Letos bi sicer morali izvesti energetsko sanacijo, za katero je ministrstvo že leta 2010 dodelilo 2,6 milijona evrov nepovratnih sredstev, a se je kasneje izkazalo, da je takšen projekt neposredno odvisen od celovite obnove objekta, kar bi stalo še dodaten milijon. Za takšno obnovo pa je z rebalansom proračuna zmanjkalo sredstev in s tem se je tudi energetska sanacija ustavila.

Po besedah Igorja Janežiča z gradbenega inštituta ZRMK je stara pediatrična bolnišnica tudi ena od potresno najbolj ogroženih javnih objektov v Ljubljani, saj je bila projektirana in zgrajena pred letom 1963, torej brez vsakršnih protipotresnih elementov in izračunov. Medtem ko so pred leti razmišljali, da bi jo zaradi tega celo porušili, so nato pred preureditvijo v negovalno bolnišnico nenadoma ugotovili, da je potresno dovolj varna. "Država s tem, ko pušča stavbo v takšnem stanju, krši lastne predpise," je oster Janežič.

Znajti se morajo sami

Medtem pa negovalna bolnišnica živi in diha s svojimi pacienti. Vida Oražem, ki jo vodi, pravi, da so zasuti s prošnjami za sprejem. V lanskem letu so imeli od marca, ko so oddelek odprli, že hospitaliziranih tristo pacientov, ki so na ljubljanskem kliničnem centru že zaključili akutno zdravljenje, letos pa že v prvi polovici leta 190. Zgolj 33 postelj je premalo, če bi hoteli slediti potrebam, bi jih potrebovali bistveno več, poudarja Oražmova. A denarja za predvideno širitev oddelka na 120 postelj ni. Na ministrstvu za zdravje pravijo, da je sicer predvidena, a bo prišla na vrsto šele, ko bodo objekt sanirali in ko bo zagotovljenih dovolj sredstev.

Denarja pa za zdaj ni niti za novo opremo. Postelje, ki so jih lani ob odprtju dobili s pediatrije, se precej kvarijo. "Mi pa imamo tukaj tudi paciente, ki so delno ali povsem gibalno ovirani, in paciente v paliativni oskrbi, zato bi res potrebovali posodobitev," razloži Oražmova. Z donacijami, ki so jih izpeljali sami, so dobili nekaj invalidskih vozičkov in aparatov za masažo stopal, še vedno pa jim primanjkuje osnovne opreme za fizioterapijo. Tudi laboratorija na oddelku ni, zato imajo zaposlenega kurirja, ki vzorce nosi na analizo v klinični center. V teh vročih dneh je še posebej težko, ker nimajo klimatskih naprav. Diabetične ambulante, ki so se v prostore stare pediatrične klinike preselile pred kratkim, jih, denimo, imajo.

"Negovalna bolnišnica je vsekakor pravi naziv za tole," vsem težavam navkljub pove Angelca, nasmejana starejša gospa, ki je pred časom zbolela za miopatijo, hudo boleznijo, zaradi katere ji je začelo odmirati mišično tkivo. Najhuje je bilo, ko se ji je zaradi popuščanja mišic strgala vez, ki drži ramenski sklep. "Po operaciji, s katero so mi vgradili protezo, sem prišla sem na okrevanje. Tisto, kar me je najbolj presenetilo, je bila vsa ta pozornost in nega, ki sem je deležna. Vsak dan imamo vizito in fizioterapijo. Minulih praznikov sploh nismo čutili, saj je vse potekalo kot običajno," je hvaležna Angelca. "Ne predstavljam si, kako bi sicer zmogla skrbeli zase z imobilizirano desno roko. Hčerki sta v službi in imata svoje življenje."

Janezu je možganska kap paralizirala polovico telesa. "Na negovalni oddelek je prišel v res slabem stanju," pove njegova sestra Zina, "po štirih tednih zdravstvene nege in rehabilitacije ter dodatni rehabilitaciji v Soči pa že normalno hodi. Rad se pošali, da mu je bilo tukaj tako, kot bi prišel v hotel."

Oražmova ob tem opozarja, da se pričakovanja vseh pacientov vendarle ne uresničijo. "Veliko jih od nas pričakuje čudeže, teh pa seveda ne moremo obljubiti. Če ne napredujejo tako hitro, kot so pričakovali, se zato včasih pojavijo depresije in druge psihološke motnje, kar rešujemo v sodelovanju s psihiatrom. To je hudo tudi za svojce. V takšnih primerih obravnavamo pravzaprav vso družino, zato imamo zaposleno tudi socialno delavko."

Sodelujejo s konservatorijem za glasbo in balet

Ob vprašanju, ali je težko delati s starimi ljudmi, se Oražmova nasmehne. "Ni težko, nasprotno. Ko vidiš, da si nekomu pomagal in ko vidiš njegovo hvaležnost, pozabiš na vse težave. To je tisto, kar te žene naprej." V bolnišnici se trudijo ustvarjati pozitivno vzdušje. Na lastno pest so uredili in opremili knjižnico in skupni prostor za druženje, kjer so lani organizirali osem ali devet koncertov. Največkrat jih obiščejo dijaki Konservatorija za glasbo in balet. S pomočjo donacij so z umetninami domačih slikarjev polepšali hodnike. "Sami si skušamo pomagati, kolikor se le da," še pravi Oražmova. In to ljudje opazijo. "Velika večina tako pacientov kot njihovih svojcev je zadovoljna. Najbolj nas je ganilo, ko so se nam okoli novega leta prišle zahvalit družine pokojnih. Za to je potrebno zbrati veliko moči."

Zdravnica Veruška Meglič Matoh pozna vse svoje paciente po imenu, čeprav v povprečju ostajajo tam samo po tri ali štiri tedne. Na hodniku ji roko stisne gospa, ki se po okrevanju zaradi hudega padca odpravlja domov. "Komaj čaka na svoj vrt," reče zdravnica, ko gleda za njo. Medtem pa jih tisti, ki gredo v dom za ostarele, ne zapuščajo s takšnim veseljem. "V domovih zaradi drugačne organizacije ne morejo biti deležni takšne pozornosti in nege kot tukaj, to je vendarle bolnišnica," opozarja Meglič Matohova, ki je prepričana, da bi morala biti problematika urejena drugače. "Stari ljudje bi morali imeti zagotovljeno profesionalno nego na domu, s čimer bi jim dvignili kakovost življenja pa tudi razbremenili njihove družine. V določenem obsegu je to že izpeljano, a to še zdaleč ni dovolj," je še prepričana Meglič-Matohova.

Zaradi napačnih predstav in nerazumevanja delovanja bolnišnice se je v začetku nanje lepil sloves hiralnice, kar pa se počasi spreminja. Resda imajo tudi nekaj pacientov v paliativni oskrbi, s čimer želijo razbremeniti postelje na kliničnem centru, večinoma pa skrbijo za stare ljudi, ki potrebujejo še nekaj dodatne zdravstvene nege, fizioterapijo in strokovno spremljanje zdravstvenega stanja. "Naši vodili sta spoštovanje starejših in ohranjanje njihovega dostojanstva," je odločna vodja negovalnega oddelka.