Kdaj je SLOADO uradno prevzel vlogo Nacionalne antidopinške agencije (NAK)?

Naj najprej pojasnim, da je SLOADO blagovna znamka, pod katero deluje oddelek za boj proti dopingu. Ta je bil formalno ustanovljen 1. aprila 2009. Aprila 2010 je odstopil NAK, ki je bil dotlej formalno slovenska volonterska komisija. Delovala je pod vodstvom Joška Osredkarja, ki je imel nadzor 16 let. Tedaj sem z vrhunskega športa prestopil na področje boja proti dopingu.

Je SLOADO neodvisna organizacija?

Naša želja je, da bi bila. Ko smo ustanavljali organizacijo, ki to sicer še vedno ni, ampak gre dejansko za oddelek, smo analizirali 20 držav in skušali narediti našo lastno. Na podlagi izkušenj in modela, ki ga ima WADA (Svetovna protidopinška organizacija - op. p.), smo se odločili, da bi imeli neodvisno organizacijo, ki bi bila ustanovljena po zasebnem in ne javnem pravu. V organih upravljanja naj bi jo imela pod okriljem država oziroma tedaj ministrstvo za šolstvo in šport (MŠŠ). Skupaj s kolegi na ministrstvu za javno upravo smo pripravili tudi osnutek posebnega protidopinškega zakona. Z njim smo šli na MŠŠ, kjer pa se ni zgodilo nič.

Nič?

Ni bilo politične volje, da bi se oblikoval zakon. Govorim o času pod vodstvom Marka Rajštra (v prejšnji vladi je bil direktor direktorata za šport - op. p.). Volje ni imel niti tedanji minister (Igor Lukšič - op. p.), čeprav se je z njim veliko pogovarjal na to temo predsednik olimpijskega komiteja Janez Kocijančič. Ključni problem našega delovanja je, kako lahko zavod ali zasebna organizacija participira pri javnih sredstvih. Te stvari je treba urediti z zakonom, kot so to naredili v Evropi. To lahko v tem trenutku storimo le znotraj olimpijskega komiteja, ki ima velik ugled znotraj športnega prostora. OKS nam zagotavlja zanesljivo pozicijo in neodvisen položaj. V naših dokumentih je predvideno, da bi o vsem odločal nadzorni odbor neodvisne komisije. Nove celostne podobe smo se torej lotili zelo resno. Naredili smo novo spletno stran (www.sloado.si - op. p.), na kateri je vse, kar obstaja na našem področju, in namenili veliko pozornost facebooku, ki ga osvežujemo dnevno.

Kako pa sodelujete z novo vlado? Ima kaj več posluha v boju proti dopingu?

Žarek upanja tiči v predkoalicijski pogodbi, v kateri je na področju športa predviden protidopinški zakon. V danem trenutku pa delimo usodo z ostalimi oddelki na olimpijskem komiteju. Draga Balenta (v. d. direktorja direktorata za šport na MIZKŠ - op. p.) sem petkrat prosil za sestanek, a ga še nisem doživel. Država našemu segmentu že peto leto zapored namenja enak znesek, to je 80.000 evrov.

Kako lahko govorite o neodvisnosti, če delujete pod okriljem OKS?

Vprašanje je na mestu. Nismo povsem neodvisni. Naše fakture in finančne načrte mora potrjevati olimpijski komite. Neodvisnost je bolj v praktičnem pomenu. Na nas nihče ne vpliva, imamo močno politiko.

Imate kakšno željo, da bi se od OKS odcepili, da bi nekoč dejansko bili popolnoma neodvisna organizacija?

To je naša največja želja. Od vsega začetka se zavzemamo, da bi se ločili od OKS in postali neodvisna organizacija. Čakamo na ustrezen trenutek. Trenutno si z denarjem, ki ga dobimo od ministrstva in fundacije, kaj takšnega ne moremo dovoliti. Nimamo ustreznih zagonskih sredstev.

Pred prevzemom vodilne funkcije na SLOADO ste bili pri OKS sekretar odbora za vrhunski šport. Ste se za novo delovno mesto odločili sami?

Ne. V to zgodbo sem bil postavljen.

Pri funkciji, ki jo opravljate, morate biti povsem nepristranski. Ni to morda v nasprotju s prejšnjim delom, ki ste ga opravljali?

Pravzaprav ne. Svoje prejšnje izkušnje sem izkoristil v pozitivnem smislu. Imel sem zelo dobre kontakte z vsemi nacionalnimi zvezami, vzorne odnose z vrhunskimi športniki. Ko je treba danes v športnem prostoru širiti idejo boja proti dopingu, mi je prejšnje delo v veliko pomoč. Za razliko od drugih ljudi, ki so bolj medicinsko izobraženi, je moja prednost predvsem v tem, da skušam boj proti dopingu voditi v bolj športniku prijaznem okolju. Smo na strani športnikov in jih varujemo. To je naš moto.

Varujete? Kako zagotavljate nepristranskost? Mislim predvsem na vnaprejšnje informacije na nenapovedano dopinške kontrole?

Enostavno. Naredimo načrt testiranj. S 1. oktobrom lani smo ustanovili nacionalno testirno skupino (NRTP), v kateri sodeluje 114 športnikov. Delimo jih po letnih in zimskih športih. Skušamo slediti inteligentnemu testiranju. Opravljati kontrole, ko se nam zdi, da je to smotrno. Večino teh testiranj želimo izvajati v pripravljalnih obdobjih. Zunaj tekmovanj. Na tekmovanjih je zgodba drugačna. Radi bi izvajali teste, a nimamo sredstev za njih.

Kako je organizirana SLOADO?

Ker gre za oddelek, ne organizacijo, trenutno delamo okrnjeno. Imamo vodjo in skupino sodelavcev v obliki uradnikov za kontrolo dopinga, ki so hkrati predavatelji na naših izobraževanjih. Imamo dve honorarni sodelavki, ker je trenutno nemogoče širiti kadrovsko zgodbo. Zelo močan imamo pravni sektor. Oddelek, ki je nasledil NAK, ima svojo disciplinsko in arbitražno komisijo. Skupaj nas je 69. Vsa naša poročila in programe sprejema izvršni odbor OKS. V tem trenutku nam manjka strukturirana organiziranost. Tu mislim na strokovne odbore, medicinsko komisijo, komisijo za raziskovanje. A za zdaj vse funkcionira.

Kako sodelujete z medicinsko stroko, ki ima po mojem mnenju premajhno vlogo v vašem boju proti dopingu?

Joško Osredkar je naš najpomembnejši sodelavec. Vodi komisijo za podeljevanje terapevtskih izjem. Na voljo nam je 24 ur na dan, ko moramo odreagirati na hitro. V ekipi imamo še nekaj pomembnih medicinskih strokovnjakov. Naj omenim farmakologa Lovra Žiberna in strokovnjaka na področju imunologije Tadeja Malovrha. Mrežo strokovnjakov še širimo. Z mladimi diplomanti vstopamo tudi na področje medicinske in pravne fakultete. Najtežje je na fakulteti za šport. A pustiva sedaj to.

Zakaj?

Ker na fakulteti za šport nimam ustreznih sogovornikov. Verjetno potrebujemo več časa, da najdemo ustrezno pot. Menim, da bi moral boj proti dopingu končati v rednem programu fakultete za šport.

V slovenski športni srenji ste znani kot privrženec in zagovornik alpskega smučanja. Ali potem takem obstajajo v vaših očeh kakšni privilegirani športi?

Resnično ne. Tudi prej, ko sem 15 let opravljal delo sekretarja odbora za vrhunski šport, nisem imel privilegiranih športov. Ne bom pozabil sestanka z vodstvom atletske zveze, ko sta prišla do mene Peter Kukovica in Martin Steiner in me prepričevala, da je atletska olimpijska kolajna vredna več kot v drugih športih. Tedaj smo hitro zaključili debato na to temo. Zame so vsi športi enako pomembni. Na področju boja proti dopingu pa zaradi fizioloških razlogov prihaja do tega, da so nekateri športi bolj podvrženi drogam kot drugi.

