Včeraj je Franka Anić, ki tekmuje v kategoriji do 67 kilogramov, postavila nove temelje slovenskega tekvondoja. Enaindvajsetletna Korčulanka je v olimpijski dvorani ExCel, ki bo po londonskem uspehu judoistke Urške Žolnir v zgodovino slovenskega športa zapisana z zlatimi črkami, zasedla 5. mesto. V dveh bojih je bila v igri za bronasto kolajno, a sta bili najprej Južnokorejka, nato pa še Američanka prepričljivo boljši. Slovenija je tako v Londonu ostala pri štirih osvojenih olimpijskih kolajnah.

Franka Anić je za Slovenijo začela tekmovati predlani, potem ko je pred tem branila barve hrvaške reprezentance. Ker je njena mati Martina doma iz Grgarja pri Novi Gorici, včeraj jo je skupaj s hčerko oziroma Frankino sestro spremljala v Londonu, oče pa je Hrvat, je imela dvojno državljanstvo. Korčulanka se je odločila za takšno potezo, ker Hrvati zanjo niso imeli posluha, povrhu pa je imela minimalne možnosti, da bi se uvrstila v hrvaško reprezentanco, saj je v njeni kategoriji na zadnjih olimpijskih igrah v Pekingu Sandra Šarić osvojila bronasto kolajno (Šarićeva sicer v Londonu ni tekmovala, ker lahko vsaka država v tekvondoju pošlje na OI le po dva borca in borki, tako da se Hrvati zanjo niso odločili). Trener Franke Anić v korčulskem klubu Forteca Ante Šegedin je poklical tedanjega selektorja slovenske reprezentance Vlada Krnetiča, ki je Franko Anić povabil, da se je udeležila treninga v ljubljanskem klubu Chagi. Stroka je bila nad videnim znanjem tedanje Hrvatice navdušena, tako da so takoj sprožili postopek za pridobitev slovenskega državljanstva.

Prvi včerajšnji dvoboj napornega dne Franke Anić proti sedmi nosilki Gulnafis Aitmuhambetovi je bil izjemno zanimiv in poln preobratov. Dalmatinka je v prvi rundi (vsak dvoboj traja tri runde po dve minuti, vmes je minuta premora) hitro povedla s 5:0. Ko je kazahstanski trener proti koncu runde pokazal rdeči karton, je glavni sodnik dvoboj prekinil in zahteval videoposnetek. Izkazalo se je, da je bil karton upravičen, saj je Kazahstanka z napadom zadela tekmico z nogo v glavo in bila nagrajena s tremi točkami. Aitmuhambetova je dobila krila in sredi druge runde prvič v dvoboju povedla s 7:6.

Uvodni dvoboj je bil kar štirikrat prekinjen, saj sta oba trenerja vsak po dvakrat zahtevala videoposnetek. Pravila v tekvondoju so namreč takšna, da lahko vsak trener do finala zahteva neomejeno število videoposnetkov, če je zahteva upravičena. Če pa se na velikem ekranu vidi, da je bil boj prekinjen neutemeljeno, trener do finalnega dvoboja izgubi pravico takšne zahteve. Trenerska naloga je torej zelo velika. Dodatna težava je v tem, da tekmovalka ne sme signalizirati trenerju, naj zahteva posnetek. Franka Anić je to dvakrat storila, zato je bila kaznovana z dvema opominoma.

Prava živčna vojna prvega kroga se je nadaljevala v tretji rundi, v kateri sta se tekmici serijsko izmenjavali v udarcih. Ko je slovenska klop z upravičenim kartonom razveljavila tri točke Kazahstanki, je postalo jasno, da se bo slovenska tekvondoistka uvrstila v četrtfinale (zmagala je s 15:11), v katerem se je v popoldanskem sporedu pomerila proti drugi nosilki Karine Sergerie. Kanadčanka je na zadnjih OI v Pekingu osvojila srebrno kolajno, na svetovnih prvenstvih pa je sicer v nižji kategoriji osvojila štiri kolajne, med njimi tudi zlato leta 2007 v Pekingu.

Drugi dvoboj je bil precej manj stresen. Po mirnem začetku se je prva runda končala brez točk, v nadaljevanju pa je Franka Anić izkoristila svojo višino proti precej manjši tekmici in jo dvakrat z nogo zadela v glavo. Po vodstvu s 6:0 je Korčulanka zanesljivo ubranila prednost in slavila zmago z 10:4. Bolj ko je šla Franka Anić proti zaključnim bojem, močnejše so bile tekmice. V polfinalu jo je čakala Južnokorejka Seon Kyung Hwang, olimpijska prvakinja iz Pekinga 2008 in bronasta iz Aten 2004, ki je pokazala svojo moč. Boj je bil sicer do konca druge runde izenačen, saj si nobena od tekmic ni priborila prednosti, v odločilnih dveh minutah pa je Hwangova povedla s 3:0 (slovenska klop je dala tedaj neupravičen protest) in suvereno zmagala s 7:0.

V boju za bronasto kolajno se je sinoči Anićeva pred 8000 gledalci pomerila z Američanko Paige McPherson. Po začetnem vodstvu s 3:1 je povsem popustila in olimpijski turnir zapustila s solzami v očeh. Bolečina je bila nepredstavljiva, zamujena priložnost boleča. Ko bo Franka Anić, ki jo je do včeraj v Sloveniji poznala le peščica ljudi, boleč poraz prespala, bo lahko ponosna, kaj je dosegla v 21 letih svojega življenja.

»Nisem bila zadovoljna s prvo borbo. Nasprotnici sem dovolila preveč udarcev proti glavi, kar ni dobro. Prvi boj je vsakokrat najtežji. Prebila sem led, sedaj bo vse lažje,« je optimistično začela popoldan 14. dan olimpijskih iger Franka Anić, po večernem odločilnim bojem za tretje mesto pa dejala: »Proti Kanadčanki sem izkoristila svojo višino. V borbo sem šla s spoštovanjem do nasprotnice, saj je tekmica olimpijska podprvakinja. Potem ko sem v polfinalu proti olimpijski prvakinji v tretji rundi zaostajala, sem napadla in jih dobila po glavi. Tako pač je v našem športu. Najbolj sem razočarana z bojem proti Američanki. Po porazu z Južnokorejko se nisem pobrala in sem taktično odpovedala.«

»Za naš šport je peto mesto na olimpijskih igrah odličen rezultat. Franka je dokazala, da je mojstrica svojega poklica ter da lahko na njo v prihodnosti še računamo. Po uvrstitvi Franke v polfinale smo si želeli sicer več. Franka je šla v borbo za tretje mesto s prevelikim spoštovanjem. Enostavno ni šlo po načrtu. Težko rečem le, da je podlegla psihičnemu pritisku. Oteževalna okoliščina je sicer bila, da si ni želela, da bi prejela še en udarec v nos kot proti Južnokorejki, a to seveda ni izgovor,« je po večernem porazu sicer zadovoljen, a z grenkim priokusom razlagal trener Dušan Pantar. »Res je sicer, da sta bili obe sodniški odločitvi, ko smo izgubili karton, na meji. Obe sta se končali v našo škodo, a verjamem in upam, da sta bili pravilni. Pri takšnih odločitvah sodnikov igra glavno vlogo človeški faktor in vsakdo se lahko tudi zmoti.«