Eden od njih je Etiopijec Abu Kurke Kebato, ki ima za seboj herojsko zgodbo. Marca lani je bil eden od devetih beguncev iz Libije, ki so preživeli štirinajstdnevno tragedijo čolna, ki mu je sredi morja zmanjkalo goriva. Na čolnu je bilo dvainsedemdeset beguncev, med njimi ženske, otroci in dojenčki. Vsako jutro so preštevali nova trupla dehidriranih in izstradanih ljudi. Umrlo jih je triinšestdeset, preden so jih vetrovi in morski tokovi zanesli - nazaj v Afriko.

Vse to se je dogajalo na očeh Natovih ladij, ki so opremljene z vrhunsko navigacijsko opremo nadzorovale vsak meter Sredozemlja pred Libijo. Vsi so jih videli, celo fotografirali so jih s krova ene od vojaških ladij, a se nihče ni odzval na njihove klice na pomoč. Da je krivda na strani Nata in njegovih članic, je pred dvema tednoma potrdila posebna preiskava Sveta Evrope. V sredo je bila v Parizu oznanjena prva tožba zoper francosko mornarico, ki je imela tam zasidrani dve svoji ladji.

100 let titanske nesreče: Nepotopljivi

Abu Kurke Kebato, ki je kalvarijo preživel - ob pitju lastnega urina in uživanju zobne paste -, je bil po pristanku v Libiji za osem mesecev aretiran. Nato je pobegnil v Tunizijo in od tam z drugim čolnom v Italijo, od koder se je z ženo napotil na Nizozemsko. Tam so ga ponovno aretirali in zdaj mu grozi izgon nazaj v Italijo. Več pritožb proti izgonu je bilo že zavrnjenih, o dveh še odločata nizozemsko vrhovno sodišče ter evropsko sodišče za človekove pravice v Strasbourgu.

Naš sogovornik dr. Niels Frenzen, profesor mednarodnega prava z univerze v južni Kaliforniji, je vse to budno spremljal. Kot direktor univerzitetne migracijskopravne klinike je odličen poznavalec migracijskega in azilnega prava ter eden redkih svetovnih poznavalcev kalvarij ljudi s čolnov, "boat people", beguncev na morju. Te proučuje že od devetdesetih, ko so zaradi ignorance ameriških oblasti umirali begunci s Haitija.

Titanik po Titaniku

Na svojem blogu Migrants At Sea beleži zgodbe begunce s čolnov v Mediteranu, na Kanarskih otokih, v Adenskem zalivu, pred obalo Avstralije. Na poti v (boljše) življenje umirajo tisoči, opozarja naš sogovornik in dodaja, da sto let po Titaniku ter tri mesece po Costi Concordii v reševanju in preiskovanju pomorskih nesreč še vedno obstajajo dvojna merila. Ena veljajo za belce in druga za vse ostale.

Profesor Frenzen, Abu Kurke Kebato, simbol vseh begunskih tragedij v Sredozemlju, je trenutno sicer na Nizozemskem, a njegova deportacija še visi v zraku. Kako je mogoče, da je človek, ki je na poti v Evropo že toliko pretrpel, tu še vedno preganjan?

V tem ni smiselno iskati smisla. Vse države so nagnjene k temu, da begunce potiskajo nazaj, od koder so prišli. Italija ima na primer navado, da o prošnjah prosilcev za azil, ki prošnje oddajo sredi morja, ko njihove čolne prestreže obalna straža ali carinska patrulja, odločajo kar mornarji oziroma cariniki. (Italija je v preteklih letih vrsto beguncev sredi morja napotila nazaj v Libijo, četudi so bili tam ogroženi. Zaradi tega je bila v Strasbourgu letos obsojena, op.p.)

Ne gre za to, da države na deklarativni ravni ne bi priznavale svojih obveznosti, ki izhajajo iz begunskega in mednarodnega prava ter mednarodnih konvencij za zaščito beguncev. Težava je v praksi. V primeru begunca Abuja Kurka Kebata se zdi precej verjetno, da bo zdaj, ko je že na Nizozemskem, vendarle imel nekaj možnosti za uspeh pritožbe. Povsem drugače pa je, če se vse to dogaja sredi noči, sredi morja. Tam pravnega procesa včasih sploh ni, zgodi se le zavrnitev beguncev. Države torej eno govorijo, drugo pa delajo, sploh če se pojavijo določeni pritiski.

