In tu mislim, da je dejansko velika praznina, ki jo je potrebno zapolniti, saj osebno verjamem, da bodo samo novi, drugačni in predvsem zelo konkretni pristopi pomagali Sloveniji premagovati izzive, ki se ji obetajo v prihodnosti.

S slovensko javnostjo – in predvsem politiki – bi tako rad delil idejo, kako na zelo konkreten način spodbuditi gospodarsko rast s pomočjo novega modela mikro-podjetništva. Seveda si ne delam utopičnih predstav, da bi to rešilo vse probleme Slovenije, vsekakor pa verjamem, da bi moj model pripomogel k večji blaginji Slovenije in njenih državljanov.

Cilj modela je predvsem pospeševanje razvoja podjetništva na mikro ravni oziroma povečevanje ustvarjanja dodane vrednosti na mikro nivoju, kar bi istočasno pomenilo rast BDP. Posledično bi to za državni proračun pomenilo dodaten vir davčnih prihodkov iz naslova novih oziroma dodatnih dejavnosti, ki so danes nerazvite ali pa spadajo v področje sive ekonomije. Za državljane Slovenije pa bi model omogočil zmanjšanje sistemskega tveganja za revščino s tem, da si posamezniki poleg trenutnega dohodka (če ga sploh imajo) lahko ustvarjajo dodatne vire prihodkov. Kako bomo sicer sploh lahko v prihodnjih letih pomagali ljudem, če bo še par velikih zaposlovalcev bankrotiralo? Kje bodo ljudje dobili službe, če služb preprosto ne bo?!

Zakaj pravzaprav gre? Država bi po mojem mnenju morala ponuditi možnost, da si vsakdo lahko pomaga sam in si priskrbi dodaten zaslužek. Ocenjujem, da obstaja velik segment ljudi – pravzaprav je to celotno (vsaj deloma) aktivno prebivalstvo Slovenije, od dijakov, študentov, nezaposlenih, zaposlenih, pa do upokojencev – ki se že oziroma se želijo ukvarjati še z dodatnimi aktivnostmi, ki jih lahko zaračunajo in tako sami poskrbijo za priboljške zase in svoje otroke. Seveda že danes obstajajo alternative, ki omogočajo dodatne zaslužke (npr. avtorska/podjemna pogodba, s.p., in druge pravne oblike itd.). Vendar nobena od teh alternativ ni primerna za osebe, ki v prostem času na primer izdelujejo in prodajajo nakit, se ukvarjajo s frizerstvom/pedikerstvom/masažami na domu, inštrukcijami, gospodinjskimi opravili, grafičnim oblikovanjem, varovanjem otrok ali starejših, prevajanjem, vodenjem manjših dogodkov, kosijo travo, skrbijo za mala popravila, izdelujejo gobeline, občasno oddajajo sobo v hiši, sprehajajo pse itd. in v teh dejavnostih ne zaslužijo več kot na primer 300 evorv na mesec.

Vse te dejavnosti so seveda že danes del našega vsakdana, ampak spadajo v domeno sive ekonomije. Prav tako posamezniki namesto, da bi razvijali, oglaševali in širili svoje dejavnosti, so jih prisiljeni opravljati skrivoma in v manjši meri, saj se bojijo sankcij državne davkarije.

Kje so razlogi za takšno situacijo? Moja raziskovanja te tematike so pokazala, da mikro segment slovenskega gospodarstva ni razvit zaradi več razlogov. Na prvo mesto bi dal vrednote posameznikov, ki kažejo, da podjetniška kultura v Sloveniji še vedno ni razvita. Še vedno delimo vrednote iz prejšnjega sistema, kjer je veljajo, da je služba pravica in da se osebni dohodek ustvarja predvsem v tovarnah in drugih institucijah. Prav tako v Sloveniji še vedno velja prepričanje, da zaposlitev pri delodajalcu pomeni nižje tveganje, kot imeti usodo v svojih rokah. Ljudje raje delegirajo odgovornost za svoje dohodke drugim, kot pa bi odgovornost sprejeli sami in to kljub temu, da smo v zadnjem času priča padcem tudi takšnim podjetjem, za katere je veljalo, da so prevelika, da bi lahko padla.

Naslednji razlog je finančne narave. Ustanovitev s.p.-ja, kot najnižje oblike poslovne dejavnosti, in ostali stroški dejavnosti so previsoki, še posebej če stroškom davkov in prispevkov prištejemo še stroške vodenja poslovnih bančnih računov, računovodskih storitev itd. Prav tako s.p. za posameznike, neveščih poslovnega delovanja, predstavlja preveliko tveganje, saj ko ga enkrat registriraš, imaš redne mesečne stroške ne glede na prihodke, ki jih ustvarjaš. Še posebej je tveganje veliko za tiste posameznike, ki s svojim preteklim delom niso uspeli ustvariti rezerv oziroma nekega kapitala. Skratka prag za podjetniško dejavnost je danes preprosto previsok in za marsikoga nedosegljiv. In še posebej nedosegljiv tistim segmentom družbe, ki bi najbolj potrebovali dodatne prihodke.

