščine, na primer igranja violine, vedno boljši.
»Otroci so vsaj doslej pri urah Šole za razmišljanje vedno uživali. Ni nepravilnih odgovorov, ni tekmovalnosti, ni ocenjevanja. Primeri so iz življenjske prakse, odgovori pa so lahko tudi precej oddaljeni od nje; pravzaprav čim bolj, tem bolje.
Prvo orodje razmišljanja, ki ga spoznamo, je PNZ – vsaka stvar je za nekaj pozitivna, za nekaj negativna in za nekaj zanimiva. Nikoli ni črno-bela. Od tu gre samo še navzgor. Čeprav so orodja težja, pa so ure Šole za razmišljanja zabavne in polne prakse,» pravi Mulejeva. Šola razmišljanja deluje kot krožek, ki pa bo z letošnjim letom še veliko bolj pogost, saj se oktobra začne usposabljanje novih učiteljev. Kot samostojni predmet, na žalost sicer res samo kot izbirni, torej eden od stoosmih, pa bo razmišljanje zaživelo takrat, ko bo končno sprejet učni načrt. Ta potuje iz pisarne v pisarno in od komisije do komisije že od 1. aprila lani. Večjega posluha zanj ni, ker ni – tako kot velja to za celotno državo – nobene vizije, kaj želimo v prihodnje, pač pa je glavno ogibanje odgovornosti in iskanje parcialnih koristi. In to kljub temu, da sta sestavljanje učnega načrta po sestanku z de Bonom 2. oktobra 2010 spodbudila minister za šolstvo in vodja Urada za razvoj šolstva.
