Podvig Wiggeju seveda ni uspel brez tuje pomoči. Med potjo mu je pomagalo več kot sto ljudi, ki so ga oskrbovali s hrano, namestitvijo ali transportom. Zgodilo pa se je tudi, da je kdaj moral spati na ulici z brezdomci, v ekstremnih okoliščinah pa je jedel celo cvetlice.
"Mnoge vrste cvetlic so povsem užitne. Na Havajih sem spoznal neke avanturiste, ki prisegajo na alternativni način preživljanja in so me naučili preživeti v džungli,“ je pojasnil Wigge. Prav tako je v najhujših trenutkih moral živeti od hrane iz košev za smeti in kontejnerjev, v katere so lastniki trgovin metali svoje izdelke, ko jim je potekel rok.
Da bi preživel, je Wigge pogosto moral opravljati tudi najrazličnejša opravila. Čistil je tla, pral sode v zameno za hrano, prav tako je čistil palube in menjal olje na ladji, ki ga je popeljala iz Belgije do Kanade. Da bi iz Argentine prišel na Antarktiko je na razkošni križarki delal kot asistent vodje ekspedicije.
V San Franciscu je organiziral borbe z vzglavniki za en dolar, svoj hrbet pa je ponujal kot sedež za utrujene turiste. Najhujše se mu je vseeno zdelo nositi prtljago visoko v gorah Latinske Amerike. V rokah je po nekaj kilometrov nosil tovor, ki je dosegal celo 27 kilogramov, ves čas pa je moral hoditi pred turisti, kar ni bilo vedno preprosto. Drugi nosilci prtljage so bili navajeni na petdnevne pohode s težkim tovorom, Wigge pa takšnega napora in pomanjkanja kisika ni bil vajen in se je tovrstnemu delu odpovedal po dveh dneh.
Vsak dan je snemal video dnevnik, njegov cilj pa je bil, da bi s pomočjo posnetkov nekoč uspel ustvariti serijo, ki je trenutno v postopku realizacije. O svojem popotovanju je objavil tudi knjigo z naslovom: "Kako brezplačno prepotovati svet: Meni je uspelo, tudi vam lahko“.
