Bilo bi lepo - a žal prelepo. Tisti, ki nas dan na dan pozivajo, naj se jim pridružimo, ne bi prenesli presežne lepote skupnega podmizja in bi slejkoprej našli njegovo novo, še globljo različico. Enotnost? Že, že, a v demokraciji in kapitalizmu, bi nas podučili, je nujna tudi tržna konkurenca, kjer zmagajo najbolj sposobni in prodorni, tisti, ki na koncu prevzamejo odgovornost. Pomislite, bi dodali, če se sploh ne bi delili, bi delitev plena postala nesmiselna - ker ne bi bilo kaj deliti. (Saj veste, tako kot v komunizmu.)

Dobro, a če trdijo, da je določena delitev nujna, če trdijo, da brez delitve med koalicijo in vsem ostalim (med sklepi vlade, nočnimi sejami in Zujfom na eni ter "partnerstvom" na drugi strani) ni kaj deliti, čemu potem sploh govoriti o enotnosti in združenosti? Nekateri kritiki pravijo, da je to le krinka, direndaj, s katerim nas hočejo preusmeriti od dogajanja pod mizo; da s tem le zakrivajo, da se prave stvari dogajajo v takšnih in drugačnih holdingih ter da zato ne smemo nasesti nebistvenim provokacijam. A dejansko ni čisto tako. Njihov govor o enotnosti, združenosti in neodpiranju ideoloških vprašanj ima drugo logiko.

Ta govor ni le krinka, temveč nadvse produktiven instrument. Spomnimo se na sodbo o izbrisanih - ta ni le nadloga, temveč dobra priložnost za grožnjo z dodatnim varčevanjem. Spomnimo se na zvezdo, borce in praporščake - to ni le privatna patologija, temveč dobro pokritje za znižanje nekaterih pokojnin. In čeprav te poteze določeni komentatorji prepoznajo kot škandalozne, je skupni učinek vendarle pozitiven: poročevalski del medijev, tisti del, ki resnično šteje, jih kmalu prebavi in jih predstavi kot normalne.

A če govorimo o enotnosti, združevanju in neodpiranju ideoloških vprašanj, ne moremo mimo tistega uvoda v podaljšani vikend, tiste delirične manifestacije, tiste mehke različice državnega udara, ki smo ji rekli proslava ob dnevu državnosti. In ker bi nekateri radi videli, da se o tem več ne govori in da proslava postane preteklost, jim bomo ustregli - in šli še nekoliko dlje v zgodovino. Brez skrbi, nočemo reči, da se ponavljajo trideseta leta, ponavljajo se štirideseta. Na Youtubu je dostopen propagandni film (in tja ga niso naložili strici iz ozadja), ki prikazuje Veliko protikomunistično narodno zborovanje na Kongresnem trgu v Ljubljani, ki je potekalo 29. junija 1944 in na katerem se je zbrala celotna takratna oblastna garnitura - seveda pospremljena s številno nemško "delegacijo". Tudi takrat so organizirali množičen prihod narodnih noš, ki nas - tako kot uniforme - ne delijo in nas pravilno reprezentirajo ("Pokažimo svetu, da smo v resnici Slovenci, tudi z narodno nošo," so pred tem pozivali v Jutru). In enako kot danes se tudi takrat niso mogli prav dobro odločiti, katera je prava himna. Slišali smo nemško državno in slovensko narodno himno (Naprej zastava slave), poleg njiju pa še Slovenec sem, Zdravljico in Triglavsko koračnico.

A vse vendar ni bilo podobno, obstajale so tudi razlike. V nasprotju z letom 2012, ko je bil uradni glavni govornik predstavljen kot napaka, ki potrebuje korekcijo "organizatorja", leta 1944 ni bilo dvoma, da je prav Leon Rupnik, prav prezident tisti, ki nas združuje onkraj političnih razprtij ter vsem "gospodom strankarjem" - kot je ob tej priložnosti dejal Izidor Cergol - sporoča: "Slovenski narod ima svojega prezidenta in vas zato ne potrebuje. Odslej boste tudi vi morali delati in ne več živeti na račun drugih." (Jutro, 1. julija 1944)

Čeprav bi zlobneži znali reči, da figuro prezidenta v podmizju danes že imamo, se raje vprašajmo: bomo še kdaj dosegli takšno skladje med predsednikom in prezidentom, med uradnim govorcem in organizatorji? Bodo prihajajoče predsedniške volitve končno prinesle predsednika, kakršnega si je narod bojda že ves čas želel, pa čeprav ga nikoli ni izvolil? Bo to uspelo figuri, ki jo je celo radikalec Igor Lukšič označil kot "najboljšega kandidata" in kot tistega, "ki se je v dosedanjem političnem življenju že izkazal kot povezovalni kandidat, ki združuje Slovenijo"? (MMC, 5. julija 2012)

Obeti so dobri. Borut Pahor namreč ne združuje le Slovenije - njegov cilj so Združene države Evrope. V ZDE bo neznansko lepo živeti, težava je le v tem, da bodo tam živeli samo nekateri, drugi pa bodo, kot pravi Pahor, "izviseli". (Slovenske novice, 30. maja 2012) Da bodo nekateri znotraj, drugi pa za vekomaj zunaj, je po Pahorju pač realpolitično dejstvo. S tem, da ZDE ne bodo nadaljevanje EU, temveč njeno očiščenje, se ne moremo ukvarjati; edino, kar nas mora zanimati, je cena vstopnice. In ta je sladka, prav tisto, kar si že tako in tako želimo: "Če hočemo biti člani združenih držav Evrope, mora biti Slovenija združena. Ta hip pa ni tako združena, kot bi politično morala biti." (Siol, 5. julija 2012)

In kaj bi na to porekel stari prezident, ki je bil v nasprotju z utečeno predstavo prav takšen svetovljan in Evropejec kot Pahor, Janša in drugi združevalci?

"Nas Slovence lahko reši samo zmagovita Evropa. Evropo pa more pripeljati k resnični zmagi samo Nemčija. Povsem jasno je, da bi prav tako, kot bi morali propasti vsi ostali evropski narodi, če se ne bi ob strani Nemčije bíli proti svojim zunanjim in notranjim sovražnikom, propadel tudi mali slovenski narod, če ne bi zedinjen in trden izpolnil svoje evropske dolžnosti in obveznosti."

To ni aluzija na današnji "fašizem", to je formula. Da bi vstopili v zmagovito Evropo, moramo biti enotni; ne smemo odpirati ideoloških vprašanj, temveč jih moramo za vekomaj zapreti. In ko bomo dosegli to stopnjo, bo resnično pravi čas tudi za spremembo himne. Žívi Bog našo nam deželo, bomo ponosno peli, prepričani o svoji avtonomiji. In popolnoma nam bo vseeno, če bo izza Karavank do nas prihajal komaj slišni napev nove himne Združenih držav Evrope: Žive naj nekateri narodi!