Mislite na politične pritiske?

Absolutno. Ti pritiski imajo različne oblike. Vsekakor se soočamo z rasizmom in ksenofobijo. Pogosto pa sploh ne gre za to, kateri rasi pripadajo migranti, ampak le za to, da so drugačni. Gotovo se še dobro spominjate vojne v Jugoslaviji in posledičnih velikih premikov prebivalstva v zahodno Evropo. Ti so bili največji po drugi svetovni vojni. S tem so se povezali strah pred tujci, skrbi in nezaupanje. Barva kože pri tem sploh ni bila vprašanje.

Pred tremi meseci smo v Dnevniku objavili pogovor z Ilkko Laitinenom, direktorjem evropske agencije za nadzor meja Frontex, ki je dal slutiti, da imajo evropski upravljavci migracij in načrtovalci migracijske politike v mislih predvsem pravni vidik priseljevanja. Zanima jih, ali je migrant v EU vstopil v skladu s pravili, manj pa jih zanimajo vzroki za to, da sploh išče zatočišče v Evropi.

Njihov pristop je sicer mogoče delno razumeti, vendar pa se premalo ukvarjajo s tem, kakšne so obveznosti držav, ki se soočajo z "nedokumentiranimi" ali "nelegalnimi" migranti. Ne glede na to, kako migranta imenujemo, mednarodnopravne obveznosti držav ter humanitarno in evropsko pravo ostajajo enaki.

Vendar opažam, da se prav tovrstna migracijska vprašanja v politiki vse bolj zaostrujejo. To je veljalo za Silvia Berlusconija, to velja za Nicolasa Sarkozyja, ki je sredi predsedniške kampanje, ali pa za politike, ki so lani vstopili v finski parlament. Migracije postajajo politično orožje, begunci s čolnov pa so za zaostrovanje najbolj priročni. Če primerjamo število teh beguncev s številom prosilcev za azil na kopnem, bomo sicer ugotovili, da gre za nizke številke. Največ prosilcev za azil in nedokumentiranih migrantov uporablja letala, pri čemer predložijo lažne vstopne vizume, sledijo prehodi na kopenskih mejah. A zaradi dramatičnosti dogajanja na morju, zaradi nevarnosti, ki je s tem povezana, zaradi slikovitosti tega dogajanja, se politiki in javnost osredotočajo na begunce s čolnov. Zato so migracije na morju drugačne od drugih vrst migracij.

Je prehajanje meja na morju in na kopnem vendarle različno tudi s pravnega vidika? Obstaja kakšna pomembna razlika?

V mednarodnem pravu morja obstaja specifično področje, ki mu pravimo mednarodne vode. Te so posebnost, saj na kopnem območij, ki ne bi pripadala nobeni državi, skoraj ni več. Izjema je recimo Antarktika, a ta je res posebnost. Imamo torej mednarodne vode, ki pa niso brezpravno območje. Obstaja vrsta mednarodnih predpisov, ki govorijo o različnih obveznostih, ki jih imajo ladje na tem območju. Z vidika migrantskih čolnov pa je v teh predpisih nekaj stvari nedorečenih. Ena od pravic, ki so denimo pripisane plovilom v mednarodnih vodah, je pravica do prostega prehoda. Plovila imajo pravico pluti, ne da bi jih kdo o tem kaj spraševal...

Vendar ravno to pravilo države včasih uporabijo kot izgovor za to, da ne pomagajo čolnom z begunci, ki so v nevarnosti. Pravijo, da se ne želijo vmešavati.

Natanko to se dogaja. Na to se je denimo skliceval Nato, ko je lani izvajal operacijo Unified Protector, Združeni zaščitnik, pred obalo Libije. Videli so migrantske čolne, ki so pluli mimo njihovih ladij, a so rekli, da z njimi ne želijo imeti opravkov, razen če bi jih morali reševati. Seveda pa je bila presoja, ali čoln potrebuje pomoč ali ne, v rokah kapitanov teh ladij. Lahko so rekli, da so čoln videli in da je vse na njem videti v redu. Mnoge nevladne organizacije in tudi letošnje poročilo parlamentarne skupščine Sveta Evrope pa opozarjajo, da je treba vedno, ko vidimo tipičen čoln, poln migrantov, pomisliti na nevarnost. Tudi če se tisti trenutek ne potaplja pred našimi očmi in tudi če mu motor še deluje, tega čolna ne moremo šteti za varno plovilo.

Poleg mednarodnih voda se v javnosti pojavlja tudi pojem "območje iskanja in reševanja". Ta območja se, kot je videti na kartah, včasih raztezajo daleč v mednarodne vode, njihova velikost je neproporcionalna. Malta je denimo zelo majhna država, ima pa ogromno območje iskanja in reševanja, ki se razteza od Tunizije pa skoraj do grške Krete. Ta država se zato, ko se dogajajo nesreče beguncev s čolni znotraj njenega območja, izgovarja, da je to območje preveliko za njene zmogljivosti. Posebna poročevalka Sveta Evrope Tineke Strik pa je ob preverjanju odgovornosti Malte za smrti beguncev v Mediteranu rekla, da če Malta ne more obvladovati tako velikega območja, naj ga zmanjša. Bi ga res lahko zmanjšali?

To bi se res dalo storiti, a le v koordinaciji z Mednarodno pomorsko organizacijo Združenih narodov (IMO), ki soodloča o mejah območij iskanja in reševanja. Države so se same obvezale, da bodo vzdrževale tako velika območja, in IMO bedi nad uresničevanjem teh zavez.

Malta je v nenavadnem položaju. Eden izmed razlogov, da je njeno območje iskanja in reševanja tako veliko, izvira še iz časov britanskega kolonializma na Malti (19. in prva polovica 20. stoletja, op.p.), ko je bila Velika Britanija velika pomorska in zračna sila. Govorimo o mednarodnih vodah, a v resnici se prek vseh teh voda raztezajo dodatne "meje". Območja iskanja in reševanja so le ena oblika, poleg teh poznamo še izključne ekonomske cone, območja črpanja nafte, območja ribarjenja in tako naprej. Obstaja torej vrsta ekonomskih in varnostnih interesov, ki se prepletajo z mednarodnim pravom morja. Posebnosti politične situacije na Malti ne poznam, a ne bi se čudil, če bi se izkazalo, da tako veliko območje iskanja in reševanja služi vzdrževanju nekakšne "prisotnosti" v vodah, kjer poteka odkrivanje novih nahajališč nafte.

Območja iskanja in reševanja pa obenem pomenijo za države obveznosti do plovil znotraj teh območij...

… in države se ponavadi ne strinjajo o tem, za kakšne obveznosti gre.

Svet Evrope je v letošnjem poročilu o smrtih beguncev v Mediteranu zapisal, da bi se morale države dogovoriti, na kakšen način nadzorovati morje, ki si ga delijo, če nočemo, da umre še več ljudi. Preveč stvari je namreč nedorečenih. Bi bilo to z mednarodnopravnega vidika težko doseči?

Ne, tehnične zadeve niso zapletene. Zapletena pa je politična situacija. To je problem kateregakoli mednarodnega prava. Evropa je edinstveno območje z regionalnim sodiščem, ki lahko izreka sodbe in državam nalaga določeno ravnanje, četudi držav v resnici ne more prisiliti, da bi te sodbe res spoštovale.

Kar se tiče območja iskanja in reševanja v Sredozemlju, med Malto in Italijo, kjer pluje največ beguncev s čolni, pa je treba vedeti, da obstajajo različne interpretacije mednarodne konvencije o iskanju in reševanju na morju. Če se denimo plovilo znajde v nevarnosti znotraj malteškega območja iskanja in reševanja, Malta priznava, da je njena obveznost koordinirati in izvajati reševalno akcijo, vztraja pa, da rešenih brodolomcev ni dolžna sprejeti na svoje ozemlje.

Pri tem je treba po njenem mnenju upoštevati pravilo, da je treba brodolomce čim prej odpeljati do najbližjega pristanišča, to pa je največkrat na italijanski Lampedusi ali pa v Tuniziji. Italija nasprotno meni, da je treba migrante, če so bili rešeni v malteškem območju iskanja in reševanja, prepeljati na Malto, četudi je pot do tja daljša. Tako je nastala blokada, ki traja že vrsto let. Drugače kot z diplomacijo Italije in Malte ne bo mogoče prepričati, naj pravne predpise začneta interpretirati tako, da bosta prišli do dogovora. Tineke Strik in drugi iz Sveta Evrope upajo, da se bosta državi dogovorili, saj nesporazum ogroža človeška življenja.

