Na njih bo tekmovalo okoli 10.500 športnic in športnikov (tudi 64 iz Slovenije), prireditelji pa so dali v prodajo 8,8 milijona vstopnic. Za primerjavo: na prvih olimpijskih igrah (OI) moderne dobe leta 1896 v Atenah je sodelovalo 245 športnikov (zgolj moškega spola) iz štirinajstih držav, prodali so 60.000 vstopnic.

Pobudnik modernih OI je bil Francoz Pierre de Coubertin, potomec stare plemiške družine. Zamislil si jih je po vzoru antičnih olimpijskih iger, a so šle povsem svojo pot. Antični sodniki so lahko športnike, če so kršili tekmovalna pravila, kaznovali s šibo ali bičem. Igre so vselej prirejali avgusta, v mesecu dveh polnih lun, prve igre moderne dobe v Atenah pa so se začele na velikonočni ponedeljek. Antične OI so trajale pet dni, prve moderne v Atenah deset dni, nekaj kasnejših olimpijskih iger (v Parizu leta 1900, v St. Louisu leta 1904 in v Londonu leta 1908) pa se je vleklo kot žvečilni gumi - tudi do šest mesecev.

Dokler so trajale antične igre, je vladal sveti mir, torej so vojskujoče se države orožje začasno odložile. Aktualni vojaški spopadi v Siriji so tudi to pot zgovoren dokaz, da se je to pravilo povsem spridilo.

Kako so častili in častijo olimpionike

Dr. Rajko Šugman, dober poznavalec zgodovine športa in olimpijskega gibanja, v svoji najnovejši knjigi Olimpizem, ki je še v tisku, pojasni razliko med pojmoma olimpionik in olimpijec. Olimpionik je tako vsak, ki je na olimpijskih igrah osvojil zlato kolajno, medtem ko so olimpijci vsi udeleženci iger. Olimpijske igre so imele v antiki kultni pomen, zato so zmagovalce oziroma olimpionike kovali v zvezde, poraz pa je bil sramota za vso polis ali mestno državo. Tako ne preseneča, da je v starodavni Olimpiji, prizorišču antičnih olimpijskih iger, kakšen športnik kdaj mrtev obležal na tleh - zaradi izčrpanosti ali pa ga je trener preprosto ubil, ker ni zmagal.

Zmagovalce antičnih OI so domov pripeljali na slovesnih vozovih, ki so jih vlekli beli konji, deležni so bili davčnih olajšav, brezplačne hrane v mestni hiši, so jih pa že takrat denarno spodbujali, da so trdo trenirali. Zmagovalci posameznih disciplin so kot priznanje dobili oljčno vejico in ta običaj se je ohranil do danes, a kaj, ko nekaterim športnikom povzroča sitnosti. Tako so novozelandske oblasti na OI v Atenah pred osmimi leti svojim olimpionikom svetovale, naj oljčne vejice, če bi jih prejeli, le fotografirajo in jih pustijo v Grčiji. Nova Zelandija namreč prepoveduje vnos rastlin, živali in hrane v državo, da se ne bi k njim prikradli škodljivci in bolezni.

Domišljija pri nagrajevanju olimpijskih zmagovalcev pa nima meja. Grški pastir Spiridon Louis je za zmago v maratonu na OI v Atenah leta 1896 dobil oblačila in brezplačno britje do konca življenja, medtem ko so boksarju z otočja Tonga točno sto let kasneje na igrah v Atlanti obljubili cel otok, če bo osvojil olimpijsko kolajno.

Amaterji

Eno ključnih olimpijskih pravil je bilo, da smejo na igrah sodelovati le amaterski športniki. Najbolj zagrizeni zagovornik tega načela je bil Pierre de Coubertin, ki je predsedoval Mednarodnemu olimpijskemu komiteju (MOK). Zmagovalcem so sprva podeljevali oljčne in lovorove vejice ter kolajne, tiste, ki so kršili pravilo amaterizma, pa so strogo kaznovali. Ameriški atlet Jim Thorpe je bil prvi diskvalificiran kot profesionalec. Na OI leta 1912 v Stockholmu je zmagal v atletskem petero- in deseteroboju, a so ga kmalu po tekmovanju "razkrinkali", da je še kot mladoletnik sprejel nekaj dolarjev za nastop na bejzbolski tekmi. Medalji so mu odvzeli in mu ju znova priznali šele leta 1983, tri desetletja po njegovi smrti.