Predstavite nam število dopinških kontrol v času vašega vodenja SLOADO?

V preteklem letu je številka zelo skromna. Lani smo opravili 278 testov, od tega jih je bilo 212 odvzetih na mednarodnih tekmovanjih in so bili naročniki tretje osebe (le-te mora naročnik plačati - op. p.), 50 testiranj smo opravili na podlagi naročil nacionalnih panožnih športnih zvez, med katerimi prednjači atletska zveza, samo 16 pa smo jih opravili na podlagi našega naročila v programu nenapovedanega testiranja (tudi tu prednjačijo atleti - op. p.). To je katastrofa, ki jo vidimo v tem trenutku. SLOADO ni izvedel niti ene kontrole na nacionalnih tekmovanjih. Imamo 57 nacionalnih zvez, torej najmanj 57 državnih prvenstev, kontrole dopinga pa smo izvajali le na nacionalnih prvenstvih v atletiki in kolesarstvu, pa še to sta obe organizaciji te kontrole naročili.

Kako lahko po takšnih številkah vsemu skupaj sploh rečete boj proti dopingu, če ste v celem lanskem letu opravili le 16 nenapovedanih kontrol?

Težko, očitek je upravičen. Vrtimo se v začaranem krogu zaradi denarja.

Razložite, za kolikšen denar gre?

Lani smo imeli na voljo 200.000 evrov. 80.000 evrov smo dobili od ministrstva, 65.000 od fundacije za šport, razliko pa smo pokrili s svojim delom, torej prometom, ki smo ga opravili. Če bi ta del sredstev, ki jih država namenja za šport, pretvorili v promile, vam lahko zagotovim, da je od vseh držav za nami le še Armenija. Povprečni proračuni boja proti dopingu se vrtijo med 500.000 evri in milijonom in pol. Švica ima denimo na voljo pet milijonov evrov, Avstrija slabe tri. Srbija, ki naredi petkrat več testiranj kot mi, ima bistveno višji proračun od nas. Hrvaška ima zaposlenih šest profesionalcev in ima na voljo 600.000 evrov. Mi imamo posledično na neki način malomaren odnos do športnikov. Od 114 slovenskih športnikov v sistemu ADAMS zahtevamo, da nam javljajo skoraj vsak svoj korak, kdaj točno so dosegljivi za nenapovedano dopinško kontrolo, potem pa ga ne kontroliramo. Z 200.000 evri proračuna vsega pogona ne moremo početi.

Čeprav je številka še vedno smešno nizka, ste letos opravili 54 nenapovedanih dopinških testov. Torej precej več kot lani vse leto. Kako to?

Kolegi na Hrvaškem in Srbiji so do prvega aprila letos opravili 600 testiranj, mi pa smo jih do sredine maja skupaj 80. Od tega 54 zunaj tekmovanj in 26 na tekmovanjih. Ob tem je treba povedati, da dajemo predvsem pozornost olimpijskim kandidatom, kar od nas zahteva WADA. Največ testov smo opravili pri atletih, nekaj tudi pri boksarjih, hokejistih na ledu in florballistih.

Iz številk, ki jih predstavljate, bi moral športnik skoraj zadeti na loteriji, da opravi nenapovedano dopinško kontrolo. Še posebej, če ni tako znan kot Primož Kozmus, Iztok Čop...

Z vami se moram žal strinjati. Edino resno testiranje, pri katerem so rezultati objektivni, so rezultati brez vnaprej določene napovedi. Vendar športna pravila zahtevajo kontrole tudi na samih tekmovanjih. Sicer vsi pravijo, da tisti, ki pride na tekmo dopingiran, je res bebček. Toda če imamo v Sloveniji vsaj 57 državnih prvenstev, bi se radi pojavili vsaj na kakšnem. Radi bi pokrili tudi vse kolektivne športe, vse državne lige. Če imamo desetčlansko nogometno ligo in če pridemo vsaj na deset tekem v vsej sezoni, smo naredili zelo majhen strošek, a bomo hkrati prisotni v nogometu. Nogometna zveza in nogometaši bodo vedeli, da smo nekje tam. In to je pomembno. Enako velja za košarko, odbojko, rokomet. A tega v tem trenutku s sredstvi, ki jih imamo na voljo, nismo sposobni narediti. Podobna zgodba je z individualnimi športi. Še nikoli nas ni bilo na triatlonu, teku na smučeh, biatlonu in še bi lahko našteval.

Kolikšen je strošek dopinške kontrole?

Le-ta variira. V poprečju znaša 450 evrov. Strošek laboratorija stane 180 evrov. Vzorec je potrebno po hitri pošti poslati v laboratorij na Dunaj, kar znaša okrog 40 evrov. Treba je plačati uradnike za kontrolo dopinga. Verjemite mi, da ljudje tega silno odgovornega posla ne opravljajo volontersko. Treba je zagotoviti prevoz, saj kontrole ne delamo zgolj v Ljubljani, temveč se vozimo po vsej Sloveniji. Prišteti je treba še administrativni del, ki sodi zraven.

Če izračunamo 278 lanskih dopinških testov po 450 evrov, pridemo do 125.000 evrov. Proračun oddelka, ki ga vodite, pa znaša 200.000 evrov. Pa še od teh 125.000 evrov dobite precej denarja, saj vam mora naročnik plačati precejšnji del stroškov, tako da je številka dejansko še nižja. Kam gre preostali denar?

Naj vam pokažem obračun vseh stroškov, ki je zelo transparenten (pokaže prikaz vseh stroškov, pri katerih gre precej denarja za potovanja, ki se jih intervjuvanec udeležuje predvsem sam, in pogodbene stroške - op. p.). V preteklem letu smo tudi ustanovili skupini protidopinških ambasadorjev, ki so bili sami dolgoletni športniki, in jih poslali na izobraževanje. Ti so zaslužni, da je do danes poslušalo naše predavanje že 1700 športnikov. Bili smo prisotni na vseh 14 gimnazijah po Sloveniji, ki imajo športne oddelke.

Volontersko delo v vašem oddelku sploh ne obstaja?

Zelo malo ga je. Vsak kontrolor, ki pride na naše izobraževanje, se zaveže tudi k volonterskemu delu. A ne morem pošiljati ljudi okrog zastonj. Imajo zelo odgovorno delo, da postopek poteka po vseh predpisih in gledajo, kako športniki lulajo v epruvete. Zato morajo biti tudi plačani.

Kako strokovno določite, kdaj in katerega športnika boste testirali na nenapovedani dopinški kontroli?

Če želimo športnika testirati na nenapovedani dopinški kontroli, moramo najprej vedeti, kje se nahaja. Zato imamo sistem ADAMS, v katerem nam športniki javljajo, kje so. Nenapovedane dopinške kontrole lahko izvajamo le pri omenjenih športnikih. V nacionalnih testirnih skupinah so člani nacionalnih reprezentanc, kandidati za nastop na olimpijskih igrah, športniki, ki trenirajo v tujini (primer Matic Osovnikar), tisti, ki so končali tekmovalno kariero in znova začeli tekmovati (primer Primož Kozmus) ter športniki, ki so bili nekoč pozitivni na dopinškem testu.

Kdo določa nenapovedane kontrole in kdo za njih ve?

Oddelek za boj proti dopingu SLOADO. Za njih ve ta računalnik, ki ga gledate. In nihče drug.

Kdo ima dostop do teh informacij?

Izključno jaz. Dejansko je prisotnega nekaj monopola. A imamo nad seboj informacijsko pooblaščenko Natašo Pirc Musar in njen inšpektorat za varovanje osebnih podatkov. Tudi mednarodni standardi WADA so natančno določeni in se jih moramo držati.

Kako to, da v ekipnih športih v Sloveniji praktično ni pozitivnih dopinških primerov. Upam se trditi, da bi jih bilo v primeru rednega izvajanja kontrol več kot v odmevnih individualnih športih?

