Dan, poln napetosti in pričakovanja, se je začel veliko prej. Le dobrih sto metrov od avtoceste, ki povezuje Ljubljano in Maribor, se je že dopoldan zbirala množica. Na tabli pred gostiščem je pisalo "Od 13.00 Urškin golaž, gratis". V notranjosti so bile postavljene papirnate skulpture judoistov iz kluba Sankaku z novo olimpijsko prvakinjo na čelu. Prostor je bil poln ljudi, poln pričakovanj. Najbliže televizorju so bili trije nadobudneži. Triindvajsetletni Matjaž Trbovc, 15-letna Klara Apotekar (sestra Ane Velenšek, ki jo nastop v Londonu čaka jutri) in 17-letni Adrijan Gomboc, vsi obetavni judoisti in člani kluba Sankaku, so še posebno zavzeto spremljali dogajanje. Trbovc, čigar brat Igor ima v Londonu vlogo partnerja za trening, je imel pred seboj prenosni računalnik. Iz njegovih ust so leteli številni podatki in mimogrede tudi pritožba, ker na televiziji četrtfinalnega obračuna Žolnirjeve ni mogel spremljati, zato si je pomagal prenosom prek spleta.

Ura je odbila 15, do polfinalnega obračuna je bilo še okoli 20 minut. Vsi trije so bili na trnih. Gomboc, drugi na olimpijskih igrah mladih, je z roko pokazal, kako mu bije srce. A vsi so tudi zatrjevali, da bo Slovenija dobila kolajno, po vsej verjetnosti zlato. "Članov našega kluba, ki so v Londonu, še nikoli nisem videl tako dobro pripravljenih," je dejal Trbovc. Ko se je polfinalni dvoboj začel, so mirno sedeli na stolih, za njimi podobno množica ljudi, med katerimi še ni bilo staršev Urške Žolnir, za kar pa obstaja utemeljen razlog. A o tem kasneje.

Nihče ni dvomil, da sledi nova zmaga. In res, Žolnirjevi je spet uspel ipon in Slovenija je imela kolajno! Veselje se je razleglo, a kot bi s tem ponazoril pričakovanja vseh, je Trbovc dejal: "Pričakovano." Tako je imela zbrana množica že razlog za veselje, a napetost še ni povsem popustila. Čakala je na še nekaj več. Do takrat, do finala, je bilo še dovolj časa, da so si glasove namazali s pivom in golažem, pa malo debatirali in se spomnili na začetke. Na tiste čase, ko pogoji za delo niso dovoljevali upanja na olimpijsko kolajno.

Korenine uspehov Urške Žolnir in kolegov segajo daleč, več kot 15 let nazaj. "Takrat smo sprva trenirali v gasilskem domu. Pred vsakim treningom smo morali vedno znova postaviti tatami," se je spomnil Mitja Jurkovnik, eden pionirjev, ki so se med prvimi pridružili Marijanu Fabjanu v Sankakuju, in vrstnik Urške Žolnir, s katero je skupaj opravljal izpit za rumeni pas. V tistih časih so trenirali tudi po gozdovih, pa v neki gostilni, med tekmovanji so spali na blazinah v avtomobilih. Razvoj kluba se je začel iz popolne ničle. Fabjan, alfa in omega kluba iz Lopate, je našel pridnega zidarja in začeli so graditi dvorano, trenirali pa v njej, ko še ni bila dokončana. Kamen na kamen in zdaj imajo pogoje za vrhunske dosežke - dvorano, kakovostne trenerje, partnerje za trening.

Debata je tekla, finale pa se je približeval. Še prej sta prišla Majda in Ljubo Žolnir. "Kaj bomo spili," je rekel Ljubo, preden je dal za rundo. Prej ju ni bilo, ker je bil preveč živčen. "Tako sem se potil, da sem se moral dvakrat oprhati, pa ne zaradi vročine," je dejal nasmejan, ko je bilo že znano, da bo njegova hči dobila vsaj srebrno kolajno. Čakal je zlato: "Zdaj sem povsem miren. Tudi v finalu bom. Kitajko bo Urška pohrustala." Sam pri sebi je vedel, da bo hči dobila kolajno, a o tem ni govoril, ker se doslej njegove napovedi niso uresničile. Z mlajšo hčerko (deset let starejša Suzana, ki je od sreče jokala preko skypa, z družino živi v Avstraliji) sta starša nazadnje govorila pred odhodom v London. "Urška na tekmah in pripravah nima mobilnega telefona. Takšen je režim. Pokliče po tekmi, kadar je uspešna in ko ve, da naju skrbi zanjo," je pojasnjevala Majda Žolnir in dodala, da je Urška mirnega značaja, skromna in pridna. Na tekmah se nikoli ne razjezi, doma pa je izjemno družabna (tudi starša sta), le pred tekmami je ne sme nihče motiti. "Ko s kolajno pride domov, je nemirna. Želi se srečevati z ljudmi in deliti uspeh z njimi. Zanima jo veliko stvari. Zelo rada se druži, pleše, poje, a je vse podredila judu," je dodala mama Žolnirjeve. Za to bo imela verjetno kmalu več časa, kajti: "Ne vem, koliko časa bo Urška še tekmovala, a prepričana sem, da so zanjo zadnje olimpijske igre."

Pogovor je tekel, čas je minil in na vrsti je bil finale. Ljudi je bilo vse več, starša sta sedla za mizo. Zraven se je na okensko polico naslonil celjski župan Bojan Šrot. Odlično se je nastavil kameri ter fotoreporterju. Seveda, vsaka politična točka prav pride. Tako je Urškin golaž spremenil še v predvolilnega. Borut Pahor in nogometni reprezentanti bi mu lahko povedali, da je to lahko dvorezen meč. Zakonca Žolnir se zanj nista zmenila. Oče olimpijske prvakinje se je izpod brk napol smehljal in imel napol zaskrbljeno priprta usta. Sklenil je roke, medtem ko se je mama oklepala stola. Drugi so se drli, onadva sta bila tiho. Strmela sta v zaslon. Ko je Urška Žolnir padla na hrbet, sta za trenutek osupnila, a izid je ostal 0:0. Kmalu je sledil veliki premet - Urška je Kitajko spravila na tla. Vsi so skočili. Oče je stisnil pesti in roke vzdignil v zrak. Mislili so, da je konec, a ni šlo za ipon, temveč vazari, zato se je dvoboj nadaljeval ob izdatni prednosti Žolnirjeve. Naslednje minute so bile dolge celo večnost. Vse do pet sekund pred koncem, ko ni nihče več dvomil, da bo Urška Žolnir olimpijska prvakinja. In tudi je.

"Počutim se, kot bi lebdel. Vsakemu privoščim kaj takega," je dejal Ljubo Žolnir, medtem ko je njegova žena v istem trenutku kot hči dajala izjavo in v istem trenutku sta obe zajokali. Od sreče, seveda. "Urška hitro zajoče. To ima prav gotovo po meni," je dejala. Sledilo je morje čestitk, pa gledanje podelitve kolajn, poslušanje Zdravljice, slavje. To bo verjetno trajalo vse do torka, ko bodo Urško Žolnir pozdravili na istem mestu.