Naslednja žrtev pravila amaterizma je bil finski atlet Paavo Nurmi, 22-kratni svetovni rekorder. Na trojih OI (1920 v Antwerpnu, 1924 v Parizu in 1928 v Amsterdamu) je zbral dvanajst odličij, od tega devet zlatih, leta 1932 v Los Angelesu pa so ga nagnali domov tik pred nastopom v olimpijskem maratonu. Vzrok za diskvalifikacijo so bile štartnine, ki jih je dobival na različnih športnih prireditvah. V posmeh MOK je leta 1952 na OI v Helsinkih olimpijski ogenj prižgal nihče drug kot "profesionalec" Paavo Nurmi. Leta 1981 pa se je MOK le spametoval in črtal pravilo o amaterizmu. Tako so na OI leta 1984 prvič nastopili tudi profesionalni športniki.

Dame

Barona Pierra de Coubertina so na olimpijskih igrah motile tudi športnice. Na njegovem zelniku je zraslo prepričanje, da so OI le stvar moških. Na antičnih igrah ženske niso smele niti tekmovati niti sedeti na tribunah, zato so tudi prve igre moderne dobe leta 1896 v Atenah minile brez njih, medtem ko so čez štiri leta v Parizu olimpijke že lahko sodelovale. Po podatkih iz knjige 100 let olimpijskih iger, ki jo je leta 1996 izdala Mladinska knjiga, jih je tekmovalo dvanajst (in 1330 moških) - a le v golfu in tenisu. De Coubertin je trdil, da je ženski šport neestetski, nezanimiv in nekorekten, ukvarjal se je z vprašanjem, kako določiti meje med dovoljenim in prepovedanim športom za ženske. V gimnastiki in atletiki so tako ženskam prvič dovolili nastopiti šele na OI leta 1928 v Antwerpnu. Tam jih je nekaj v cilj priteklo povsem izčrpanih, zato so do iger v Berlinu leta 1936 ženski tek na srednje proge prepovedali.

Tudi vodenje MOK je bilo dolgo časa rezervirano le za močnejši spol. Prvo žensko so medse sprejeli šele leta 1981 - Venezuelko Flor Isavo Fonesco. Ameriška televizijska mreža NBC pa je ovrgla de Coubertinovo protižensko razmišljanje, ko je pred igrami v Atlanti leta 1996 opravila anketo, ki je pokazala, da želijo gledalci na OI spremljati prav toliko ur moških kot ženskih športnih dogodkov. In v Atlanti si je samo finalno žensko nogometno tekmo med ZDA in Kitajsko ogledalo 78.481 navijačev.

Temnopolta atletinja Wilma Rudolph je že leta 1960 na OI v Rimu z imenitnimi teki in s tremi zlatimi odličji odpravila predsodke o neestetskosti ženskega naprezanja na stadionih. Mnoge športnice so postale zelo slavne prav zahvaljujoč OI. Denimo telovadka Larisa Latinina, dobitnica kar 18 olimpijskih kolajn, o že omenjeni Wilmi Rudolpf so posneli celo film, saj je kot otrok prebolela blažjo obliko otroške paralize, prav tako o Avstralki Dawn Fraser, ki je 100 metrov prva preplavala v manj kot minuti.

Dogaja se tudi, da športniki, ki v moški kategoriji ne uspejo, z zvijačo tekmujejo kot ženske. Leta 1932 je v Los Angelesu v teku na 100 metrov zmagala ameriška šprinterka poljskega rodu Stanislawa Walsh, slabega pol stoletja kasneje, ko jo je ubil neki ropar, pa se je izkazalo, da je bila v resnici moški. Zaradi takih goljufij na večjih tekmovanjih danes preverjajo spol, a je v Atlanti 1996 brazilska judoistka Edinanci da Silva, ki jo je od bronaste kolajne ločil le en boj, zavrnila testiranje spola, rekoč: "Pomembnejše kot osvojiti medaljo je, da te priznajo kot žensko." Ta športnica naj bi namreč trpela zaradi čezmernega proizvajanja moških hormonov.