Zato potrebujemo nekaj vmes, rešitev za ljudi, ki so brez podjetniških izkušenj, finančnih rezerv, imajo pa idejo ter motivacijo, da jo uresničijo. Za le-te bi moral S.P. biti cilj in ne prvi korak. Posamezniku bi morala država omogočiti opravljanje svoje dejavnosti brez zanj velikega (finančnega) tveganja. Hkrati pa bi moral operativni okvir (kako sistem deluje) biti povsem preprost in enostaven, da je jasen vsakomur in lahko takoj po implementaciji zaživi oziroma bo takoj sprejet s strani uporabnikov. Prav tako je pomembno, da je model komplementaren in omogoča posamezniku, da ko posel naraste in postane stabilen, na preprost in logičen način migrira v druge ureditve pravnih oseb (s.p. ali d.o.o.).

In kako zadeva deluje?
Študentka angleščine dobi idejo, da bi lahko poleg študija v prostem času učila male otroke angleški jezik. Tako objavi oglas in začne prodajati svoje storitve oziroma produkte. Dobi prve stranke in začne opravljati svojo dejavnost. Po vsaki uri oz. odvisno od dogovora študentka dobi plačilo in – normalno – izstavi račun. Račun lahko izda na več načinov. Lahko za ta namen uporabi posebne tiskane knjižice, podobno kot že danes obstajajo obrazci za ročno izpolnjevanje računov. Seveda je obrazec sam zelo poenostavljen. Račun vključuje ime in priimek osebe, ki ga je izdala, identifikacijsko številko (npr. zadnja štiri mesta davčne številke), datum, vrsta blaga/storitve ter ceno. Naprednejši uporabniki bi račun izdali kar s pomočjo aplikacije na mobilnem telefonu, prejemnik bi ga dobil pa kar v obliki SMS sporočila. Slednjem ne bi bilo potrebno posebej prijavljati izdanih računov, saj bi jih sistem že imel zavedene, medtem ko bi prvi (torej tisti, ki so ga izdali v papirni obliki) morali prijaviti preko spletne aplikacije oziroma klicnega centra v nekem omejenem roku – na primer v 3 dneh. To pa je dovolj, da inšpekcijske službe lahko preverjajo ali so računi pravilno izdani in prijavljeni. Za samo prijavo – glede na to, da ne obstajajo neki pomembni riziki zlorabe – zadostuje že ime in priimek osebe, davčna številka, zadeva in znesek.

Pomembno pri tem modelu je seveda tudi to, kako bodo te storitve obdavčene. Po mojem mnenju je nujno, da je davek transparenten in spodbuden, kar pomeni, da mora biti dokončen in se ne prišteva v dohodninsko osnovo. Prav tako predstavlja določen delež vrednosti in ni demotivacijski – predlagam na primer 10% zaslužka. To pa je tudi celoten strošek, ki ga imajo uporabniki do države.

Seveda ker je takšen sistem zelo ugoden, mora obstajati neka limita oziroma maksimalni znesek, ki ga posameznik lahko na mesec zasluži – predlagam na primer 300 evrov na mesec. Sistem mora podpirati tudi možnost, da občasno posameznik prebije zgornjo mejo, ampak razlika se mora obdavčiti z davčno stopnjo, ki je dovolj visoka – na primer 35% – da se posameznikom izplača, da v tem primeru migrirajo na bolj ugoden poslovni status; na primer odprejo s.p.

Rekli smo, da so v sistem prihodki vedno redno prijavljeni, omejitev pa velja na mesečni osnovi. Mesečno naj se potem plačujejo tudi davki. Sistem torej avtomatsko konec meseca pošlje uporabniku položnico za plačilo davka za dejavnosti, ki jih je opravil v preteklem mesecu. Če posameznik ni zaslužil nič, seveda od davkarije ne dobi nobene položnice. Uporabniki, ki uporabljajo direktne bremenitve, tako pravzaprav sploh ne potrebujejo skrbeti za poravnavanje svojih davčnih obveznosti in se tako lahko zares povsem posvetijo samo razvijanju svojih dejavnosti.

