Težko bi rekli, da je ali da bo v domačih logih dosegel prepoznavnost Ciuhe, Mušiča ali Borčiča, pa vendar se je zadnje čase o njem začelo več govoriti in pisati. K temu sta prispevali dve njegovi stvaritvi: potujoča galerija in poslikava fasade nove hidroelektrarne v Krškem, kjer so ravno v minulih dneh poskusno zagnali prvi agregat.
Začniva pri potujoči galeriji. Od kod ideja zanjo in kakšni so učinki tega projekta?
Do ideje sem prišel, ko sem razmišljal o odnosu ljudi na podeželju do kulture. Spomnil sem se potujočih trgovin, ki potujejo po vaseh, in si rekel: kaj pa, če bi naredil tako tudi z galerijo? In sem se odpravil - s sliko na strehi svojega avtomobila. Podal sem se v odročne hribovske vasice, od koder se ljudje odpravijo v dolino v glavnem samo takrat, kadar morajo k zdravniku.
In potem gre tako: jaz jim kažem svoje slike, oni pa jim iščejo naslove. Sam svojih abstraktnih slik namreč ne poimenujem. Na tak način sem dobil tudi po 20 različnih imen. Ljudje vsakič jasno povedo, da jih moti, ker na sliki ne vidijo in ne razumejo motiva, a priznavajo, da so jim vseeno všeč, ker z izbranimi barvami izražajo optimizem. Nato se pogovarjamo. O barvah in motivu. Razložim jih, da je motiv zadnja stvar, ki je pri mojih slikah pomembna, in se razumemo.
Vsa ta doživetja ob srečanjih z ljudmi si skrbno zapisujem in dokumentiram s fotografijami in videoposnetki; tudi o tem bo enkrat nastal zanimiv projekt. Tudi oni mene marsikaj naučijo. Spoznavam tudi, da so se te vasi v zadnjih letih zelo spremenile. V nekaterih primerih ne ravno pohvalno. Suhadol ima denimo pet spomeniško zaščitenih starih kmetij, vmes pa neki tip zgradi dvonadstropnico z asfaltiranim dvoriščem, ki v tisto idilo nikakor ne sodi. Ne vem, kako oblasti to dopustijo. V Avstriji ne bi bilo mogoče tako skaziti vasi. Ali Gabrje: nekoč so tam gnali na pašo stoglavo čredo krav, danes v vasi premorejo eno samo. Vsi vaščani so odšli delat v Krko in Revoz.
Brez "priročnih" galerij je umetnikom torej težko. Kako pa sicer ocenjujete današnje stanje v kulturi pri nas?
Trenutno nimamo ničesar. Trg se je tako rekoč ustavil, vse se krči. Ne vem, kaj bodo počeli mladi po končani akademiji. Stari galeristi prisegajo na uveljavljena imena, mecenov je vse manj. V svetu med naložbami promet z umetninami zaseda visoko mesto, tu pa ne, saj pri nas velike ustanove niso dolžne kupovati umetnin domačih umetnikov, kot je na primer v nekaterih državah, naj omenim ZDA, celo zakonsko urejeno. Od umetnika ni mogoče pričakovati, da bo živel in deloval kot neki gostinec ali trgovec.
Od česa potemtakem živite slikarji? Morda veste, v kakšnem položaju so denimo kolegi iz vaše študijske generacije?
Jaz, priznam, trenutno živim bolj od ženine plače. Prejšnje leto je bilo zelo slabo, letos kaže na bolje. Sem trmast in sem začel delati neke darilne kocke, ki jih bom poskušal spraviti v promet. Kot tržno blago. Za preživetje.
Sicer pa sem teh 30 let samostojne umetniške poti vedno nekako preživel. Moraš biti agilen, ne samo čakati doma. Vrstniki? V vsaki generaciji je tako, da jih 10 do 15 diplomira, dva do trije od tega celo živijo, včasih pa niti eden. Razlog je denar. Po začetnih idealih se namreč soočiš z grobim trgom. Slikati se lahko naučiš, a biti umetnik je nekaj več. Dosti je takih, ki končajo v alkoholu ali samomoru. Ne morejo vsi postati Picasso.
Sami določate ceno svojih del?
Cena se določi ob prodaji, kot pri vsaki drugi stvari. V galerijah, na razstavah. Jaz recimo pridem na dan z neko ceno, vendar jo ima galerist pripravljeno že pred mano, seveda nižjo. In potem lahko sledijo pogajanja. Če od tega živiš, ne moreš postavljati nenormalno visokih cen, ker potem ničesar ne prodaš. To si denimo lahko privošči kakšen profesor na akademiji, ki ima osnovno mesečno plačo že zagotovljeno. Nasprotno pa ne smeš niti preveč nižati cen svojih del, ker s tem prizadeneš tiste, ki so sliko od tebe kupili po normalni ceni.
