Pomeni gnojni protest!" Seveda so se v dvorani krohotali. Gospod ni bil preveč pameten, v slovarju, s katerim je mahal, je spregledal, da ima beseda pussy poleg pridevniškega pomena "gnojno" še samostalniškega: mucka. Ki v slengu pomeni tudi vulvo, pa tudi punco in strahopetneža, pomene, ki jih v slovenščini združuje beseda pička. Ne gnojni protest, ampak protest žensk, ki so si prisvojile vulgaren mizogin izraz, ga obrnile in mu dale pozitiven ironičen pridih, za to gre.
Uporaba vulgarnih besed je omejena na nižjo pogovorno govorico, če preide v javni govor, je znamenje neotesanosti. A včasih je njihova uporaba premišljena izjava zoper vladajoči red, zoper zlaganost puritanstva, ki medli ob "grdih" besedah, a brez kančka slabe vesti misli in deluje še neskončno bolj vulgarno. Včasih umetniki uporabljajo tako zaznamovano besedo, da bi z njo prek šoka opozorili na vladajočo hipokrizijo. Včasih besede fuk enostavno ni mogoče prevajati kot "poveselila sta se" - tako nekako je prvi prevajalec romana Ljubimec gospe Chatterleyeve rešil slovensko moralo.
Pussy Riot so nadarjene in izobražene mlade ženske, ki natančno vedo, kaj počnejo, in vedo, zakaj to počnejo na radikalen način; in zakaj so pripravljene toliko tvegati. V okoliščinah vse resnejše politično-cerkvene sprege, ki Rusijo znova tišči ne v stalinistične, ampak carske čase, je treba protestirati na vseh ravneh in na vse načine, tudi na drastične, ki ljudem niso "všeč", ki se zdijo "neprimerni"; od tod nizka, le šestodstotna podpora javnosti pevkam. Drek, ki ga oblast meče ljudem v obraz, je, tako so prepričane, treba brez pentlje vreči nazaj. Nazornost, dobesednost njihove "punkovske molitve" je forma, ki iritira, kljub svoji naivni komičnosti, in to je tudi njen namen. Punce so feministke, ki natančno detektirajo, da so ženske v vsaki zatiralski situaciji dvakrat žrtve, kot državljanke in kot ženske. Njihov revolt je namenjen tako političnemu sistemu kot vladajoči neenakosti med spoloma. Radoživo prevprašujejo prav vse in to je esenca vsakega pravega upora. Ali kot je zapisal maître slovenskega novinarstva Jurij Gustinčič: "Duhovitost v pogumu je privilegij tistih najpametnejših."
Pussy Riot povedo svoje glasno in jasno. In jasno je, da Putin posiljuje ljudstvo na vse načine: s potvarjanjem volitev, s sprejemanjem totalitarne zakonodaje, ki kriminalizira vsako nestrinjanje in mu daje vse več moči, z izgovarjanjem na zaroto v tujini, z vplivom na sodišče… Pussy Riot govorijo o tem nategovanju, brez zadržkov, brez metafor. Ljudje zgroženo obračajo pogled stran. Tega se ne dela. Ne, res je, ženske tega ne delajo, pravi vladajoča morala po vsem svetu. Le oblast nas lahko v neskončnost zlorablja v vseh položajih.
Rusija je po ustavi laična država. V njeni zakonodaji ni termina bogoskrunstva. In vendar je sodničina sodba čista religiozna dikcija: dejanja glasbenic so bila " svetoskrunska, bogoskrunska in so kršila pravila Cerkve". Rusija je s to sodbo iz stalinizma prestopila v teokracijo. Ta je namreč poslednje Putinovo upanje. Potem ko ljudi ni več prepričal ne z vojnami, ne z "odkrivanjem" (nastavljenih) amfor, se je zatekel po pomoč k sili, ki obvladuje približno polovico prebivalstva, k Cerkvi. Le ta mu še lahko, seveda za dobro protiuslugo, lifra ovčice, ki ga bodo volile. Bivši komunisti, veste, so za oblast pripravljeni poklekniti pred vsako kuto.
Brisanje meja med državo in cerkvijo, med laičnim in verskim je vedno fatalna kombinacija, usodna za vse: za državo, ki izgubi svojo laično demokratično podstat, za vero, ki v grabljenju moči izgubi svoje primarno poslanstvo, in predvsem za človeka. Posameznik se zmore upreti prvi ali drugi, ko združita moči, je skoraj brez moči. Represivna mešanica državnega in religioznega duši vsakega posameznika, ki ni del črede, duši individualnost, svobodo misli, izražanja, ravnanja - kogar ne ulovi tuzemeljsko, ga pričaka onostransko in obratno. Če ni kršil človeških zakonov, je kršil božje, kajti zunaj obojih ni ničesar, ni niti koščka osvobojenega ozemlja. In ravno za to gre, marsikje, čeprav zahod to tako dobro prepoznava le pri drugih, predvsem pri muslimanih, ne pa tudi pri sebi: za svobodo, za pluralizem načinov bitja in žitja.
Pussy Riot so dobile tako veliko podporo, ker so eksemplarične: njihov nastopek bi bil, če bi vladalo laično pravo, kvečjemu prekršek ali manjše kaznivo dejanje, za katero bi slišalo le nekaj Moskovčanov. Njegove simbolne teže namreč laično sodišče ne more in ne sme meriti. A Cerkev je spoznala nevarnost njihove izjave "ne nastopamo proti veri, ampak proti Cerkvi kot instituciji, ki podpira despotskega Putina", in se je s svojim žlobudranjem o "diaboličnih premikih nog" (ljubi Jezus se v grobu obrača, celo on gotovo ve, kako se zadnjih šestdeset let zvirajo dekleta v disku) pridružila Carjevi užaljenosti; skupaj sta speljala sodni postopek. Spomnimo se slovenskih primerov, Strelnikoffa in Marije s podgano, Eclipsic in ptujske Marije, Bartokovega zažiga križa, Brecljevih bingeljcev. V vseh primerih je tudi naša Cerkev zahtevala posebno obravnavo, tehtanje greha, kilaže prizadetosti vernikov, tonaže žaljenja Vsevišnjega. A je laično pravo stvari k sreči prevladalo: svoboda umetniškega izraza in kvečjemu motenje posesti, ogrožanje požarne varnosti. In tako je, vsaj dokler živimo v državi, ki priznava, da ima človek pravico podvomiti o vsem, tako o njej in tistih, ki jo upravljajo, kot o prebivalcih tam gori, nad oblaki.
Grabljenje moči je vedno ne le škodljivo, ampak tudi neinteligentno. Kremelj je po obsodbi in po reakcijah širom sveta sporočil, da je sodba "nepravična". Glej, glej, potem ko je ata znorel, bi bil zdaj, ko je priletelo nazaj, rad dober. A pametnega izhoda nima: če jim zdaj zniža kazen ali jih oprosti, bodo punce junakinje. Če gredo v gulag, ravno tako. Njihov novi komad, ki je izšel na dan sodbe, si že žvižgamo vsi: Putin Lights Up The Fire. Putin neti požar.