MOK si zadnja leta prizadeva, da bi število športnic in športnikov, sodelujočih na olimpijskih igrah, postopno izenačil. V Atenah 1896, kot rečeno, ni bilo nobene, razmerje, ki je bilo več kot stoletje krepko v prid moškega spola, pa se počasi obrača. V Sloveniji se je že povsem obrnilo: v Londonu bo prvič doslej nastopilo več slovenskih športnic (36) kot športnikov (28).

Doping

Že antični športniki so si k boljšim rezultatom pomagali z rastlinami, iz katerih so sesali sokove za moč in večjo zbranost. Danes so športniki poligon za preizkušanje različnih preparatov, ugleden športni strokovnjak Tomo Levovnik ima doping celo za kugo svetovnega športa. Doping so prvič omenjali že leta 1889, ko so v Veliki Britaniji na dirkah dopingirali konje, da bi hitreje tekli. Leta 1968 so na OI v Ciudad de Mexicu prvič uvedli kontrolo dopinga, celovito testiranje leta 1972 v Münchnu, letošnji prireditelji v Londonu pa napovedujejo daleč najobsežnejši protidopinški program v zgodovini iger.

Že leta 1904 si je ameriški maratonec Thomas Hicks v St. Louisu z mešanico surovega jajca, vinjaka in strihnina pomagal do zmage. Resnici na ljubo je zmagal tudi po zaslugi rojaka Freda Lorza, ki je v cilj pritekel pet minut pred drugimi, se tam ponosno fotografiral s hčerko takratnega predsednika ZDA Theodorja Roosevelta, a so kmalu ugotovili, da je skoraj 20 kilometrov poti "pretekel" v spremljevalnem avtomobilu, iz katerega je izstopil tik pred ciljem. Tako je zmagal Hicks, ki je prvi dopingirani olimpijski zmagovalec. Tudi na OI v Londonu leta 1908 je maratonec Dorando Pietri užival strihnin, a ga niso diskvalificirali zaradi poživila, ampak zato, ker ga je onemoglega in napol nezavestnega v cilj pod roko pripeljal Arthur Conan Doyle, bolj znan kot avtor zgodb o Sherlocku Holmsu.

Na OI v Londonu leta 1948 so prvič opazili, da so trenerji prepovedali vstop nepovabljenim v slačilnice tekmovalcev. Čez štiri leta so čistilke v Helsinkih v garderobah našle prazne ampule, brizge in stekleničke zdravil. Danski olimpijec Knut Jensen je leta 1960 umrl na igrah, ker je zaužil preveč amfetaminov. Švedski peterobojec Hans-Gunnar Liljenvall je bil leta 1968 na OI v Ciudad de Mexicu prvi olimpijec, ki so ga diskvalificirali zaradi dopinga. Od takrat diskvalifikacij ni bilo le na igrah v Moskvi. Christine Knacke, plavalka iz nekdanje Nemške demokratične republike, je dejala: "Leta 1980 smo si oddahnile, ker so OI v Moskvi zahodnjaki bojkotirali. Nehale smo jemati tablete, kajti vodstvo je reklo, da zdaj lahko zmagujemo tudi brez njih." (Trbovc, S.: Kdo bo sploh še verjel vrhunskim športnikom? Jana, 16. julij 1989). Eden najbolj razvpitih primerov dopinga pa je kanadski atlet Ben Johnson, ki je leta 1988 na OI v Seulu z novim svetovnim rekordom zmagal v teku na 100 metrov. A se je kmalu izkazalo, da z izdatno pomočjo kemije.

