Britanska grožnja
Assangeeva dolga pravno-politična saga, ki se je začela z obtožbami dveh užaljenih Švedinj, nekdanjih oboževalk in aktivistk Wikileaksa, s katerima je ločeno spal v istem tednu, o vrsti spolnih prestopkov, še vedno prinaša nepričakovane dramatične zasuke. Ekvadorska odločitev o azilu ni bila ravno nepričakovana. Povsem nepričakovano, nediplomatsko in grobo potezo pa je na predvečer napovedane odločitve o azilu potegnila britanska vlada, ko je zunanje ministrstvo pisno in ustno zagrozilo ekvadorski vladi, da utegne policija vdreti v veleposlaništvo in aretirati Assangea. To je sprožilo ogorčenje ekvadorske vlade, ki britanski očita, da se vede kot kolonialna sila, in ji pripisuje odkrite grožnje in eksplicitno izsiljevanje pa tudi proteste v Ekvadorju in pred njegovim veleposlaništvom v Londonu.
Nič novega?
Britansko zunanje ministrstvo je pred odločitvijo o azilu in po njej trdilo, da ta ne bo vplivala na "britansko pravno obveznost, da Assangea izroči Švedski". Poleg tega je Assange s tem, ko se je zatekel na ekvadorsko veleposlaništvo, kršil pogoje, pod katerimi je bil na prostosti, in s tem britanski zakon. Z drugimi besedami: policija ga bo aretirala ob prvi priložnosti. Odločitev o azilu niti ne rešuje Assangeevega "švedskega" problema, ki je posledica precej bizarnih švedskih zakonov o spolnih prestopkih, po katerih lahko ženska prostovoljni seks brez kondoma po seksu razglasi za posilstvo, čeprav ne zahteva prekinitve seksa. Assange je prepričan, da so v ozadju ZDA, ki jih je spravil v največjo zadrego, sramoto in bes z Wikileaksovo objavo na tisoče diplomatskih depeš. Assange zanika vse obtožbe, na Švedsko pa noče, ker se boji izročitve ZDA, ki ga obtožujejo veleizdaje in vohunjenja, za kar bi ga lahko doletela celo smrtna kazen.
Azil ne prinaša imunitete
Azil mu ne prinaša imunitete pred pregonom. Pred tem bi bil v teoriji varen šele v Ekvadorju, a kako bo prišel do tja. Britanska policija ga bo aretirala v trenutku, ko bo prestopil vrata veleposlaništva. Ali, sodeč po grožnjah britanskega zunanjega ministrstva, celo v njem. Ta grožnja in odločitev, da sredi noči, okoli treh zjutraj, na dan napovedane oznanitve odločitve o azilu pred stanovanjski blok, v katerem je veleposlaništvo, pošlje policijo, sta bila verjetno samo poskus, očitno ponesrečen, da bi britanska vlada vplivala na drugačno ekvadorsko odločitev. Britanski protestniki, ki so se pojavili samo malo za policijo, sicer mislijo, da so s tem že ponoči preprečili vdor. Trditve protestnikov, ki so se ves dan prerivali in suvali s policisti, kar je najmanj tri spravilo v zapor, so verjetno napačne, saj bi morala britanska vlada prej preklicati diplomatski status veleposlaništva (to naj bi ji zakon o diplomatskih in konzularnih prostorih iz leta 1987 menda omogočal) in o tem obvestiti ekvadorsko vlado. Zelo verjetno bodo potrpežljivo čakali na takšen ali drugačen poskus Ekvadorcev, da Assangea spravijo iz Britanije v Ekvador in ga ob prvi priložnosti aretirajo, ali na to, da bo Assangeu pošlo potrpljenje, saj ima v majhnem veleposlaništvu, ki ni nič drugega kot štirisobno stanovanje, precej drugačno življenje, kot ga je vajen. Ne ravno resna, a verjetno edina možnost, ki bi ga obvarovala pred aretacijo, je, da bi z Otoka odpotoval kot "diplomatska pošta".
