"Mnogi sicer so ljubitelji poezije, prav gotovo pa niso vsi popolni navdušenci ali poznavalci. Velik obisk pripisujem samemu vzdušju - ob večernih branjih je namreč jasno, da se dogaja nekaj, ob čemer se ne spodobi kričati ali razgrajati," pravi nova programska vodja festivala Staša Pavlović, ki to vlogo po šestih uspešnih festivalskih letih prevzema od Jelke Ciglenečki.
Kako se festivalskemu programu letos pozna, da poteka v okviru Evropske prestolnice kulture (EPK)?
Letos smo poskušali narediti nekakšen presežek, kar pri pesniškem festivalu ni ravno najlažje. Med pesniki zvezde tipa glasbenih ali filmskih zvezd ne obstajajo. Pa tudi če si nekateri med njimi zaslužijo ta status, je njihova prepoznavnost vedno omejena na ožji krog zveste pesniške publike. Presežek je tako treba doseči z nekim programskim premikom ali novo idejo, ki festival loči od njegovih prejšnjih edicij in ki pusti za seboj nekaj trajnega, kar ostane tudi po festivalu. Zato smo letos povabili res žlahten izbor pesnikov, ki so v povprečju morda malce starejši kot prejšnja leta, in vsakemu izmed njih izdali lastno, dvojezično knjižico. Namen festivala je namreč tudi približevanje poezije širšemu bralstvu. Dejstvo je, da so pesniške zbirke redko na seznamu kupcev knjig in da se poezije ljudje bojijo. Knjižice žepnega formata in žepne cene, a z res kvalitetno vsebino, bodo morda korak naprej k popularizaciji poezije pri nas.
Ko izbirate pesnike, se srečate z veliko količino različnih poetik in različnih predstav o tem, kaj poezija sploh je. V kakšni formi, ocenjujete, je sodobna poezija?
Pod pojmom sodobne poezije se prav gotovo ne da potegniti črte. Že če pogledamo poetike letošnjih pesniških gostov, nam hitro postane jasno, da so si pesniki kljub generacijski bližini in sobivanju znotraj pojma "sodobna poezija" le redkokdaj podobni. Nekdo se ukvarja s politično angažirano poezijo, nekdo je izrazit lirik, spet drugi eksperimentira z jezikom.
Nekaj, kar se mi zdi v sodobni poeziji precej prisotno, je morda ukvarjanje z zvočno platjo jezika, tako na ravni pesnjenja kot nastopanja, kar za sabo potegne nastope, ki so po značaju bolj performansi kot pesniška branja. Predlani smo na primer gostili Kanadčana Jordana Scotta, katerega poezija je bila skoraj povsem osredotočena na raziskovanje zvočne plati jezika. To se je pred nami še jasneje razprostrlo med njegovim nastopom, na katerem je jecljal svoje pesmi.
Glede na dejstvo, da se vsako leto v našem izboru znajde več pesnikov, ki se ukvarjajo z zvočnostjo poezije, najbrž ni pretirano, če rečem, da je to eden pomembnih dejavnikov, ki pričajo o formi sodobne poezije.
Kako pa se je kot prizorišče festivala v preteklih dveh letih obnesel Ptuj?
Ptuj se mi zdi izjemna izbira. Ko se preseliš v tako majhno mesto, moraš biti pripravljen na več odzivov. Lokalna skupnost te lahko sprejme, lahko pa se izkaže, da jih stvar ne zanima, da si tega ne želijo. Mi smo k sreči naleteli na izredno pozitiven odziv, ki pa se iz leta v leto še izboljšuje. Ptujčani ne le da obiskujejo festivalske dogodke, ampak pri sami izvedbi festivala aktivno sodelujejo. S svojih oken z veseljem izobešajo zastave z verzi, odpirajo vrata svojih dvorišč, kjer prirejamo zasebna branja. Že tretje leto širimo tudi pesniške intervencije po ulicah in z njimi vsako leto zavzamemo večji kos mesta, tudi in predvsem zaradi tega, ker nam pri tem pomagajo domačini. Za zdaj nam ni še nihče ničesar očital, pri čemer verjetno pomaga dejstvo, da ne izvajamo agresivnih marketinških prijemov, pač pa predvsem pesniške, s katerimi poskušamo poeziji najti stalno bivališče v mestu skozi vse leto.
Kakšno vlogo pri uspešnosti festivala igra vino?
Kot ima svoje privržence poezija, jih ima tudi vino. Skozi leta se je izkazalo, da imamo vsaj dve vrsti občinstva: te, ki pridejo zaradi poezije in popijejo kozarček vina, in te, ki pridejo zaradi dobrega vina in prisluhnejo poeziji. Mislim, da je to kombinacija, ki se izjemno dobro povezuje.
Kakšna je materialna presežna vrednost festivala letos, ko ste del EPK?
S finančno pomočjo EPK smo si lahko privoščili malo obsežnejši program in izdajo knjižic, ki so v primerjavi z zborniki, znanimi s prejšnjih edicij festivala, od nas zahtevale precej večji časovni in finančni vložek. Velik korak naprej je tudi nova spletna stran, na kateri je nastal največji arhiv v slovenščino prevedene sodobne poezije. Brez EPK in njihovega sodelovanja z EU-Japan Fest ne bi bila možna izvedba prevajalske delavnice, ki bo gostila pet japonskih pesnikov. Z njihovo pomočjo smo tudi bolj prisotni v medijih, predvsem v tistih, v katerih se sicer ne pojavljamo. Pretok informacij o dogodku je z EPK veliko močnejši, kot če bi za to skrbeli izključno sami.
