V začetku tega meseca v več časopisih objavljena prozna pesem, naslovljena "Was gesagt werden muss" (Kar je treba povedati) vsebuje tudi stih, ki se v že objavljenem prostem prevodu glasi: Tudi moj molk je krivica in je laž, ob katerih se mi meša, / kajti na to je treba računati in plačati zapitek, / čeprav mi bodo naprtili "antisemitizem" kot greh.

Avtor znamenitega Pločevinastega bobna se ni motil. V štirih dneh po objavi pesnitve, v kateri judovski državi očita, da z načrtovanjem tako imenovanega preventivnega napada na Iran ogroža svetovni mir, Nemčiji pa "nepošteno reparacijo", ko ga pri tem še oborožuje, je v Izraelu postal persona non grata. Da je Grass nezaželen, je razglasil izraelski notranji minister Eli Jišaj in odločitev pospremil z obrazložitvijo, da "Grassova pesnitev poskuša proti Izraelu in Izraelcem usmeriti ogenj sovraštva" ter "postavlja v ospredje ideje, ki jim je pripadal v preteklosti, ko je nosil esesovsko uniformo". Seveda je možno sedeminšestdeset verzov pesnitve prebirati tudi na tak zlohoten način in postavljati zahteve, da se avtorju nemudoma odvzame leta 1999 dodeljena Nobelova nagrada. A sama literatova izpoved oziroma prekinitev molka, naj si bo po ocenah pesniških poznavalcev še tako slaba, ne predstavlja drugega kot seštevek resnih skrbi navadnega človeka ob politični impotenci pri reševanju zagotovo enega ključnih problemov ne le v bližnjevzhodni regiji, ampak svetu kot celoti.

Glavni očitek Grassu je, da je pomešal vzrok in posledico, da je za grožnjo svetovnemu miru določil Izrael in ne Irana z njegovim stremljenjem k jedrskemu orožju ter posledično obtožil lastno državo, da sodeluje pri "predvidljivem zločinu", ki se pripravlja nad iranskim ljudstvom. V splošnem (zahodnem) ozračju, ki Iran že leta uvršča v os zla, je tem kritikam moč samo prikimati, a z malo zdrave pameti je jasno, da je lahko (tudi jedrski) Iran le oprijemljiva grožnja Izraelu (a še zdaleč ne takšna, kot je bil Sadamov Irak pred dobrima dvema desetletjema Kuvajtu), konflikt svetovnih razsežnosti pa je zmožen injicirati prav Izrael. Ta je namreč zahtevo po absolutni lastni varnosti povzdignil nad varnost vseh drugih, vanjo pa do te mere vpel ZDA in EU, da se ne moreta iztrgati niti njegovi muhavosti, kaj šele načrtnim potezam.

Po carigrajskem srečanju iranskih predstavnikov s tako imenovano pogajalsko šesterico je splošna ugotovitev, da do kakšnega preboja po petnajstmesečni prekinitvi pogovorov ni prišlo, posamične ocene pa se gibljejo med teheranskim perfidnim kupovanjem časa ter izkazanim pozitivnim pogajalskim ozračjem, h kateremu naj bi predvsem prispevala Catherine Ashton, zunanja ministrica EU kot mediatorka. V primerjavi s preteklimi pogajanji je pripeljala nekaj vode na teheranski mlin, vsaj s sprejetjem nadaljevanja pogovorov konec maja v Bagdadu ter pogojno sprejemljivostjo iranske bogatitve urana do petih odstotkov za gorivo v jedrskih elektrarnah in nadaljnjega obratovanja podzemnih jedrskih zmogljivosti v Fordu pri svetem mestu Kom. Glede na prejšnje mnogo bolj radikalne zahteve ZDA, Velike Britanije, Francije in Nemčije bi lahko tudi to nenadno popustljivost ocenili kot zahodno kupovanje časa, le teže ga je opredeliti kot v teheranskem primeru, ko malokdo dvomi, da je njegov cilj med pogajalskim natezanjem sestaviti atomsko bombo.

Zahodno kupovanje časa je razložljivo z ameriškimi volitvami in domnevno izraelsko nepripravljenostjo za takojšnji samostojni uspešni napad na iranske jedrske zmogljivosti. Po pisanju Newsweeka je Obama že leta 2009 tajno odobril Izraelu dobavo 55 ameriških bomb za razbijanje bunkerjev globoko pod zemljo. Vprašljivo ostaja, koliko je varen pred povratnim učinkom, pri čemer mu zdaj že gredo na roko sirska državljanska vojna in tudi dogovori z Azerbajdžanom kot zalednim kritjem operacije. Za hitenje pa ni razloga, saj sami izraelski obveščevalci zatrjujejo, da imajo za napad časa vsaj do poletja prihodnje leto, ko naj bi Iran po njihovih spoznanjih pričel seliti izdelavo jedrske bombe zunaj dosega uničevalk bunkerjev. Ameriško in evropsko čakanje na učinke poostrenih sankcij je za Izrael resda očitna izguba časa, saj ne verjame v spametovanje teheranskega režima, ga pa delajo nervoznega razni Grassi, ki verjamejo v spametovanje Zahoda. Ta se je zapletel v dve zase zelo obremenjujoči vojni - v Iraku in Afganistanu - s koreninami v izraelsko-arabskem konfliktu, tretja bi bila zanj lahko pogubna, podobno kot je bila afganistanska avantura za Sovjetsko zvezo.

Skozi hrup, ki ga je zagnal izraelski oblastni vrh in za njim vsi kritiki Grassove pesnitve po Evropi in ZDA, velja slišati glas nekdanjega izraelskega veleposlanika v EU in Nemčiji Avija Primora. Opozarja, da je javno kritiziranje Izraela v Nemčiji svojevrsten tabu, ki ga Grass načenja, ko hkrati opozarja na hipokrizijo, kadar ta razprava steče za zaprtimi vrati. V obsojanih verzih ne najde antisemitizma, njihovo povezovanje z avtorjevim mladostnim službovanjem v SS oziroma iskanje nacistične ideologije pa ima za povsem zgrešeno. "Pomembno se je posvetiti sporočilu pesnitve," trdi Promor in to je tisto, kar izraelski oblastni jastrebi s premierjem Netanjahujem na čelu želijo preprečiti. Jasno jim je namreč, da lahko Obamo in evropske voditelje potegnejo v spopad z Iranom, niso pa še preračunali posledic. Vedo tudi, da drugega mandata ameriških predsednikov ne nadzorujejo tako zlahka kot prvega, a Obame očitno niso pripravljeni pregrobo pritisniti ob zid pred verjetno dobljenimi volitvami. Pravzaprav je treba zgolj vzdrževati sedanjo napetost, za kar je dobrodošla svojevrstna fatva za Grassa in vse, ki bi se ob njegovi pesnitvi zamislili. V Carigradu se je kupoval čas za mirno Obamovo izvolitev in pri pogledovanju proti Teheranu je v izraelskem interesu trdno čezatlantsko zavezništvo, ki je z zdajšnjim stanovalcem Bele hiše nedvoumno zagotovljeno in hkrati ustrezno nadzorovano iz Jeruzalema.