Po dejanski nesreči, ki je odprla ventil za domišljijo na tisoče pesnikov, glasbenikov, slikarjev, filmskih in gledaliških režiserjev ter drugih umetnikov, je bilo težko prezreti ali zanikati podobnosti med realnostjo in tem fiktivnim delom, zato so ga začeli mrzlično ponatiskovati.

100 let titanske nesreče: Nepotopljivi

Zdrs "nepotopljive" čezoceanke na dno Atlantika se je tako trdno zarasel v svet popularne kulture, ker kombinira tragično-romantične elemente: poraz precenjene tehnike, socialno razslojenost, majhnost človeka nasproti naravi, tehtanje vrednosti moralne valute ter številne osebne, tako grenke kot posladkane zgodbe. Potop ladje, ki je simbolizirala neustavljivo moč napredka in presekala z "zaostalostjo" 19. stoletja, so mnogi dojemali kot svarilo modernosti in ambicijam, celo kot božjo kazen zoper pohlep, zaverovanost vase in prevzetnost. Vrh tega je scenarij, v katerem se je množica razredno, kulturno, starostno ali socialno neenakih ljudi z ladjo je med drugim potovalo 325 najpremožnejših ljudi tistega časa, po drugi strani pa so mnogi komaj napraskali za vozovnico v tretjem razredu prisiljena boriti za preživetje, kot naročen za razburljivo filmsko ali knjižno poustvaritev.

Čeprav gledalci ali bralci že vnaprej vedo, da se bo plovilo potopilo, jih draži zanimanje, kdo bo preživel in kdo ne, kdo bo požrtvovalen do drugih ter kdo se bo spopadal z dilemo, ali naj gre v rešilni čoln čim prej ali naj počaka na svoje bližnje. Obenem se je svet popularne kulture napajal še iz kasneje ovrženih mitov, kot denimo, da je posadka poskušala podreti pomorski hitrostni rekord, da je bilo na njej zlata v vrednosti več milijonov dolarjev ali da so se številni možje rešili, ker so se oblekli v ženska oblačila, kajti dame in otroci so imeli prednost pri vstopu na reševalne čolne.

Niels Frenzen: Titanik je ena najbolj pogostih metafor propada zahodne civilizacije

Nesreča je pomembno mesto zasedla tudi v kulturi temnopoltih, saj so jo dojemali kot poraz belskih izkoriščevalcev. Tako so še posebej besedila bluesovskih pesmi prenašala sporočilo, da na krovu temnopoltih bodisi sploh ni bilo, ali pa so bili ti opevani kot junaki, ki so kapitana prvi opozorili na nesrečo, a jih ni poslušal.

Prvi sunek umetniške "epidemije" je bil sprožen takoj po nesreči. Prva glasbena stvaritev je bila skomponirana z desetdnevnim zamikom, v letih 1912 in 1913 pa je bilo spisanih vsaj sto pesmi. Podobno so uredniki ameriške literarne revije Current Literature zatrjevali, da še noben dogodek ni tako močno sprostil ventila pesniške energije, a so obenem dodajali, da je bila večina verzov tako slabe kakovosti, da niso sodili drugam kot naravnost v smeti. S kakovostjo so skoparili tudi avtorji knjig, ki so povečini ustvarjali kompilacije fikcije, reportažnih novic in intervjujev s preživelimi, zato se je v tem kontekstu pogosteje govorilo o senzacionalističnem novinarstvu kot pa o povzetkih dejanskega dogajanja ob potopu. Čeprav so tu in tam vzniknila poglobljena in umetniško dovršena dela, je večina zgolj izkoriščala vroče tržišče. Največji odmerek pisane besede je bil natisnjen na cenen papir, od vrat do vrat pa so ga prodajali za en dolarski bankovec.

"Nad človekom je natura, nad naturo je Bog"

Odpadniška umetnost je zašla tudi v kinematografske dvorane, kjer so se ob spremstvu plakatov, fotografij in predavanj pred množicami prikazovale projekcije z diapozitivi. Ker so bile zaloge slikovnega materiala pičle, so včasih občinstvo skušali zadovoljiti s fotografijami drugih ladij, ki so bile podobne Titaniku, ali pa so za prikaz nesreče uporabili posnetke iz pristanišča, ko je bila ladja še v gradnji. Ko je bila prevara razkrinkana, je nemalokrat prišlo do izgredov. Na Otoku so gojili bolj sofisticiran pristop, umetniki so nesrečo poustvarjali s slikanjem posameznih prizorov, ki so se ob spremljavi dramatične glasbe in pripovedovanja stapljali drug v drugega.

Uvodni val umetniškega navdušenja nad tragedijo Titanika je presekala prva svetovna vojna, medtem ko je drugo evforično obdobje sredi petdesetih let prejšnjega stoletja zanetila knjiga A Night to Remember Walterja Lorda, po kateri je nekaj let kasneje nastal prav tako uspešen istoimenski celovečerni film, hkrati z vzponom televizije pa to obdobje zaznamuje tudi produkcija številnih nadaljevank in filmov za male ekrane.

"Kranjec, ladja se potaplja!"

Leta 1985 je odprava pod vodstvom oceanografa Roberta D. Ballarda odkrila ostanke Titanika. Najdba številnih osebnih predmetov je ponovno spodbodla umetniške čute, namnožila pa so se predvsem znanstvenofantastična dela. Med drugim tudi slavni Arthur C. Clarke je leta 1990 prispeval fiktiven tekst z naslovom The Ghost From the Grand Banks, ki govori o dveh skupinah, ki v letu 2012 poskušata z dna Atlantskega oceana dvigniti vsaka svojo polovico ladje. Pred zgodbo Titanika sta klonili tudi sodobna plesna umetnost in multimedijska produkcija. Denimo belgijska plesna skupina Plan K je leta 1994 na festivalu v Belfastu uprizorila predstavo, v kateri flota hladilnikov na pomikajoči se masi ledu uniči ladjo. Multimedijski projekt The Sinkig of the Titanic (Potapljanje Titanika) Gavina Bryarsa pa je ponudil kolaž različnih zvokov s Titanika: od vzklikov prestrašenih ljudi do klicev na pomoč z Morsejevo abecedo.

Za večji prikaz časovnice kliknite na sliko: