In podobno velja za Pogačnikov celovečerni igrani prvenec Grajski biki (1967), kjer se po hreščavem zvočniku razlega pesem Lepo je v naši domovini biti mlad, medtem ko se po dvorišču zanikrne graščine potikajo gojenci prevzgojnega doma. Miličniki pripeljejo Petra, ki je pobegnil zgolj zato, da bi našel očeta, upravnik doma pa ga nemudoma da zapreti v samico. Ta upravnik vseeno ni kakšna sadistična svinja, marveč je samo beden in prestrašen tip. Le česa se tako boji? Gojencev, ki jih zapira, toda bolj iz strahu, da ne bi izgubil službe? Miličnikov, ki se jim ponižno zahvaljuje in opravičuje, kot da bi sam naredil še hujši prekršek kot pobegli gojenec? Obeh politikov, "tovariša predsednika" in njegovega sekretarja, ki ju tako priliznjeno vabi na večerjo? Verjetno vseh po malem, še najbolj pa politike, režima, ki mu služi. V samem vzgojnem domu niti ni toliko represije, kakor je ta nevidno navzoča v strahu samih pritlikavih "kadrov", kakršni so upravnik in oba politična funkcionarja. Včasih sicer dobimo vtis, da je liku nesrečnega Petra film prav sentimentalno naklonjen, toda ta sentimentalizem je tudi brž porezan s poraznim dejstvom, da ta fant nima sreče z očeti: tako ne s pravim, biološkim, ki je popolna moralna razvalina, kot tudi (ali predvsem) ne z nadomestnimi očeti v prevzgojnem domu - upravnikom, ki svoje gojence sovraži, učiteljem, ki bi jih rad udomačil, in delikventnim Dannyjem, ki se mu prav zaradi takšnih ničevih očetovskih figur iz Petra posreči narediti prestopnika. Tako ti "črnogledi" Grajski biki niti niso toliko film o izgubljeni mladini, kot so film o izgubljenih očetih (ali o očetih kot zgubah in pogubah).

Tedanji oblasti, ki je bila zelo občutljiva za to, kako se - "še posebej" v filmu - prikazuje "očetovske" figure, Grajski biki niso bili ravno všečni: filma sicer niso prepovedali, toda režiser skoraj 20 let ni prišel do naslednjega. To je bil Naš človek (1985), kjer se direktor uspešne tovarne znajde v skoraj "kafkovski" atmosferi, saj ne more doumeti, zakaj ga nenadoma odstavljajo; direktor pozna vse politike, ki jih je treba, je z njimi celo prijatelj, pa vendar se mu politika nazadnje sprevrže v "čisto mistiko", čeprav ta ni nič drugega kot politična samovolja. Takrat je bilo takšno "sporočilo" morda še videti kritično, toda danes pustijo boljši vtis vsi tisti stranski prizori, ki so delovali bolj kot mašila glavne zgodbe, toda v katerih se "navadni ljudje" (od direktorjeve tajnice in delavcev v tovarni do članov direktorjeve družine, zlasti žene in hčerke) kažejo kot bedna, hinavska, izdajalska in egoistična bitja, torej še v veliko slabši luči od tiste, v kateri je film hotel prikazati politiko.

Kavarna Astoria (1989), za katero je Pogačnik na nekdanjem puljskem festivalu jugoslovanskega filma prejel zlato areno za režijo, pa prikazuje, kako je komunistični režim, ki se je vzpostavil po vojni (z znamenitimi volitvami s kroglico, ki je zaropotala, če niste volili "prave", torej "naše", torej komunistične partije), med drugimi dobrimi stvarmi uničil tudi mariborsko kavarno.