Iz kočevskih gozdov ste prek Ljubljane prišli v Kostanjevico na Krki, ki s svojimi galerijami velja za kulturno prestolnico tega dela Slovenije. Mar ni Kostanjevica nekoliko premajhna za prestolnico?
Glede kulture sem s Kostanjevico zadovoljen, glede ostalega pa bi se dalo več narediti. Zato ker se tukajšnji ljudje prehitro zadovoljijo z malim, smo na primer izgubili igrišče za golf in srčno kliniko pa še kulturni dom so nam porušili. Kregajo se tudi okoli lastništva galerije.
Volilcem so pomembnejše mrliške vežice. Vedno manj jih hodi na kulturne prireditve, mladih ni nihče navadil na to. Še direktorjev in privatnikov ni več videti na njih. Pridejo pa na cvičkarijo in izbor vinske kraljice. In povsod tam, kjer se dobro je in pije. Kostanjevica potrebuje osvežitev.
Odkar vas poznam, nosite dolgo brado. Mar ta res predstavlja statusni simbol ali tudi rezervni pripomoček, če ni pravega čopiča pri roki?
Ha, ha, rezervni čopič... Kaj vem, včasih smo brado nosili mnogi, danes manj. Meni je ostala. Je bolj "komot", ko se ni treba briti. Zlasti zjutraj, kajti ko se zbudim, si najprej zapisujem ideje in tedaj ni časa za britje, pozneje me pa že mine. So pa otroci že izrazili željo, da bi radi spoznali, kakšen sem brez nje.
Ste slikarji res vsi po malem tudi boemi, ki sanjajo Pariz?
Boemi? Malo že, čeprav zame pravijo, da sem za slikarja malo preveč normalen. Mogoče nas imajo za boeme, ker si, ko se nas več najde na kupu, ob dobri pijači in jedači lahko privoščimo sproščene debate do zgodnjih jutranjih ur, medtem ko morajo drugi v službo.
Pariz pa danes ni več tako v sanjah nadobudnih slikarjev kot nekoč. Zanje je preveč konservativen. Vsako obdobje mladim umetnikom postreže z nekim drugim okoljem. Včasih je bil to Pariz, sledil mu je New York, zdaj je to Berlin, kjer so v opuščenih proizvodnih halah uredili centre s sto galerijami. Toda vse kaže, da bo njegovo mesto kmalu prevzel Hongkong. Tam je zdaj veliko bogatih ljudi, ki umetnine, čeprav jih ne razumejo, kupujejo zaradi statusa.
Kako gledate na ljubiteljske slikarje? Vam glede na to, da mnogi za darila najbližjim pri njih naročajo slike hramčkov, domačij in podobno, predstavljajo neke vrste "nelojalno" konkurenco?
Nanje ne gledam kot na konkurenco. Tudi oni delajo to, v čemer uživajo in se po službi malo sproščajo, ne da bi bili pri tem živčni. To ni umetnost, to je slikanje. To je nekaj drugega, a ljudje tega ne vedo. Slabo je le, da kvarijo splošen okus o tem, kaj je umetnost. To je podobarstvo. Imamo tudi akademske slikarje, ki delajo po naročilu, a je razlika v ceni. Kupec je tisti, ki se odloča med naložbo in nakupom spominka. Nakup umetniške slike je naložba.
Imate morda kje zabeleženo, koliko kilogramov ali litrov barve ste doslej porabili in koliko platna?
O tem pa res nisem nikoli razmišljal, a bi bilo zanimivo vedeti. V štiridesetih letih sem ustvaril več kot tisoč del. Če bi se malce poglobil in s tehtanjem denimo ugotovil, koliko barve gre v določeni tehniki na kvadratni meter površine, bom nekoč morda prišel tudi to tega podatka. Vsekakor bi bilo zanimivo vedeti. Takole čez palec lahko ocenim, da gre na kvadratni meter kake tri litre barve, včasih tudi manj.
Uvodoma sva omenila vašo poslikavo fasade nove hidroelektrarne v Krškem. Gre tu morda za novo smer na vaši umetniški poti?
Do ideje je prišlo spontano, ko je v neki družbi direktor elektrarne Bogdan Barbič predlagal, da bi nekdo od nas umetnikov kaj lepega naredil za ta objekt. Bil sem takoj za. Zavedal sem se, da morajo biti slike tako močne, kot je močna energija, ki jo bo elektrarna proizvajala, kot je močna Sava. Dali so mi popolno svobodo, sam pa sem nato za to zadevo pripravil cel elaborat, energijsko študijo.
Prepričan sem, da mi je uspelo. Slišim, da se danes tam ustavljajo avtobusi s turisti, ki stopajo ven in se pred poslikavo fotografirajo. Veseli me, da sem končno dosegel to, da je umetnost postala nekaj, pred čimer se želi nekdo fotografirati.
