Matjaž KranjecFoto: Jaka Gasar

Ponosno so se postavile na vrhu stopnic, pred vhodom. Ta vodi v starejšo, kar veliko poslopje, kjer si svoje življenje in prostor delijo z občinskimi prostori in dvorano, kjer Osilničani občasno sledijo različnim prireditvam in tudi kakšni proslavi, kolikor je v teh časih še kaj proslavljati. Tri učenke in njihova učiteljica. V teh prostorih na bregovih zelene lepotice Kolpe si nabirajo prve učenosti, vse tja do tretjega razreda. Potem jih pota učenosti vodijo naprej, najprej v popolno osnovno šolo na Faro, po ovinkasti, ozki cesti dvajset kilometrov daleč.

Ena v prvem, dve v tretjem razredu

"Letos imamo tri dekleta, Nensi, Niko in Nino. Ena je v prvem razredu, dve sta v tretjem, letos drugega razreda nimamo. Ko sem začela delati tu v Osilnici, smo imeli popolno kombinacijo s po enim učencem v vsakem razredu. Prihodnjo jesen gresta dve dekleti v četrti razred na Faro, ampak prideta dva učenca v prvi razred, tokrat dva fanta," pripoveduje profesorica razrednega pouka v Osilnici Tamara Buč. Zanimivo je, da je doma s povsem drugega konca, iz Destrnika v Slovenskih goricah na štajerski strani. Trideset let ji je zdaj.

"Nekje je bilo treba začeti. Pisala sem prijave na vse razpise, potem sem bila sprejeta sem in sem poskusila. Zdaj sem tu peto leto, lepo sem se vživela, tudi ljudi v Osilnici in okoliških krajih sem dodobra spoznala in moram reči, da za zdaj nimam nobenih težav. Prav dobro se razumemo, tudi z dekleti v teh treh razredih nimamo nobenih težav. Po svoje pa je moje delo seveda drugačno. Tri mizice v razredu, letos dva razreda, sicer smo triletna podružnica, in na svoj način smo kot družinica, po drugi strani pa sem vendarle tista, ki dekleta usposabljam, da bodo brez težav nadaljevala šolanje na devetletki na Fari, ki je tudi moja matična šola, saj sem del tamkajšnjega kolektiva. Tam tudi stanujem, tako da se vsako jutro vozim sem v Osilnico, popoldne pa nazaj na Faro."

Tamara Buč poudarja, da so nekatere podružnične šole res majhne, da imajo tu eno samo učilnico, ki pa je prijetno urejena z vsemi potrebščinami za tri razrede učenosti, a ji vse skupaj omogoča bolj individualen pristop. "Ne le to, da se lahko vsaki punci bolj temeljito posvetim, tudi njihove starše pogosto srečujem, bolj se poznamo, če je potrebno, se o kakšni zadevi pogovorimo, kakšen problem skušamo skupaj razrešiti." Na podružnični šoli je kot učiteljica sama, v pomoč pa ji je kuharica, ki skrbi za kuhinjo za vse zaposlene, obenem pa poskrbi tudi za čiščenje prostorov. In na občini ji pomagajo tudi tako, da zagotovijo dekletom prevoz domov v bližnje okoliške kraje, od koder prihajajo.

Nikoli ni dolgčas

"Pouk je seveda drugačen, saj se je treba vsakemu razredu, torej vsakemu šolarju, posvetiti tudi posamično. Včasih se kakšne zadeve prekrivajo, dostikrat pa so razredi seveda v popolnoma različnem svetu učenosti. Je pa res, da jih imam rada, da se veliko nasmejimo, veliko mi povedo, tudi mnogo nenavadnih stvari. Tudi telovadnico imamo, ob lepem vremenu gremo na igrišče ali v naravo, ki je tu res ne manjka. Pripravljamo se na različne nastope, dekleta rada pojejo, plešejo, recitirajo, skratka ni nam dolgčas. Po mojem mnenju je dobro, da šola v takem kraju ostaja. Vsaj na začetni stopnji, saj bi bila pot do Fare in nazaj za tako majhne otroke prevelik napor. Tudi zdaj bo za dve, ki gresta v četrti razred na Faro, to kar velika in zahtevna sprememba."

Tamara pove, da sama nima težav s prilagajanjem svojega znanja drugim šolam in novostim, ki se pojavljajo. "Jaz sem seveda del matične šole na Fari, del tistega kolektiva, pogosto se srečujemo, skupaj hodimo na kakšne seminarje, na izobraževanja, tako da lahko vsa ta znanja s pridom izkoriščam tudi v Osilnici. Je pa res, da je učitelj v tako majhnem kraju vendarle nekoliko bolj spoštovan kot v mestu, ljudje name še vedno gledajo malo drugače, kako naj rečem, z večjim spoštovanjem, z nekaj več distance."

