Nova demokracija je zmagala z javno izrečeno podporo evropskih vlad, centralne banke in mnogih evropskih institucij, ki so glasove za levico razglašali za veliko grško tragedijo. Državo naj bi pognala iz evra, Evropsko unijo pa potisnila v globoko politično krizo. Strah pred zmago Sirize je bil tako močan, da so grške volitve popolnoma preglasile parlamentarne volitve v Franciji in predsedniške volitve v Egiptu. To je bilo še toliko bolj presenetljivo, ker bo socialistična večina v Franciji veliko bolj vplivala na ekonomsko stabilnost območja. Francija je druga najmočnejša ekonomija v Evropi, za Grčijo pa je vprašljivo, ali sploh še ima svojo ekonomijo.

Ampak pri grških volitvah ni šlo za vprašanja ekonomskega razvoja, socialne politike in gospodarske rasti. Grki so se s stisnjenimi zobmi odločali med podporo in nasprotovanjem politiki varčevalnih ukrepov. Pogoj evropskih finančnih institucij za preprečitev dokončnega bankrota države je drastično znižanje življenjske ravni dveh tretjin prebivalstva in ukinitev ideje socialne varnosti. Ob tem je vsem političnim silam v državi jasno, da Grčija nikoli ne bo odplačala dolgov, ker jih pač nima s čim. Kljub temu se je tretjina Grkov odločila, da bo glasovala za stranko, ki obljublja nadaljevanje takšne politike.

Le kaj bi lahko bilo strašnejše od obljube, da bo v državi še nekaj let življenjska raven padala, odvetniki se bodo lotili kmetovanja, mladi ljudje pa množično izpolnjevali obrazce za delovne vizume na drugih koncih planeta? Vodja Nove demokracije Antonis Samaras je svojo kampanjo zastavil okoli enega samega vprašanja. Hočete v svojih bankomatih obdržati evro ali se vrniti na nepredvidljivo drahmo, ki bo iz meseca v mesec spreminjala vrednost? Dovolj Grkov se je odločilo, da nič ne more biti strašnejše od življenja zunaj območja evra. S petdesetimi dodatnimi sedeži v parlamentu, ki mu jih je prineslo prvo mesto med strankami, bo Samaras imel dovolj kart v rokah, da sestavi koalicijsko vlado.

Vprašanje morda ni bilo najbolj pošteno zastavljeno. Grkom namreč nič ne zagotavlja, da jih bo spoštovanje dogovora o varčevalnih ukrepih obdržalo znotraj območja evra. Grška kriza je samo en del evropske krize, ki ni odvisna niti od grške politike niti od grške ekonomije. Gotovost, da bo treba evro zapustiti, pa je bila dovolj prepričljiv argument, da so glasovali proti strankam, ki nasprotujejo varčevalnim ukrepom.

Za evropsko idejo je to sijajna novica. Evro je še zadnje, kar je ostalo od Evropske unije kot obljube boljšega življenja. Navdušenje nad Evropo je izhajalo iz prepričanja, da pripadnost združeni celini zagotavlja blagostanje in varnost. Ne državam in njihovim institucijam, ampak njihovim državljanom. Zadnja tri leta so razbila veliko iluzij o blagostanju in obljubah o boljšem življenju. Vendar je vse drugo slabše od tega. Evro zdaj Grkom pomeni še zadnje zunanje znamenje, da so povezani s celino. Glasovali so za upanje, da bodo bankomati še naprej delovali.