Takrat so bila ta ugibanja močno pod vplivom dogodkov v zvezi s Španijo, ki je za tovrstno pomoč zaprosila, ter nespametnih izjav predstavnikov vlade, ki so grožnjo finančne pomoči uporabili za notranjepolitično obračunavanje, pri tem pa pozabili, da njihove izjave spremljajo tudi tuji mediji in jih interpretirajo take, kot so. Vlada in evropska komisija sta takrat hiteli pojasnjevati, da na zadevi ni nič in da gre za nesporazum. Vendar je dejstvo, da je Slovenija takrat po mnenju analitikov postala šesta država prosilka za finančno pomoč. Pri prvih petih se ti ljudje do sedaj niso zmotili. Zato so danes na finančnih trgih vse stave uperjene proti nam.
Takrat sem tudi sam menil, da Sloveniji ne bo treba prositi za pomoč, če le izkoristimo določene možnosti. Prva na tem seznamu je možnost, da še vedno dokapitaliziramo naš bančni sistem tudi iz zasebnih virov. Druga pa izvedba ukrepov strukturnih reform, ki bi postavile temelje za okrevanje našega gospodarstva.
Vse to temelji na premisi, da bo ukrepanje hitro. In kdaj je boljši čas za hitro in odločno ukrepanje kot takrat, ko so stave uperjene proti nam? Vendar poglejmo dogajanje zadnjih dveh tednov pri nas, kjer sta prednjačili diskusiji o fiskalnem pravilu in državnem holdingu - hitro lahko ugotovimo, da nam kaj drugega, kot zaprositi za finančno pomoč, ne bo ostalo.
Najprej o fiskalnem pravilu. Ob rob vsem jalovim debatam o tem, ali fiskalno pravilo sodi v ustavo ali ne, je večina spregledala, da simbolni pomen zapisa fiskalnega pravila v ustavo krepko prerašča signal, ki bi ga tujini poslali s tem, da smo postali država, ki resno misli z zagotovitvijo vzdržnosti svojih javnih financ. Zapis fiskalnega pravila bi bil na simbolni ravni danes v prvi vrsti dokaz, da se lahko slovenska politika vendarle poenoti pri ključnih vprašanjih ekonomskega obstoja države. Po štirih letih ekonomsko-politične letargije, ko so stave na finančnih trgih proti nam, bi bil to odličen signal, da bomo lahko končno dosegli soglasje tudi o vseh reformnih ukrepih, ki morajo slediti. Namesto tega smo odločanje o fiskalnem pravilu morali preložiti na jesen in pokazali, da visoke stopnje soglasja o nujnih ukrepih še nismo sposobni doseči.
Glede državnega holdinga imam občutek, da se prepiramo čisto o vsem, razen o bistvenem. Ali bomo imeli vse državne naložbe pod eno streho ali ne, danes ni bistveno. Bistveno je, ali bomo oblikovali rešitev za slabe naložbe bank. Za to pa holdinga ne potrebujemo. Potrebujemo slabo banko. Zakaj toliko izogibanja slabi banki? Ker ji je večina vpletenih še do nedavna nasprotovala? Ali zato, ker se nanjo ne želi prenašati le slabih terjatev, temveč tudi ostanke naših nacionalnih interesarskih zablod v obliki delnic Mercatorja, Pivovarne Laško in drugih podjetij? Za slednje je nekakšen mega holding bolj priročen, seveda.
No, končno je prišla vlada s predlogom slabe banke, ki ji bo rekla agencija. Šele sedaj se bomo lahko pogovarjali o bistvenem. Kako bo država slabo banko financirala? Jo bo ustanovila sama ali poslovne banke? Po kakšnem modelu vrednotenja se bodo prenašale slabe terjatve na slabo banko? Koliko bodo pri tem "trpeli" zasebni lastniki bank in, najpomembneje, koliko bo to stalo nas davkoplačevalce in kaj dobimo v zameno? O vsem tem diskusije sploh ni bilo. Kar je tudi pričakovano. Izločitve slabih terjatev in s tem sanacije bank si nihče sploh ni želel, ne slovenske vlade ne zasebni lastniki bank, tako domači kot tuji. Da se danes pogovarjamo o slabi banki, je posledica zahteve nekega tujega potencialnega investitorja v NLB. Šele pred dnevi smo lahko v medijih ujeli, da bo agencija za slabe naložbe bank nastala po nemškem vzoru, kar sicer sam močno dvomim. V nemškem konceptu slabe banke namreč ni prostora za travestijo nacionalnega interesa v obliki kupovanja delnic načelom zdravih podjetij, predvideva pa tudi, da izgube slabe banke v določenem časovnem obdobju nosijo poslovne banke, iz katerih so se slabe terjatve izločile. To pa bo odgnalo tiste potencialne investitorje v naše banke, ki so izločitev naložb iz bank v osnovi postavili kot pogoj.
Dajte vse to pod črto in se vprašajte tisto, kar se takoj vprašajo tudi investitorji, ki določajo boniteto naše države in pribitke na njene obveznice: Kaj vse to pove o naši pripravljenosti in sposobnosti hitro in učinkovito sanirati stanje v bankah? Ti investitorji se tudi takoj vprašajo, zakaj za vraga bi nekdo hotel na slabo banko prenašati zgoraj omenjene delnice podjetij, ki se sicer lahko prodajo. Odgovor je lahko le, da pri slabi banki sanacija bank verjetno ni izključni cilj. Vzporeden cilj je imeti določena podjetja v državni lasti, kar bo povečalo javni dolg (po moji oceni nad pol milijarde evrov) brez pomembnih učinkov v bančnem sistem. Jaz taki državi ne bi posojal.
Skratka, odločanje o fiskalnem pravilu in slabi banki bi morali imeti že za sabo. In morali bi imeti natrpan dnevni red parlamentarnih sej z ostalimi reformnimi ukrepi. Kar nekaj jih je pripravila že Pahorjeva vlada, tako da ni razloga, da ne bi šlo hitro. Namesto tega bomo o fiskalnem pravilu in slabi banki odločali, če sploh, šele jeseni. V ospredju pa so ideološke debate o rdečih zvezdah, domobranskih himnah in pravih osamosvojiteljih. Medtem pa gre država pospešeno k hudiču.
Država dobesedno sanja. Na levici so sanje o novem Hollandovem evropskem vetru. Na desnici se v strahu pred sprejemanjem ukrepov odpirajo ideološke teme. Če smo v zaostanku, ni dovolj sprejeti enakih ukrepov kot drugi, treba je biti bolj odločen. Pri nas pa mislimo, da lahko z reformami gremo na pol poti in bo to dovolj. Dejstvo pa je, da stvari enostavno ne naredimo. Pika. Ne verjamem več, da se lahko spremenimo. Zato se prošnji EU za finančno pomoč verjetno ne moremo izogniti. Z njo pa pride tudi seznam ukrepov in možje v temnih oblekah, ki bodo nadzirali izvajanje.
