Po njeni zaslugi je bil med drugim mednarodno priznan Eugene Atget, čigar opus ji je uspelo rešiti pred propadom, med prvimi se je zoperstavila pikturalizmu Alfreda Stieglitza in njegove šole, skozi druženje z avantgardnimi umetniki pa je postavila temelje modernemu fotografskemu realizmu ter izdatno pospešila razvoj dokumentarne in znanstvene fotografije. Pariški Jeu de Paume ji je to pomlad v koprodukciji z Ryerson Image Centre iz Toronta posvetil pregledno razstavo z okoli 130 deli, bogato tiskano in rokopisno dokumentacijo ter z veliko še neobjavljenega gradiva.
Od poigravanja k nevtralnosti
Abbottova je v New Yorku začela študirati kiparstvo, ko pa je leta 1921 prišla v Pariz, je postala asistentka Mana Raya in se najprej preskusila v portretiranju. To zvrst fotografije je kmalu izpopolnila; pozirali so ji ugledni meščani, boemski umetniki in književniki. Deloma je v njenih posnetkih zaslediti vplive surrealizma, vendar je kmalu izoblikovala lastno estetiko, z izvirnimi kompozicijskimi prijemi je opustila konvencionalni dekor in ozadja ter portretirance izolirala pred nevtralno površino, s čimer je poudarila njihovo držo, položaj telesa in izraz na obrazu. S teh izhodišč je, na primer, narejen portret Jamesa Joycea, pozirali so ji med drugimi še André Maurois, Jean Cocteau, Djuna Barnes, André Gide in Léonard Foujita, medtem ko se je pri portretih žensk rada poigravala s spolno identiteto (kratki lasje, moška oblačila...).
Ko se je na začetku leta 1929 vrnila v New York, je v svojem ateljeju nadaljevala v isti smeri, na različne načine pa se je angažirala pri promociji modernističnih stremljenj v fotografiji. V tridesetih letih je veliko objavljala v revijah Fortune in Life, hkrati pa se je lotila ambicioznega projekta dokumentiranja mesta, čeprav najprej ni dobila podpore ustanov, ki bi jih ta zamisel morala zanimati. Šele z New Dealom, katerega sestavni del je bil tudi Federal Art Project, je leta 1935 začel nastajati njen Changing New York, sestavljen iz fotografij in spremnih besedil, s 300 posnetki, iz katerih jih je v končni izbor prišlo 80. Berenice Abbott je prikazala spreminjanje metropole iz osebne perspektive, skozi skladja in nasprotja med starim in novim v strukturi urbanega tkiva. V težnji po objektivnosti se je izognila vsakršni nostalgični interpretaciji izginjajoče preteklosti, na formalni ravni pa je izhajala iz frontalnosti pogleda in vztrajala pri nevtralnosti prikazovanja arhitektur kot celot in njihovih pomenljivih detajlov.
S podobnim pristopom se je lotila tudi naslednje naloge, namreč fotografiranja ruralnih območij ameriškega juga v sklopu Farm Security Administration poleti 1935, s svojo prijateljico, kritičarko Elisabeth McCausland, pa si je zamislila še izdajo fotografske knjige, ki bi dokumentirala ves teritorij ZDA, a žal ji tega ni uspelo uresničiti. Njen drugi poskus, leta 1954, ki naj bi predstavil mesta in vasi vzdolž Route 1, se je prav tako izjalovil; kljub temu da je z avtom prepotovala več kot 6500 kilometrov po vzhodni obali in naredila 2400 posnetkov v želji, da bi celostno prikazala resničnost "ameriške scene", ni našla založnika, ki bi (i)zbrano gradivo objavil.
Pogled v prihodnje
Drugo polje avtoričinih zanimanj je bila znanstvena fotografija, s katero se je začela ukvarjati že leta 1939. Po letu 1944 je sodelovala kot urednica fotografije z revijo Science Illustrated, v katero je velikokrat uvrstila tudi svoje posnetke znanstvenih fenomenov s področja fizike, optike, kvantne mehanike in drugih ved, pri čemer jo je podpiral znameniti MIT (Massachusetts Institute of Technology). Razumljivo je, da je največ pozornosti namenila proučevanju valovanja svetlobe, s svojim izbrušenim občutkom za formo pa je tudi v znanstveno fotografijo vnesla prepoznavne prvine svoje estetike. V pariško razstavo je vključenih približno dvajset eksponatov iz tega sklopa, ki kot pars pro toto ponazarjajo prizadevanja Abbottove, da bi s pomočjo fotografije približala moderno znanost najširši javnosti. Vzporedno je pedagoške ambicije že od 1935 pa vse do 1958 uresničevala kot predavateljica na newyorški New School for Social Research.
Razstava v Jeu de Paume je pomembna tudi zato, ker opus Berenice Abbott prepričljivo umešča v konstelacijo ameriške in evropske fotografije prve polovice preteklega stoletja tako po podobnostih kot po odstopanjih od prevladujočih tokov. Za razliko od Atgeta, ki ga je neizmerno cenila in s katerim je delila zanimanje za arhitekturo, se je namesto na izginjanje preteklosti osredotočila na nastajanje novih stavb in mestnih zasnov. Medtem ko je Lewis Hine dokumentiral gradnjo Empire State Buildinga z vrha stolpnice, so Abbottovo zanimali temelji, "pogled od spodaj", kot na primer pri emblematičnih posnetkih zidave Rockfellerjevega centra. Čeprav je bila deležna precej manj institucionalne podpore kot Walker Evans, so ji nazadnje le odobrili sredstva za dokončanje projekta o arhitekturni preobrazbi New Yorka. V soočenjih kamnitih kipov in fasad iz jekla in stekla se skozi objektiv njene kamere postopoma sestavljata preteklost in prihodnost velemesta, v planih in kontraplanih se oblikujejo serije podob, v katerih se dokumentarnost prepleta s surrealistično predstavnostjo. Berenice Abbott se pravzaprav ves čas zaveda, da s svojo fotografsko umetnostjo piše tudi politično in družbeno zgodovino svojega časa.
