Gospod je bil japonskega rodu, ženski v rožnatih oblekah ob njem tudi. Vljudno so se smehljali, ena od gospa mi je ponujala papirnato pahljačo.

Odkar sem pred leti podpisal skupno peticijo za zaščito človekovih pravic Janeza Janše, Vojislava Šešlja in Dobroslava Parage, sem zelo zadržan do tega, da bi še kaj podpisal.

"Jaz sem turist v vašem mestu," sem se umaknil za korak.

"Prišli smo iz Hirošime," je gospod proti meni rinil papir in svinčnik. "Predstavljamo tokijsko združenje žrtev eksplozij atomskih bomb. Prosim."

Žrtvam atomskega orožja res ne moreš odkloniti podpisa. Vzel sem pahljačo, napisal ime, priimek in naslov in se z rahlim priklonom poslovil.

To je bila že druga peticija, ki sem jo podpisal. Za vogalom sem se ustavil ob stojnici z iransko zastavo pod napisom, da stojnico upravljajo pripadniki iranske stranke Tudeh.

"Tudeh? Tudeh? Kdo ste vi?" Vedel sem, da sem za to stranko že slišal, pa se nisem mogel spomniti, kaj so.

Odgovoril mi je gospod s skrbno pristriženo bradico.

"Mi smo komunistična partija Irana."

Moral sem zelo začudeno pogledati.

"Komunistična partija Irana? A vas niso vse… kako bi rekel… mislim, nevtralizirali?"

Pred tremi leti sem v Teheranu srečal iranskega komunista, ki je pol življenja preživel v zaporu. Bil je mojster preživetja. Po zadnjem poskusu ljudske vstaje proti režimu je pobegnil iz države.

"Mi smo partija v izgnanstvu."

Od Irancev sem slišal hitro predavanje o tem, kako je bil Iran nekaj mesecev po Homeinijevi revoluciji demokratična država z intenzivnim strankarskim življenjem. Homeini je najprej začel zapirati komuniste in potem še vse druge. Kar jih je ostalo, živijo v izgnanstvu. Pri njih sem podpisal papir za izpustitev političnih zapornikov v Iranu. Posebej so mi še zagotovili, da so proti teokratskemu režimu in da nasprotujejo napovedanemu izraelskemu in ameriškemu napadu na Iran, ker so patrioti. Na stojnici so imeli razstavljenega Marxa in Lenina v perzijščini.

Na poti do njih bi bil lahko podpisal še nekaj pri Amnesty International, pri študentski organizaciji proti privatizaciji šolstva, pri organizatorjih bojkota izdelkov iz izraelskih naselbin na Zahodnem bregu in pri levičarskih Sircih, ki so hkrati nasprotovali režimu Baširja Al Asada, vdoru politike verskih razlik, tuji intervenciji zalivskih držav in napadu zahodnih sil na Sirijo. To je bil šele začetek.

Bil je prvi maj na Dunaju. Japonski aktivisti so me ustavili pred mestno hišo, kjer so socialdemokrati imeli paradni mimohod pod tribuno, na kateri je sedel dunajski župan. Na tisoče ljudi z godbami na pihala, bobnarji in bobnarkami, s konjskimi vpregami, starinskimi vozili, transparenti in rdečimi baloni je iz različnih mestnih četrti prikorakalo pred mestno hišo.

"Antifaschismus," je bila prva beseda, ki sem jo slišal z odra.

Pred neogotsko zgradbo, kjer je sedež mestnih oblasti, sem prišel z vprašanjem. Zdaj je moderno govoriti, da med levico in desnico ni nobene razlike. Da so socialdemokrati in fašisti del ene same nove ekonomske zaveze uničenja socialnih funkcij države, komunisti pohabljena politična sila, vsi ostali pa amorfni marginalci.

Zadnja leta sem spremljal leve proteste v Grčiji, desne demonstracije na Madžarskem, sindikalne shode v Rimu, pohod levičarjev v Zürichu, demonstracije desničarjev in levičarjev v Teheranu, sedel na sedežu konservativnih desničarjev Muslimanske bratovščine v Kairu in tekal z levičarji po Tahrirju. Z obojimi sem sedel na ministrstvih v Bratislavi in na državni televiziji v Romuniji. Da ni razlike med levico in desnico? Ne bo držalo.

En pogled na shod stranke Jobbik v Budimpešti ti pove, da si med fašisti v državi, kjer je desnica na oblasti. En pogled na prvomajski shod na Dunaju in veš, da si med levičarji. Sploh ni treba razbirati ikonografije in študirati sloganov. Takoj veš, kje si.

Desnica je sijajen stroj. Vsi imajo eno sporočilo v petih točkah, eno stojnico, enega voditelja in so disciplinirani. So predani, učinkoviti in zares verjamejo v to, kar govorijo. Kjer koli so, so upoštevanja vredna sila. S takimi ljudmi greš na vojno.

Levičarji nikoli nimajo samo ene parade. Tudi na Dunaju ne. Pred mestno hišo je imela shod institucionalna socialdemokratska levica, ki vlada mestu že sto let.

Pa že med njimi je sto različnih interpretacij, kaj je to levica, socializem, socialna demokracija, družbena kohezivnost, pametna politika do priseljencev in smiselna razporeditev družbenega bogastva. Ker zadnjih deset let mestu vladajo skupaj z zelenimi, ima vsaka od teh tem še drugo interpretacijo. Vsi pa so na shodu govorili nemško.

Petdeset metrov stran od mestne hiše so imeli pred državnim parlamentom svoj shod prekarni delavci in manjšine. Svoje letake so napisali v trinajstih jezikih. Od institucionalnega shoda jih je ločila policija. Uradni levičarji, ki vladajo mestu, so govorili o uspešnosti svoje politike integracije in preprečevanja kopičenja revščine in bogastva v ločenih mestnih predelih. Dunaj je svetovna prestolnica pametne mestne socialne politike in brezhibno egalitarnega mestnega prometa.

Prekarci so z veseljem razložili, kakšen polom je mesto in kako krivično je do svojih prebivalcev. Svojo parado so z matematično natančnostjo sestavili tako, da se od parka Bruna Kreiskyja do Heinejeve ulice ni križala z institucionalno parado. Izognila pa se je tudi paradi komunistične partije, ki je šla po svoji poti in se je zvečer končala z ločeno proslavo.

Veš, da si med levičarji, če se na istem shodu ob isti priložnosti nihče z nikomer ne strinja o tem, v kakšnem stanju je svet. Z desnico se sploh ne ukvarjajo, ampak ves čas urejajo račune med sabo. Desnica pa se sistematično ukvarja z levico in poskuša zvesti vozel teorij in kontrainterpretacij na en skupni imenovalec. Zato je bolj kratkočasno brati leve časopise kot pa desne. Pri levih nikoli ne veš, kje si.

In po celem svetu je enako. Egiptovskega novinarja Henija Šukralo sem enkrat vprašal, če je bil kot študent filozofije res član komunistične partije Egipta. "Ne," je ogorčeno odgovoril. "Jaz sem pripadal frakciji levo od komunistične partije. Njih smo razumeli kot bedne revizioniste." To je duh levičarstva.

Ravno učinkovito ni. Zato pa je za prvi maj med levičarji toliko bolj zabaven kot obletnica Hitlerjevega napada na Poljsko med desničarji.