Prvič ste v Ljubljani nastopili s predstavo Človek iz Husa, drugič z Neposrednim človekom, zdaj je ostalo le še Neposredno. Je to naključje - da je človek izginil in je ostalo le še neposredno?
Ne, ni, v tem je neka razvojna črta, najprej sem bil na odru sam, človek, ki skuša hoditi po svetu, ga konstruirati iz tega, kar najde med smetmi, v zadnji predstavi, ki jo boste videli v Stari elektrarni nocoj in jutri, pa so se stvari nekako sestavile. S šestimi sodelavci, scenografom, glasbenikom, igralko in drugimi člani ekipe smo pred dvema mesecema odšli v Indonezijo in s tamkajšnjimi igralci smo najprej skupaj na ulicah in po smetiščih poiskali reči, ki bi nam lahko služile. In potem je nastala predstava.
Kako pa so indonezijski gledalci sprejeli to predstavo?
Všeč jim je bilo, ker so imeli vtis, da govori o Indoneziji (smeh)! In ko smo nastopili v Vilni, je bilo enako. Očitno je vsakdanjik povsod po svetu enak, ulice živijo svoje življenje, ljudje puščajo, podarjajo in najdevajo stvari, ki krožijo in dobivajo nove rabe. Mi jim omogočimo, da pripovedujejo svoje zgodbe.
Predstava je gibalna, zato jezik najbrž ni bil ovira?
V indonezijski predstavi mi sploh nismo nastopali, nastopali so le indonezijski igralci, mi smo bili koreografi, scenografi, scenski delavci… Šele ko smo se vrnili, smo si vsak zase našli svoj del v tem kolektivnem projektu, ki je neke vrste umetniška avantura, znotraj katere še naprej nastajajo novi deli, kabarejski vložki, improvizacijski deli. Naš največji akrobat v tej predstavi tako sploh ni šolan akrobat, doslej se je ukvarjal predvsem s sceno, tak tavžentkunstler je, ki mi je pomagal sestavljati scenografijo.
Vam je torej nekoliko podoben, tudi vi ste začeli kot nekakšen samouk, skupaj s sestro, na cesti?
Drži, le da sem jaz ves čas nastopal, od dvanajstega leta naprej sem počel le to, povsod, v šoli, na cesti… Medtem ko je naš akrobat svojo akrobatičnost v sebi odkril šele zdaj. Po drugi strani je Marine šolana plesalka, a je vedno počela vse drugo kot plesala. Ko sem jo prvič videl, je na odru streljala s karabinko. In zadela v sredo tarče.
Ste jo zato povabili k sodelovanju?
Ne, razlog, da sem jo povabil, je bil, da je skuhala testenine za osemnajst ljudi (smeh). Naša skupina je rasla, ker so se nam pridružili ljudje, ki so razmišljali podobno kot mi. Zdaj, ko imamo žal kar dva člana poškodovana, moramo seveda prilagoditi predstavo, pri nas ni "vlog", ki bi jih lahko odigral kdo drug, ker so to njihova avtorska dela. To nas spravlja v negotovost in nam hkrati kaže, kako je realnost vdrla v predstavo, v kateri govorimo točno o tem - o šibkosti, krhkosti, nemoči…
Vaša scenografija je zdaj zelo zahtevna, nič več ni improvizacije ob najdenih predmetih kot v prejšnji, zdaj je to smetje postalo dragoceno. Zdi se, da vaša kariera ubira utečeno pot: vedno večji ansambel, vedno več scenografije, več fiksnega odrskega dogajanja.
Res je, tudi v Indoneziji je naša skupina rasla, na koncu nas je bilo že petindvajset! Pravkar smo se začeli dogovarjati o sodelovanju z izvrstno glasbeno skupino Surnatural Orchestra, ki ima osemnajst članov, in to bo morda res pomenilo več kamionov…
… več vozov…
Da, kot skupine pred dvesto leti! A ta rast je naravna, nimam nikakršnega načrta - oziroma le enega, če bi stvari šle v napačno smer, imam načrt za pobeg nazaj v samoto. A kot rečeno, za zdaj vsakdo ohranja svojo avtonomnost in skupaj smo, ker nas družijo podobni pogledi v nekem projektu, vsak lahko tudi odide. Če Marine zaradi bolezni ne bo več sodelovala, Neposrednega verjetno tudi ne bomo več igrali, človek ni nadomestljiv. V dveh mesecih smo odigrali 144 ponovitev, ogromno, in brez nje to ne bi več imelo smisla, predstava je navsezadnje nekaj, kar je živo in zato tudi umrljivo.
Kaj jo pravzaprav najbolj definira?
Od vsega začetka sem naredil vse, da v njej ne bi bilo nič tako, kot bi moralo biti, ritmi so natančno takšni, kot ne bi smeli biti, spodletelost je vgrajena kot njen bistveni del.
A improvizacije v njej ni?
Načeloma ne, a ker se nam je zadnje dni pripetilo toliko nezgod, bomo ravno pri vas morali marsikaj izumiti na novo. Toda gledalci tega ne bodo opazili, pri tolikih hotenih napakah kakšna nehotena več…
Je pri takšnem načinu dela sploh mogoče potegniti jasno mejo med starim in novim projektom? Ali pa vse življenje pišete isto knjigo?
To je včasih res težko, ker zadeva nenehno raste in se spreminja, mogoče je bolj usodno, če nekdo iz skupine odide in pride kdo drug. Večje spremembe v zasedbi verjetno sprožijo toliko novega, da si predstava zasluži tudi nov naslov. Poleg tega imamo veliko elementov, ki jih nismo uporabili ali ki bi jih lahko uporabili v drugačnih kombinacijah, na primer nek kabarejski del, ki ne zahteva brezhibne fizične zmogljivosti, ki govori o zapostavljenih, o spodletelcih, o odrinjenih.
Ves čas govorite o šibkih in neuspelih, a to, kar vidimo na odru, je neverjetna izurjenost, izjemen talent, skoraj popolno obvladovanje telesa.
Zanimivo je to, kar pravite, kajti talent in obvladovanje žal ne prinašata vedno priznanja in uspeha. Večkrat izjemen talent ne uspe, ne poklicno ne osebno, iz različnih razlogov, in če dobi priložnost, ravno zato na odru kaže svojo ranljivost, krhkost, svoje napore, da se ne bi vdal in sesul. Zanima nas prav ta občutljivost, tisto, česar ne moremo nadzirati. Večkrat nas uvrščajo v tradicijo cirkusa, a ta je v veliki meri poudarjal ravno izjemne dosežke, premikanje meja zmogljivosti, medtem ko nas ne zanima kazanje moči ali spretnosti, tudi če smo še tako natrenirani, ampak opozarjanje na vedno možne zdrse. A se pri tem nikakor ne odrekamo veselju.
Ta vaša radoživost je zelo igriva, zelo čista, otroška.
Ja, igra, ki jo igramo, je vesela tragedija, v kateri ni nikoli nič do konca zanesljivo, zagotovljeno.
