Več dni že poročamo o vse bolj ostri situaciji v Siriji, ki je včeraj s samomorilskim napadom upornikov, ki je obglavil sam vrh obrambnega ministrstva ter kasnejšim vladnim ''maščevanjem'' s helikopterskim obstreljevanjem dosegle svoj, vrh a v bistvu šele začetek.

Sirska vstaja se je začela že pred 16 meseci, v tem času smo bili priča mirnim demonstracijam, ki so jih zaustavili streli, vstajam ljudstva in vse večjemu številčenju upornikov, ki so vse bolje organzirani in oboroženi, množičnim pobojem civilistov, za katere odgovornosti ni prevzel nihče, vse pa je vrh doseglo pred štirimi dnevni, ko so v Damasku odjeknile prve eksplozije, ter se stopnejvalo vse do včerajšnjega samomorilskega bombnega napada na sam vrh Asadovega političnega kroga.

Težko rešljiv verski konflikt in strašljive zaloge orožja iz tujine

Kakšen je vaš generalni pogled na dogajanje v Siriji. Kam je namenjena, kaj jo po vašem mnenju čaka? Se iz spopadov, ki jih videvamo, sploh lahko izlušči kaj pozitivnega?

Državljanska vojna je že po definiciji katastrofa in stvari se bodo verjetno še zaostrovale. Prevladujoče identitete v državi so že nekaj časa religijske, čim pa je v konflikt vpletena religija, le-ta postane brutalen, trdovraten in težko rešljiv.

Skrbeti nas mora predvsem dejstvo, da v Sirijo v roke upornikov vsaj že štiri mesece prihajajo velike količine orožja, medtem ko je alavitska skupnost, ki večinsko nadzoruje državno (režimsko) oborožitev, eksistenčno preplašena in zato izjemno nevarna.

Glede na dosedanje dogajanje v Siriji države v prihodnosti ne čaka nič dobrega. Nujno je poudariti, da je bila Sirija do izbruha protestov pravzaprav s svojo zunanjo-varnostno politiko edina preostala močna arabska nacionalistična država na Bližnjem vzhodu. V prihodnosti bo v najboljšem primeru preokupirana s svojimi notranjimi, medreligijskimi nasprotji (podobno kot Irak po letu 2003 in Libija od lanskega leta), izključiti pa ni mogoče niti njenega razpada na ohlapno povezane religijsko profilirane entitete. Obstaja tudi možnost maščevalnih pogromov nad pripadniki alavitske skupnosti (morda tudi drugimi pripadniki manjšinskih religijskih skupnosti), slednji pa bi prav zaradi te bojazni lahko poskušali vzpostaviti lastno (para)državno entiteto na severozahodu države, ki je njihovo tradicionalno naselitveno območje.

''Pokol v Houli ni Asadovemu režimu prišel niti malo prav ''

Preberite tudi: Boleč udarec za Asadov režim v osrčju Damaska

Sirske provladne sile oziroma Asadova oblast že vse od nastopa prvega konflikta lansko leto večino krivde, tudi za množične poboje civilistov, preložijo na ''teroristične skupine'', ki naj bi to počele zato, da bi blatile njihovo ime. Predpostavimo, da jim niti svet niti ljudstvo ne verjameta, in da se vlada tega zaveda. Kaj menite je objektiv tega (najverjetnejšega) prelaganja krivde na (neobstoječe) teroristične skupine?

Režimsko govorjenje o »teroristih« je v določeni meri zares bombastično in deplasirano, vendar pa vseeno ne smemo biti preveč naivni, saj sirski režim od zunaj že kakšno leto dni bolj ali manj subtilno oziroma odkrito spodkopavajo štirje različni akterji: zahodne države, sunitsko dominirane zalivske države, Izrael in radikalni sunitski islamisti. Zahod želi zrušiti režim zaradi njegove arabske nacionalistične narave oziroma odpora proti poskusom zahodno-izraelske hegemonije nad Bližnjim vzhodom. Sunitsko dominirane zalivske države (predvsem Savdska Arabija in Katar) želijo zrušiti šiitski vplivni pas (»šiitski polmesec«), ki se je oblikoval po letu 2003 in sega od Irana, prek Iraka in Sirije, do juga Libanona. Izraelu ustreza, da je zaradi turbulentnih dogajanj v Siriji pozornost preusmerjena stran od palestinskih okupiranih ozemelj, poleg tega pa judovska država verjetno sledi načrtu razbijanja močnih arabskih držav po religijski in etnični črti. Sunitski radikalni islamisti tako rekoč apriorno zaradi doktrinarnih razlogov sovražijo šiite.

Po nekaterih podatkih v Sirijo vsaj že pol leta prihajajo plačanci iz sunitsko dominiranih zalivskih držav in Libije, in sicer iz skupnega štaba Nata in zalivskih držav blizu turškega Iskenderuna. V Siriji delujejo tudi pripadniki posebnih enot in obveščevalnih služb zahodnih in zalivskih držav.

Glede na vse to je resnično zelo težko kar naravnost govoriti, da je za vse pokole odgovoren sirski režim. Na primer prvi pokol v Houli Bašarju Al Asadu nikakor ni ustrezal, kajti v njegovem interesu je bilo uresničevanje načrta Kofija Anana, ki je težišče z zamenjave režima prenesel na koncesije režima – abruptna oz. šokantna dogajanja mu lahko zgolj škodijo, saj lahko le povečujejo mednarodni pritisk nanj. Indikativno je, da se želi režimu odreči elementarna racionalna presoja v smislu, da bi vedel, kaj mu škoduje (podobno se je dogajalo v Libanonu po umoru Rafika Haririja februarja 2005, ko so sirski režim kljub temu, da se je zavedal mednarodnega pritiska nase, obtoževali še za umore nadaljnjih 19 protisirskih politikov). Dogajanja se politično-medijsko slikajo mnogo preveč črno-belo, za pokole pa naj bi bil zmeraj odgovoren režim.

Ni pa mogoče izključiti možnosti, da vsaj nekatere pokole izvedejo različne alavitske paravojaške skupine na svojo roko (brez vednosti režima), kajti alavitska skupnost se zaradi zgodovinsko-religijskih (doktrinarnih) razlogov skoraj panično boji za svojo eksistenco. Marsikateri alavit meni, da bo ubit, če ne bo sam ubijal. Ob tem je nujno dodati, da več ko bo v državo prihajalo orožja za upornike, bolj smrtonosno živčni bodo alaviti.

Poročali smo: Spopadom v Siriji ni videti konca, ZN glasovanje preložili na četrtek

Izkrivljena slika zahoda: Ubogi uporniki in nasilne oblasti

Rdeči križ in druge humanitarne organizacije so že pred prvim napadom v Damasku opozarjale, da Sirija ni na robu, temveč je že zakorakala v državljansko vojno. Se s tem strinjate?

V Siriji dejansko že nekaj časa poteka državljanska vojna, pri čemer je nujno dodati, da že dolgo ne obstaja več položaj, ki ga še kar slikajo zahodni in drugi mediji: da povampirjen režim pobija svobodomiselne civiliste. Nedavni podatki (11.000 mrtvih med civilisti in 4.000 mrtvih pripadnikov državne vojske, pri čemer so med »civiliste« neustrezno všteti tudi oboroženi uporniki) pričajo o tem, da imata režimska in opozicijska stran orožje ter se medsebojno pobijata. Upornike intenzivno oborožujeta Savdska Arabija in Katar in zgolj v zadnjih treh mesecih so na primer uničili vsaj 25 državnih-režimskih tankov.

Sirski uporniki so pred dnevi začeli s t.i. operacijo ''vulkan Damask in sirski potres'', cilj katere je obkoliti vsa središča/zbirališča provladnih sil in jih z močni napadom povsem uničiti, prevzeti oblast. Imajo po vašem mnenju uporniki realno možnost, da jim uspe ovreči in prevzeti oblast?

Že sama omenjena operacija (za katero pa nisem prepričan, da se res dogaja) priča o tem, da nikakor ne gre za spopad med do zob oboroženim režimom in skoraj golorokimi uporniki. Po nekaterih ocenah režim ne nadzoruje povsem že okoli 40 odstotkov naseljenih območij Sirije. Pa vendar obstoječi dominantni diskurz še kar naprej govori o »slabo oboroženih upornikih« in podobno.

Že ta diskrepanca med realnostjo in politično-medijskimi konstrukti navaja k razmišljanju o manj vidnih ozadjih. Vsekakor pa je tudi sirski režim še zelo vojaško močan, pomagajo pa mu Iran in iraška šiitsko dominirana oblast ter Hezbolah in Rusija. Tudi podporniki režima (manjšinske religijske skupnosti) so prestrašeni in močno motivirani. Vse to priča, da vojaške rešitve nikakor niso prave rešitve; lahko privedejo le do še bolj strahotnega prelivanja krvi.

Pri Libiji je šlo za nafto, pri Siriji za pomorsko oporišče

Kaj menite o Ruskem odnosu s Sirijo?

Rusija je skupaj s Kitajsko ob dogajanju v zvezi z Libijo doživela močno geopolitično streznitev. Kljub temu, da sta se obe državi vzdržali pri sprejemu resolucije v Varnostnem svetu OZN št. 1973, ki je dovolila zgolj neposredno zaščito libijskih civilistov, so zahodne države skupaj z zalivskimi od samega začetka rušile in zrušile Gadafijev režim.

Precej jasno je, da je šlo za zlorabo instituta humanitarne intervencije oziroma odgovornosti zaščititi. V Libiji je šlo za nafto, vodo, ogromna libijske denarna sredstva, libizacijo ekonomije in ustavljanje prodiranja Kitajske v Afriko. Rusija se zaveda, da bi s padcem sirskega režima izgubila pomorsko oporišče v Tartusu in eno od redkih pravih bližnjevzhodnih zaveznic. Moskva skupaj s svojimi obveščevalnimi službami tudi ni tako naivna, da ne bi videla zakulisnega dogajanja. Boji se tudi močnejše vloge islamistov v morebitnem novem sirskem režimu, kar bi še krepilo določeno islamizacijo Bližnjega vzhoda, to pa bi spodbudilo tudi islamistične tendence na Kavkazu in v sami Rusiji. Skratka, Rusija bo trmasto branila obstoječi režim v Siriji.

Ukrepanje OZN še ni nujno, ker bijejo uspešno bitko z oboroževanjem upornikov

Zdi se, kot da s strani OZN in Arabske lige ter drugih mednarodnih organizacij vidimo in slišimo ogromno sestankov in pogovarjanja, opozoril Asadu, a nobenega dejanskega ukrepanja. Civilisti še vedno umirajo, spopadi se vse bolj zaostrujejo.

V OZN odločnejše dejavnosti proti sirskemu režimu, kot že omenjeno, blokirata skeptični Rusija in Kitajska. Ni mogoče izključiti možnosti, da bodo zahodne države vojaško posredovale brez odobritve VS OZN (kot v primeru Kosova leta 1999). Toda zdaj to niti še ni potrebno, ker sirski režim uspešno destabilizirajo s podtalno vojno in oboroževanjem upornikov.

Mislim, da bi vojaška intervencija še poslabšala razmere, kajti položaj v Siriji je tako širše pomemben, da bi se tedaj v vojno lahko neposredno vmešala tudi Hezbolah (ki je izjemno živčen, ker se boji sunitskega obkoljevanja) in Iran. Tudi v Libanonu bi lahko izbruhnila nova državljanska vojna.

V Arabski ligi pa izrazito prevladujejo sunitsko dominirane države (na čelu z naftno bogatimi državami Savdsko Arabijo, Katarjem, ZAE), ki so sovražne do šiizma in še posebej do alavitske religije. Arabska liga je zaradi odločne akcije šestih zalivskih sunitsko dominiranih držav pozvala k vojaški intervenciji v Libiji, vedeti pa je treba, da je za libijsko intervencijo glasovalo zgolj devet od 22 članic Arabske lige).

Da bi oblast lahkomisleno uporabila kemično orožje je del propagandne vojne

Res je, da s ''prestola'' želijo izriniti ne le njega temveč desetletja njihove družinske dinastije, a kljub temu – kaj si z vztrajanjem na oblati sploh želi doseči Bašar al Asad?

Za vlogo Bašarja Al Asada je treba poznati sirsko nedavno zgodovino. Družina Asad namreč vse od leta 1971 (če ne že od leta 1963) pooseblja sirsko alavitsko skupnost, poleg tega pa jo vsaj do neke mere podpirajo tudi druge manjšinske skupnosti (druzi in kristjani). … Torej ne gre toliko za družino Asad per se, temveč za identificiranje alavitov z njo. Tudi nedavna analiza International Crisis Group je izpostavila, da bi bilo o odhodu družine Asad možno razmišljati šele v dolgoročnejši perspektivi. Ali povedano drugače, opozicionalci ne morejo preprosto zahtevati Asadovega odhoda, ker tako z njimi misli zgolj okoli 53 odstotkov prebivalstva (15 odstotkov Kurdov je nekako nevtralnih).

Nujen bi bil brezpogojen dialog z režimom in postopne rešitve (vsaj določena kontinuiteta z režimom), če seveda v ospredje postavljamo človeška življenja. Skratka, Sirija je bistveno bolj kompleksna zgodba, kot so zgodbe o »tiranih«, ki kar nočejo oditi z oblasti.

Nawaf Fares, zadnji prebegli visoki sirski politik, je dejal, da ne dvomi v to, da bi Asad proti upornikom uporabil kemična orožja. Se strinjate?

Mislim, da so takšne razlage del propagandne vojne. Spomnimo se zgolj Iraka pred napadom leta 2003.