Prvi učinek je verska blaznost, ki predpisuje, da je bog na strani bankirjev. Nekaj časa je kazalo zares slabo in smrtno resno. Ta teden pa je iz norveške prestolnice Oslo prišla prelepa novica, da bog res obstaja, da je maščevalen in da bo vse hudo od politike varčevanja z dobro mero humorja zvrnil na tiste, ki jemljejo revežem, da dajejo bogatim.

Ljudje, ki fanatično spremljajo dogodke po svetu, se upravičeno pritožujejo, da je postal svet časopisnih novic predvidljiv. Vsi pišejo samo še o ekonomiji, se ukvarjajo z istimi temami na enak način in se delajo, kot da vedo, kaj delajo. Hkrati pa ni več jasno niti, kdaj se je zgodba začela, kdo so njeni akterji in kakšen utegne biti njen konec. Razlage dogajanja temeljijo na globoki veri. Drugače si ni mogoče razložiti pomena stavka: "Počakati moramo na to, kaj bodo trgi rekli na rezultate volitev v Franciji in kako se bodo odzvali na nevarnost zmage radikalne levice v Grčiji." Tako so Grki govorili, ko so še verjeli v preročišče v Delfih, edina levica pa je bil Sokrat. Ali še bolj misteriozno. "Zdi se, da so trgi znižali stopnjo pritiska na Španijo po odobritvi novih kreditov, v nevarnosti pa je Italija, ki jo bodo podvrgli novemu preizkusu." Vprašanje "Kaj trgi mislijo?" je vredno predsokratskih fragmentov.

Pisci nimajo stika z resničnostjo. Nihče od njih ni sedel za mizo direktorja Evropske centralne banke, ker so vsi sestanki zaprti. Tako kot sestanki upravnih svetov vseh svetovnih bank. In vseh institucij, ki odločajo o tem, kaj bodo na sestankih obravnavali. Odločanje o ekonomiji je najbolj skrbno varovana skrivnost. Večina zapisov ni nastala na kraju dogodka, ampak je bila sneta s strani za ekonomsko propagando na internetu in na novo napisana v vlažni kletni sobici katere koli časopisne družbe, iz katere ni videti niti čez cesto. Zato so časopisi vedno bolj podobni evangelijem Nove zaveze.

Biblijo in časopise je treba zdaj brati skupaj. Matej, Marko, Luka in Janez pišejo eno najlepših zgodb o veliki politični, ekonomski in moralni krizi zadnjih dveh tisočletij kot priče in očividci. Bralec se takoj vpraša, zakaj mora prebirati štiri reportaže z Oljske gore in Golgote namesto enega dobro urejenega teksta. Čudi ga, da je v Janezovem evangeliju preveč dogodkov, v Markovem pa manjkajo. V enih evangelijih pod križem mrgoli žensk, v drugih so tam samo štiri. Kje so bili apostoli, koliko je bilo vojakov, farizejev in kaj je počelo prebivalstvo mesta, pa je v vsakem zapisano drugače. Citati so si podobni, vendar spet ne tako zelo, včasih pa pomenijo različne stvari. Viri so zelo približno navedeni, krajevni opisi pa so nenatančni. Če Novo zavezo vzameš kot vodnika in poskušaš v Jeruzalemu slediti Kristusovi poti do križa, se boš izgubil takoj za Damaščanskimi vrati in se namesto na vrhu hriba znašel pod zidom starega templja. Kako je to mogoče?

Zelo preprosto. Možnost, da bi evangelisti videli Jezusa Kristusa in sledili njegovemu življenju, je zanemarljiva. Pisali so trideset, petdeset ali sto let po njegovi smrti. Zgodbo so prepisovali drug od drugega. Marku je evangelij narekoval sveti Peter, ki mu je zagotovil, da je bil ves čas zraven. Kdo ga je pa videl? Luka naj bi zapisoval zgodbe prič, vendar jih ni preverjal. Matej je reportažo objavil prvi, vendar vsaj trideset let po dogodku. Janez je edini od štirih, ki trdi, da je bil na Golgoti med križanjem. Ampak zakaj je potem svoj evangelij objavil v Aziji konec prvega stoletja ali morda celo v prvi polovici drugega? Bralec zato hitro opusti reportažni del Nove zaveze in gre raje prebirat mnenjske članke in analize v apostolskih pismih. Natančno to pa tudi počne pri sodobnih časopisnih člankih o ekonomiji. Dogajanje je nerazumljivo, nihče ni bil zraven, treba je brati Paula Krugmana in Primoža Cirmana na mnenjskih straneh, da se svet vsaj približno uredi.

Potem pa se na nebu prikaže dogodek, ki razsvetli temo in vse razloži brez vsakršne eksegeze. Drobna agencijska novica iz Osla je sporočila, da bo Nobelova fundacija, ki skrbi za finančno pokritje Nobelovih nagrad, za dvajset odstotkov zmanjšala finančni del nagrade. Nagrajenci ne bodo dobili milijona in štiristo tisoč dolarjev, ampak samo nekaj več kot milijon. He, he, varčevalni ukrepi za Nobelove nagrade. Še je bog v nebesih.

Še lepša od novice je njena razlaga. Fundacija je en del svojega kapitala investirala v borzne rulete, namesto da bi ga imela previdno naloženega v državne obveznice. Pridelali so 419 milijonov manj kot lani. Potolkel jih je nepremičninski trg v pajdaštvu z njegovimi brezvrednimi derivati. Tudi Nobelov sklad je živel nad svojimi možnostmi. Nobelovih nagrad pa ni mogoče podeljevati s sposojenim denarjem. Zato so upravitelji sklada uvedli drastične varčevalne ukrepe. Dvajset odstotkov je prvo, kar vsakomur pade na pamet. Tudi v Oslu se jim ne sanja, kaj narediti, in ne berejo lastnih sodobnih nagrajencev.

Leta 2008 so Nobelovo nagrado za ekonomijo podelili Paulu Krugmanu, ki je tri leta dvakrat na teden napovedoval, da bo trg nepremičnin v spregi s piratskimi bankami potopil ameriško ekonomijo in spravil v stisko ves svet. Bil je skoraj edini. Vsi drugi so trdili, da krize ni bilo mogoče napovedati. Zdaj vsak teden dvakrat razloži, kako varčevalni ukrepi sprožajo recesijo, ki bo potopila Evropo in ogrozila Ameriko. Nenehno citira Keynsa, da je treba varčevati med gospodarsko rastjo in zapravljati med krizo. Nobelovci mu to pot ne verjamejo. Morda zaradi tega, ker Keynsu nagrade nikoli niso dali, Friedrich Hayek pa jo je dobil.

Nagrade dajejo pravim ljudem, vendar morda za napačna področja. Leta 2009 so dali nagrado za mir Baracku Obami, ki je obljubil, da bo zaprl Guantanamo. Taborišča sicer ni zaprl, vendar tja ni poslal nobenega zapornika več. Je predrago. Raje je investiral v razširjeno reprodukcijo robotskih letal in je vse pobil iz zraka z bistveno nižjimi variabilnimi stroški, brez potrebe po izplačevanju plač živi delovni sili in brez vsakršnih stroškov enostavne reprodukcije zapornikov. Temu se reče izhod iz krize z varčevalnimi ukrepi. Obami bi morali dati Nobelovo nagrado za ekonomijo, Krugmanu pa za mir.