Nekaj pozitivnih primerov je v preteklosti bilo. Grešnike smo našli praktično vsakič, ko smo testirali te športnike. In to je dejstvo, ki me v tem trenutku najbolj skrbi. Me prav zanima, kakšni bodo zaključki, ko se bomo pojavili v državnih ligah. Naj povem, da imajo Srbi deset do dvanajst pozitivnih primerov na leto.

Kakšna je harmonizacija in šolanje sodelavcev?

Ko smo lani junija objavili, da iščemo nove delovne sile, smo dobili čez 700 prošenj, odločili smo se za 45 univerzitetno izobraženih sodelavcev. Selekcija je bila zelo huda, izbrali pa smo tudi nekdanje vrhunske športnike, kot so Tadeja Brankovič, Mojca Suhadolc, Maja Benedičič, Domen Pociecha in še nekaj drugih. To je tim, od katerega črpamo tudi izobraževanja. V oddelku imamo tudi pet ali šest doktorantov iz farmacije, biokemije, medicine. Ti ljudje delajo pri oblikovanju programov, ki jih širimo med športno populacijo, trenerji. Pripravljamo unikatno predavanje za starše obetavnih športnikov. To je skupina, ki je najbolj na obrobju in nima pojma o teh stvareh. Nekateri so celo zavedeni, ker uporabljajo razne herbalife in podobne stvari. Njim želimo ponuditi visoka strokovna predavanja. Zopet na naš račun.

Kje imate prostore za skladiščenje dopinških vzorcev?

Različno. Mi večino vzorcev pošiljamo na Dunaj. Kar nam naročijo mednarodne zveze, lahko pošljemo tudi v drug laboratorij, odvisno od njihovih želja. Kodeks WADA zahteva, da se vzorci skladiščijo osem let, a to je njihova želja, ni nujno tudi pravilo. Mi svojih vzorcev ne hranimo osem let. Nimamo tega modela, znanja in finančne podpore.

Je cilj vašega oddelka, da bi šlo v bližnji prihodnosti več denarja za testiranja in manj za druge stvari?

Ne. Moj cilj je, da bi šlo več denarja za izobraževanja. Denarja za testiranja na tekmovanjih žal nimamo, čeprav bi se jim morali na podlagi evropske konvencije, ki nas obvezuje, bolj posvetiti. Lahko pa delamo bolj na izobraževanju. Zato bi radi ambasadorje razširili in imeli v vsaki panožni zvezi svoje ljudi. Prejšnji teden smo denimo v Podčetrtku presenetili nogometašice do 17 in 19 let in smo imeli enourno predavanje. Bil je zelo posrečen dogodek.

Na sicer zelo preglednih spletnih straneh, za katere ste lani porabili 16.000 evrov ali osem odstotkov proračuna, imate tudi povezavo do anonimne prijave dopinga. Ste imeli kakšno in kako se je lotite?

Anonimne prijave smo imeli. Veliko jih ni bilo, o številkah ne bi govoril. Lotimo se je tako, da poskušamo analizirati stvari, v nadaljevanju pa se lahko odločimo tudi za kakšno testiranje. V tem trenutku nam manjka boljša povezanost z organi pregona. Nekaj kontaktov s policijo sicer imamo. Predvsem tedaj, ko policija zaseže kakšne pošiljke. WADA ima denimo sporazum z Interpolom, Svetovno carinsko organizacijo in farmacevtsko industrijo.

Predstavite nam pozitivne dopinške primere v času vašega vodenja oddelka proti dopingu v športu?

Lani smo imeli en primer s terapevtsko izjemo, ko rokometaš ni imel potrdila, da je astmatik. Predlani smo dobili košarkarja iz Kopra, ki je užival marihuano. Formalno pa smo v imenu kolesarske zveze peljali postopek Valjavec. Drugih pozitivnih primerov ni bilo. V primeru Valjavec smo morali pokazati vse znanje, da smo lahko bili kos zelo težki nalogi. Morali smo celo najeti svojega zagovornika. Nasproti smo imeli Tadeja Valjavca, ki je prišel na zaslišanje z odvetnikom, dvema medicinskima strokovnjakoma in dvema odvetniškima pripravnikoma.