V Sydneyju so leta 2000 zaradi dopinga poslali domov celotno romunsko in bolgarsko moštvo v dviganju uteži, zlato olimpijsko kolajno so odvzeli 17-letni romunski telovadki Andreeai Raducan, dve čistilki pa sta se med pospravljanjem sob bolgarskih športnikov zbodli na injekcijski igli. Tudi OI v Atenah leta 2004 so bile v znamenju dopinga. Do takrat so na vseh igrah skupaj odkrili 60 dopinških primerov, tega leta v Atenah pa še nadaljnjih 28, največ (5) med grškimi športniki ter med dvigalci uteži in atleti.

Kapital

Poleg dopinga svetovni šport vse bolj obvladuje tudi kapital. Ob stoletnici OI moderne dobe je bilo pričakovati, da bodo te - kot prve leta 1896 - v Atenah. Zmota! Atene so zaradi denarja takrat izgubile bolj z Atlanto. Coca-Cola, ki ima sedež v tem ameriškem mestu, je potolkla tradicijo. V Atlanti so igre prvič pripravili izključno s prispevki sponzorjev, država ni prispevala niti ficka.

MOK je bil sicer prisiljen izdati izredno dovoljenje za zasebno financiranje iger že Los Angelesu, ki je bil po finančnem polomu OI v Montrealu leta 1976 edini kandidat za izvedbo iger leta 1984. Montrealu je zmanjkalo denarja že za gradnjo olimpijskih objektov, zato vseh ni dokončal, na koncu je pridelal poldrugo milijardo evrov izgube, ki so jo morali Kanadčani še leta plačevati iz svojih žepov, čeprav je njihov župan vehementno izjavil, da so izgube na olimpijskih igrah tako malo verjetne kot noseč moški. Prebivalci Los Angelesa so zato za OI v svojem mestu na referendumu rekli: da, vendar državljani ne bomo prispevali niti centa.

Tudi leta 1996 v Atlanti ga niso, saj so vse stroške poravnali uradni sponzorji (poleg Coca-Cole še McDonald's idr.), ki so se prvič pojavili na OI. S tem je komercializacija premagala šport. Kokakola je bila v Atlanti edina brezalkoholna pijača, ki je bila na stojnicah olimpijskih objektov na voljo športnikom in gledalcem, zato ne preseneča šala iz tistega časa na račun monopola Coca-Cole: "Že veste, da so nekega atleta diskvalificirali zaradi uživanja nedovoljenih substanc?" "Anabolični steroidi?" "Ne, pepsikola!"

Sicer pa skomercializirane OI v Atlanti veljajo za ene najslabše izpeljanih doslej. Zaznamovali so jih prometni infarkti, zatajil je računalniški sistem, zato so izidi s tekmovališč prihajali z večurnimi zamudami. "Manjkalo je le še to, da bi se Mohamed Ali vnel ob olimpijskem ognju (nekdanji boksarski as je s tresočimi rokami - zbolel je za parkinsonovo boleznijo - prižgal olimpijski ogenj, op.p.)," so zapisali v Los Angeles Timesu.

Olimpijski ogenj

Olimpijski ogenj je med antičnimi igrami gorel na Zevsovem oltarju. Danes baklo prižgejo s sončnimi žarki v Olimpiji, nato jo prenesejo na prizorišče iger. To so prvič storili leta 1936 v Berlinu. Ime zadnjega nosilca bakle, ki na olimpijskem prizorišču zaneti olimpijski ogenj, je vselej skrivnost do zadnjega trenutka. Medtem ko je v Helsinkih 1952, kot smo že zapisali, olimpijski ogenj prižgal suspendirani "profesionalni" olimpijec Paavo Nurmi, je v Tokiu leta 1964 to storil Jošinoro Sakaj, ki se je rodil v Hirošimi le uro zatem, ko so ZDA nad mestom odvrgle atomsko bombo in ubile okoli 245.000 ljudi. V Melbournu leta 1956 se je atlet Ron Clarke ob prižiganju olimpijskega ognja opekel, v Sydneyju leta 2000 je ogenj ugasnilo lovsko letalo avstralske vojske, v Pekingu pred štirimi leti je domači atlet Li Ning olimpijski ogenj prižgal tako, da so ga z vrvjo dvignili proti vrhu stadiona...