Pismo bodočih izseljencev, visoko izobraženih, ki smo ga, ne edini, dobili v redakcijo, napoveduje, da bo imela Slovenija čez nekaj dni tri prebivalce manj. Še tri manj, in če bo šlo tako naprej, ne bo trajalo dolgo, da bo vsak izmed tistih, ki bodo ostali, poznal nekoga, ki je obupal nad mojo deželo štirih milijonov pridnih rok na sončni strani Alp. Ne pa nad seboj.

Kaj je narobe z državo, da jo zapušča toliko o lastni konkurenčnosti prepričanih ljudi? Drugače: zakaj država ljudi, ki zaupajo v svoje zamisli, ustvarjalnost, inovativnost in delavnost, ne potrebuje?
Daron Acemoglu in James Robinson, ekonomist z Massachusetts Institute of Technology in politolog s Harvarda, v svoji nedavno objavljeni knjigi Why Nations Fail (ki je že postala uspešnica) ponujata nekaj zgodovinsko utemeljenih odgovorov na vprašanje, zakaj nacijam oziroma državam pri zagotavljanju blaginje in napredka spodleti. Temeljna ugotovitev: blaginja neke države je tesno povezana s stopnjo udeležbe (vsakega) posameznika v njeni rasti, stopnja udeležbe pa je odvisna od politike oziroma institucij, še natančneje, od enakomernosti distribucije politične moči. Acemoglu in Robinson pri tem ne mislita na demokratičnost v (formalnem) političnem smislu, temveč na politični sistem v najširšem smislu. Po njuni delitvi je ta lahko inkluziven (vključevalen) oziroma ekstraktiven (izključevalen). Prvi spodbuja posameznika, da vlaga v prihodnost, da je inovativen in schumpeterjansko ustvarjalno uničevalen, ker zaupa političnim institucijam (da bodo spoštovale načelo delitve oblasti, vladavino prava, konkurenčni trg…), drugi mu postavlja ovire in ga od vsega prej omenjenega odvrača, ker je njegova osnovna funkcija zaščititi interese vrhnjega družbenega sloja oziroma določene skupine ali skupin.
Je Slovenija pretežno vključevalna ali pretežno izključevalna družba? Nima se smisla slepiti. To, da sta od včeraj na varčevalnem svežnju dva podpisa več, ne pomeni, da bodisi predsednik vlade bodisi voditelj opozicije že danes ne bosta na takšen ali drugačen način dajala v nič pravne države in nadzornih institucij države. To, da so se v bistvu že začela pogajanja o socialnem sporazumu, ne pomeni, da državni zbor ne bo več na nočnih maratonskih sejah odbornikov in z množico dopolnil po skrajšanem postopku spreminjal nekaj deset zakonov z enim samim, ki bo nato začel veljati z dnevom objave. To, da se menda vse parlamentarne stranke strinjajo, da je ustavo mogoče spremeniti v nekaj tednih, še ne pomeni, da ne gre za instrumentalizacijo ustave. In to, da se koalicijske stranke prepirajo o številu »svojih« nadzornikov in upraviteljev v državnih podjetjih, še ne pomeni, da nameravajo spoštovati pravila korporacijskega upravljanja.

Slovenija je izključevalna družba, kar je v časih pomanjkanja – ali izžemanja, če malce bolj svobodno prevedemo zloglasni austerity – toliko bolj očitno. Kjer ni rasti, namreč nekdo lahko dobi le, če drugi izgubi. Koalicija to odkrito izkorišča, saj se niti ne trudi prikriti, da izigrava družbene skupine eno proti drugi in neti konflikte. Nekatere zato, da si lahko potem nadene gasilsko opravo in slavi domnevni kompromis, druge zato, da ustvarja holograme strahu, izrednih razmer, notranjih sovražnikov in zunanjih zaveznikov.

Državljani pa lahko volijo tudi z nogami.