Izredno slaba statistika glede na vso organiziranost, ki nam jo predstavljate. Se strinjate, da bi bilo za vaš oddelek bolje, da bi večkrat kakšnega športnika dobili pozitivnega?

Marsikdo je že na glas razmišljal, da moramo že kdaj dobiti kakšen pozitiven primer, da bo naše delo na neki način tudi upravičeno. To je dvorezno. Najbolj sem vesel, ko pošljem ekipo na nenapovedano testiranje in se mi javijo s terena ter mi povedo, da je bilo vse v redu. Že primer, da športnika ni tam, kjer bi moral biti, ali da ni izpolnil prijave, kot bi jo moral, pri meni sproži lažji glavobol. Potem se zapletamo v postopke in lahko vam povem, da imamo v tem trenutku kar nekaj takšnih športnikov, ki povzročajo težave. Med 114 športniki imamo kar deset primerov, ko so se morali športniki zagovarjati. Bodisi zaradi zgrešene prijave ali zgrešenega testiranja.

Kaj ste storili?

Imamo tričlansko interno komisijo, ki obravnava vsak primer posebej. Odloči se lahko za napako športnika ali ga opraviči. Mi svoje delo namreč izvedemo zelo natančno. Ob šestih zjutraj denimo pošljemo ekipo na teren. Ko pride na mesto, kjer bi moral biti športnik in ga ni, naredijo zapis in zberejo čimveč podatkov. To poročilo dobim v roke jaz. Kasneje pošljem športniku uraden dopis, v katerem ga obvestim, da ga ni bilo na določenem mestu, da je naredil napako ter pričakujem od njega, da v roku 14 dni poda pisni zagovor. Ko ga dobim, to zgodbo obravnava tričlanska komisija, ki izda svojo odločitev. Na podlagi tega sklepa ima športnik v petih dneh možnost administrativnega pregleda, če se ne strinja s komisijo. Vse te dokumente tudi arhiviramo. Če bo imel kakšen športnik v 18 mesecih tri kršitve, bo to pomenilo, da je kršil protidopinška pravila. Tedaj bomo dolžni sprožiti postopek.

Športniki danes jemljejo najrazličnejše preparate v upanju, da so seveda zdravi in dovoljeni. Dostop do preverjanja informacij, kaj dejansko uživajo, je zelo težak. Posledično niso stoodstotno prepričani, če bodo na dopinškem testu zanesljivo negativni. Lahko takšen športnik potrka na vaša vrata in prosi za anonimno dopinško kontrolo?

Testira se lahko vsak. Ko pride vzorec v akreditiran laboratorij, se procedura beleži, zato je nemogoče, da bi takšen športnik ostal neopažen, saj gredo rezultati na WADA. Kot vem, dela takšne teste le inštitut v Kölnu, a pod drugo blagovno znamko.

Kaj takšnemu športniku sploh ostane?

V svetu ni laboratorija ali agencije, ki bi se ukvarjala s takšno problematiko. Mi vse športnike izobražujemo, da so prehranska dopolnila v tem trenutku najnevarnejša zgodba. Nihče namreč ne garantira, da tisto, kar piše na etiketi, tudi dejansko je v preparatih. Na črnem trgu je ta stvar še bistveno hujša. Interpol nam je letos v Lozani povedal takšne stvari, da človek kaj takšnega ne more verjeti. To, da se je slovenska družina Karner znašla v takšni povezavi, je dokaz, da se vse skupaj dogaja v naši bližini. Danes je na črnem trgu dosegljivo vse. Kaj takšnega kupovati in uživati je skoraj enako samomoru. Preparati, ki se dobijo v lekarnah, so nekaj drugega. A tudi pri teh produktih ni nihče prepričan, da so resnično stoodstotno varni.