Vodno okolje se razlikuje od kopenskega. Zaradi hidrostatičnih zakonitosti je plavalec v vodi lažji kot na kopnem, njegove noge so nekoliko težje in tonejo, je pojasnil prof. dr. Anton Zupan. Pri večini ljudi, ki zaradi okvar ne uporabljajo nog in je razvitost njihovega mišičnega in kostnega tkiva manjša, noge v vodi v vodoravnem položaju ne tonejo, ampak lebdijo. Ljudje, ki imajo okvarjene skeletne mišice, se teže obdržijo na vodni gladini, pri čemer si lahko pomagajo z zadrževanjem zraka v pljučih. Telo ljudi z oslabelostjo mišic se v vodi hitreje ohlaja, zato je zanje primerna toplejša voda.

Na potopljeno telo vpliva hidrostatični tlak, ki vpliva na stene žil, tako da se iztiska kri iz periferije proti srcu. Zaradi povečanega priliva krvi v srce se zmanjša širjenje prsnega koša in posledično pljučna kapaciteta; na to je treba biti pozoren zlasti pri distrofikih, ki imajo zelo zmanjšano dihalno zmogljivost, saj jih lahko začne dušiti in je treba prekiniti vadbo, je povedal Zupan. Širjenje prsnega koša proti hidrostatičnemu tlaku povzroči poglobljeno dihanje, zato predstavlja plavanje tudi za invalide odlično dihalno vadbo, saj krepi dihalne mišice in povečuje dihalno sposobnost.

Zaradi hidrostatičnega tlaka se poveča tudi volumen krožeče krvi po žilah, zaradi česar ledvice izločajo več soli in vode. To je pomembno za ljudi, ki imajo otekline, kot so na primer invalidi zaradi dolgotrajnega sedenja. Obremenitev na kosti in sklepe je v vodi precej manjša, zato lahko invalidi med gibanjem v vodi izvedejo številne gibe, ki jih sicer na kopnem ne morejo, oziroma jih lahko izvedejo v večjem obsegu in z manj bolečinami. Po drugi strani lahko izvajajo gibe proti uporu, kar krepi mišice.

Posebej pomemben učinek vode na telo je tudi senzorni dotok. Nekateri deli telesa so pri invalidih zaradi sedenja neprestano obremenjeni in prikrajšani za različne dražljaje, v vodi pa so ti deli razbremenjeni in tudi nanje delujejo različni dražljaji, je Zupan pojasnil nekaj ugodnih učinkov plavanja na invalide.

Pomemben je usposobljen asistent

Poleg ustrezne infrastrukture kopališč in neoporečne vode je za ustrezno vadbo oziroma terapijo invalidov v vodi zelo pomembna pomoč in varovanje, je poudaril Matej Plevnik, prof. športne vzgoje, zaposlen na Inštitutu za kineziološke raziskave Univerze na Primorskem. "Zelo pomembno je, ali gre za rekreacijo, hidroterapijo ali vadbo, pa tudi kdo to izvaja, na kakšnih kopališčih ter kakšna oprema in pripomočki so na voljo," je povedal. Pomembni sta tudi vrsta in stopnja invalidnosti, pri čemer mora biti asistent ustrezno usposobljen, da oceni začetno stanje, določi cilje dejavnosti v vodi in kako jih doseči. Pri tem mora biti "varnost na prvem mestu", tako invalida kot asistenta, zato mora asistent dobro poznati reševalne prijeme in postopke ukrepanja.

Pomoč invalidu se začne že s prihodom na kopališče, da na poti do bazena ne zdrsne in pade, invalid potrebuje pomoč pri preoblačenju, presedanju, vstopu in izstopu iz vode... Asistent mora biti pri pomoči nevsiljiv, izurjen in usklajen z drugim asistentom, kadar pomoč enega ni dovolj.

Asistent spodbuja čim večjo aktivnost in samostojnost invalida v vodi. Ljudje z mišičnimi okvarami, ki ne morejo plavati, lahko večinoma še lebdijo v vodi in z zadrževanjem zraka v pljučih in gibi glave, rok in nog ohranjajo ravnotežni položaj telesa v vodi, pri čemer mora asistent takoj pomagati, če invalid izgubi ravnotežje, sicer se lahko utopi.

Plavanje za otroke

V URI Soča že deset let organizirajo plavanje za otroke z zmanjšanimi sposobnostni oziroma posebnimi potrebami. Med njimi je največ otrok s cerebralno paralizo, to je zgodnjo okvaro možganov, z okvarami hrbtenjače, otrok s spino bifido in otrok z duchennovo mišično distrofijo. Slednji se sicer naučijo hoditi in plavati, a jim mišična moč in sposobnost dihanja s časom upadata in so vedno manj zmogljivi.

Asist. mag. Katja Groleger Sršen, specialistka fizikalne in rehabilitacijske medicine, je povedala, da je treba dobro poznati osnovno bolezen otroka in natančno oceniti njegove funkcionalne sposobnosti, na osnovi česar nato zastavijo program. "Včasih je cilj, da se otrok nauči plavati, včasih pa je lahko cilj le druženje v vodi in izvajanje iger, ki imajo določen cilj," je povedala. Pri otroku poiščejo, kaj lahko dela, in na tem gradijo. Te otroke je mogoče veliko naučiti, a je treba v to vložiti tudi več let dela, je povedala zdravnica.