So med najmanjšimi v Sloveniji

Matična šola na Fari je dvajset kilometrov stran pred nekdaj zelo znanim in obleganim mejnim prehodom Brod na Kolpi. Nedaleč od glavne ceste stoji, tako rekoč sredi vasi, ki po vsem spominja na nekdanje klasične manjše mestne trge. Del šole je še staro poslopje, del pa daje precej bolj sodoben videz. A tudi na Fari so učilnice sodobno opremljene, takoj je opaziti, da jim tudi tam nič ne manjka, vsaj kar se dela v devetletki tiče. "Po svoje je zanimivo, da tudi mi na Fari kot popolna devetletka sodimo med manjše šole v Sloveniji, saj je s podružnično šolo v Osilnici vred le 46 učencev v devetih razredih. Vsi oddelki so zato kombinirani, prvi in drugi razred skupaj, tretji in četrti skupaj in tako dalje, medtem ko letos v devetem razredu sploh nimamo nobenega učenca. Zaposlenih je sedemnajst ljudi, od tega sta dve vzgojiteljici, z eno kombiniramo v dveh vlogah. Mnogi prihajajo sem iz Kočevja, njihovo delo tu je pogosto dopolnilno, tako da delajo na več šolah. S tem skušamo naše delo nekako racionalizirati. Tako na primer ena učiteljica dela tu in v Starem trgu ob Kolpi," razlaga ravnateljica Brigita Gregorčič, ki tudi sama prihaja iz Dolenjske.

"Tu sem zdaj že deset let, pet let kot ravnateljica, tu zdaj tudi živim in ravno ta čas končujem svoj prvi petletni mandat v vlogi ravnateljice. Učenci k nam prihajajo iz dveh občin, iz Kostela in Osilnice. Zanimivo je, da smo edina šola, ki obsega področje dveh občin, nekateri učenci prihajajo k nam celo iz Kočevja, saj so starši presodili, da je na taki šoli učni proces bolj individualno usmerjen. Tako se sem vozijo z avtobusom, prevoze in vse drugo, kar sodi k dobri in varni šoli, imamo primerno urejeno, s tem nimamo težav."

Brigita Gregorčič sicer dobro ve, da so med manjšimi šolami, a obenem se še bolj zaveda dejstva, kako pomembno je šolstvo zadržati tudi v bolj odročnih krajih, kaj šele na obmejnem območju, v krajih, kjer se je živelj v zgodovini večinoma izseljeval in so še zdaj mnoge vasi povsem zapuščene. "Prepričana sem, da imajo ravno take šole za ohranjanje prebivalstva tudi na podeželju izjemen pomen, mnogo večji kot ponekod v mestih, kjer so posamezne šole med seboj umaknjene le nekaj borih kilometrov. Če pogledamo samo ljubljansko območje, je tam ogromno podružnic, ki so od matične šole odmaknjene le nekaj kilometrov, naša podružnica v Osilnici pa je kar dvajset kilometrov stran. In če upoštevamo še ozko, ovinkasto cesto, ki utegne biti pogosto celo nevarna, potem je zame seveda zelo pomembno, da imamo tudi tam svojo podružnico, pa čeprav samo za prgišče otrok."

Posameznik je pomemben

"Naslednja šola je šele v Kočevju. Če bi otroci hodili tja, bi vsak dan v obe smeri naredili kar sto kilometrov. Poleg tega smo na naši šoli zelo osredotočeni na posameznika, saj je v učilnicah od sedem do trinajst učencev. Moje prepričanje je, da bi morali ohranjati razrede s čim manj učenci, da bi bilo delo kakovostno, zanje bi seveda morali skrbeti dobro podkovani učitelji in profesorji. Nemogoče je kakovostno delati v razredih s po trideset in več učenci. Hkrati pa imamo tudi bolj pogoste in bolj pristne stike s starši. Vse to pomeni, da dobro poznamo učence in njihove družine. Sicer pa je treba starše čim prej in čim bolj vključevati v šolski proces, da se tudi mi dobro uskladimo, da uskladimo želje, možnosti in zahteve šolanja."

Brigita Gregorčič meni, da je njihova posebna prednost, da imajo v istem poslopju tudi vrtec, tako da starše otrok spoznajo že zelo zgodaj, zgodaj z njimi navežejo stike. "Gre za homogeno okolje, ki deluje bolj enotno. A je treba obenem dodati, da gre v našem primeru za podeželje, da je tu naokoli veliko majhnih vasi in da imajo naši učenci pogosto več težav s socializacijo v širše okolje. Na tem področju moramo sami delati veliko več kot drugje. In ko sem že govorila o razpršenosti krajev, naj dodam, da imamo prevoz učencev zelo dobro urejen, saj si pomagamo z občinskim kombijem. Tudi sicer nam ga posodijo, kadarkoli ga potrebujemo, denimo ko gremo v šolo v naravi. Imamo namreč dobro povezavo s centrom šolskih dejavnosti, vedno se priključimo tudi drugim šolam in tako naši učenci spoznavajo vrstnike od drugod."

Še na nekaj je ponosna ravnateljica: "Naš kolektiv je sorazmerno mlad, mislim, da je povprečna starost okrog 35 let. Posrečeno smo razporejeni, saj so med nami nekateri izredno kakovostni starejši kolegi, ki so lahko opora mlajšim, medtem ko mladi prinašajo nova znanja, nove poglede in nove ideje. Tako kar dobro shajamo."