O kakšni vrednosti sploh govorimo? Rekli smo, da model zapolnjuje nišo, ki je bila do sedaj prezrta; sicer že obstaja, ampak je nerazvita in danes spada striktno v področje sive ekonomije. Če predpostavljamo, da je v Sloveniji vsaj 1 mio posameznikov, ki bi lahko s svojimi privatnimi dejavnostmi v povprečju vsak mesec lahko ustvarili vsaj še dodatnih 200 evrov, potem govorimo o vrednosti 2,4 mlrd EUR na leto, kar pa pomeni kar 7% slovenskega BDP. Hkrati bi tako državni proračun bil bogatejši na letni ravni za 240 mio EUR. Skratka potencial je ogromen!

Zgornji model spodbuja inovativnost – v splošnem sicer omogoča dodatno delo, ampak posamezniki so motivirani, da razvijajo dejavnosti z večjo dodano vrednostjo, saj so omejeni samo z vrednostjo in ne s številom ur in podobno. Naša študentka bo tako raje učila otroke, kot pa delala kot natakarica v baru, saj bo tako na mesec za enako plačilo porabila bistveno manj ur dela in ji bo tako več časa ostalo za študij. Ker je model tako preprost, verjamem, da bi se hitro prijel in bi se tako že na srednji rok bi se poznale tudi pozitivne posledice na razvoj BDP Slovenije.

Seveda, vse do sedaj povedano zveni zelo lepo in skoraj utopično. Ob tem pa ne smemo pozabiti na potencialne negativne eksternalije, ki bi jih implementacija modela lahko pomenila. V Sloveniji vsekakor naš sistem vrednot ni na zelo visokem nivoju – izogibanje in utaja davkov je nekaj povsem sprejemljivega za posameznike. Ljudje so prepričani, da če državi utajijo določen del davščin, ne počnejo nič slabega in dejansko verjamejo, »če tajkuni lahko nekaznovano pokradejo milijone državnega premoženja, je to, da jaz kupim ali naredim nekaj na črno popolnoma zanemarljiva zadeva«. Zato je zelo pomembno, da se v sistem od začetka vpeljejo varovalke, ki bodo preprečile potencialno zlorabo, na katero – realno gledano – sicer moramo v vsakem primeru računati.

Še posebej je potrebno preprečiti zlorabo tega modela, ki bi ljudem omogočila, da se izognejo plačilu določenemu delu davkov, ki jih danes že plačujejo. Tukaj ocenjujem predvsem nevarnost, da bi zaposlovalci iskali rešitve, kako preusmeriti del dohodka zaposlenim preko tega modela. To mora seveda biti prepovedano in sankcionirano.

Druga zadeva je vprašanje, ali bi posamezniki sploh izdajali in prijavljali račune. Saj že danes veliko posameznikov ima možnost izdati formalen račun, ampak ga ne izdajo (ali ga izdajo in stornirajo), da se izognejo plačilu davka. To je sicer splošen problem v Sloveniji in se ne nanaša samo na ta model, vseeno pa obstaja nekaj potencialnih rešitev. Ali posameznik izda račun je mogoče preveriti samo s pomočjo primernih inšpekcijskih služb, ki nastopajo pod krinko kupcev. S tem da v kolikor posameznik izda račun s pomočjo elektronske aplikacije na mobilnem telefonu in ga prejemnik dobi preko SMS sporočila, potem je le-ta avtomatsko tudi registriran v davčni podatkovni bazi. Govorimo pravzaprav o principu davčne blagajne. Zato je ta možnost tudi bolj zanimiva z vidika preprečevanja potencialnih zlorab, ampak ker pa ta možnost omejuje segment uporabnikov, je nesmotrno, da se (dokler ne bodo okoliščine drugačne in bodo pametni telefoni povsem zamenjali običajne) na njej vztraja.

Na koncu še glede implementacije tega modela… Seveda država mora najprej poskrbeti za zakonski okvir, da se takšen model lahko sploh uveljavi. Po drugi strani pa ni nujno, da mora država poskrbeti tudi za investicijo v implementacijo primernega elektronskega sistem, vzdrževanje, nadgrajevanje, propagando, izobraževanje uporabnikov in sankcioniranje. Ker je model povsem komplementaren obstoječim modelom, bi alternativa za te dejavnosti bila javno-zasebno partnerstvo – ločen poslovni subjekt, ki je v skupni lasti države in zasebnega kapitala.

Kaj je torej pravzaprav moj predlog? Model, ki državljanom omogoči, da sami poskrbijo za dodatne prihodke; državi, da takoj pridobi dodaten vir prihodkov v proračun in to brez zviševanja obstoječih davkov oziroma vzpostavitev novih davkov in mogoče celo brez večje investicije, ampak predvsem na podlagi dodatne gospodarske dejavnosti, od katere danes nima nič. V modelu tako pridobimo vsi: državljani, država in gospodarstvo.