Ključno vprašanje je torej, kdo naj begunce, rešene iz morja, sprejme. Nihče jih noče, zato so tudi prizadevanja za reševanje precej zadržana.

Natančno tako.

Tako Italija kot Malta, ki ležita na glavni begunski poti, sta druge evropske države že pozvali, naj sprejmejo rešene begunce. Malteške oblasti pogosto opozarjajo, da afriški migranti, ki jih je tam več tisoč, nikoli niso imeli namena priti na Malto, temveč so potovali v Francijo, Nemčijo in Veliko Britanijo. Tudi sami migranti na Malti pripovedujejo, da tam ne želijo ostati, ker na tako majhnem otoku ne morejo preživeti. Želijo si v Evropo. A tudi tega pravo verjetno ne more reševati, temveč je potrebna diplomacija.

To je treba reševati v okviru skupne evropske azilne politike. Schengenski sporazum in dublinska uredba res predpisujeta, da mora prosilec za azil za zaščito zaprositi državi, v kateri je vstopil v evropsko območje. Vendar smo pred letom dni videli sodbo evropskega sodišča za človekove pravice v Strasbourgu, ki je v primeru M.S.S. (afganistanski begunec, čigar ime je zaradi varnostnih razlogov prikrito, op.p.) zoper Belgijo in Grčijo odločilo, da Grčija nima ustreznega azilnega sistema, zato države ne smejo tja vračati prosilcev, ki so medtem Grčijo že zapustili.

Malteški argument je tu kar ustrezen. Ljudje, ki jih je Malta rešila in prepeljala na svoj otok, v resnici nočejo tam ostati. Da bi jih sprejele druge države v okviru programov preseljevanja ali "delitve bremen", pa je treba doseči politični dogovor o tem, koliko migrantov lahko katera država sprejme.

"Nad človekom je natura, nad naturo je Bog"

Dejanskega namena prosilca za azil, kam se je namenil, ko je s čolnom odrinil iz Afrike, pa pri tem nikakor ni mogoče upoštevati?

Ne. Nič ne bi bilo sicer narobe, če bi razmislili o tem, da bi tudi begunce vprašali, kam pravzaprav gredo. A države, ki so ciljne, torej Nemčija, Velika Britanija, Francija, se s tem gotovo ne bi strinjale. To je osrednji problem. Schengensko območje prostega pretoka ljudi in blaga je ustvarilo situacijo, ko se je francoska meja nenadoma znašla na Lampedusi in Malti. S tem eksperimentom pa prihaja tudi do napetosti, ki se prenašajo na prosilce za azil, nedokumentirane migrante, ljudi, ki v EU nimajo urejenega trajnega statusa. Kako vse te ljudi vključiti v veliko sliko?

Doslej politične rešitve tega vprašanja ni bilo. Agencija Frontex je očitna manifestacija tega problema. Vanjo največ vlagajo države, ki sploh ne ležijo na vzhodni in južni meji EU, od koder prihaja največ migrantov. Politični konsenz o nekaterih vidikih migracijske politike obstaja. Najlažje je bilo denimo doseči strinjanje o tem, da je treba migrante zadrževati pred mejami EU. Ni pa strinjanja o tem, kaj storiti z ljudmi, ki imajo pravico do mednarodne zaščite.

Prosilce za azil vse evropske države za določen čas zapirajo. Čas, ko jim je onemogočeno gibanje, se vleče od nekaj mesecev do leta in pol. Je odvzem svobode ljudem, ki potrebujejo zaščito, iz kakršnegakoli razloga opravičljivo?

Nič ni narobe z začasnim odvzemom svobode, če je to potrebno za ugotavljanje identitete prosilca. Zadrževanje oseb po tem, ko država že ve, kdo so, pa ni v skladu z mednarodnim begunskim pravom.

Lani je Italija več tednov zadrževala begunce na ladjah daleč stran od obale. S kakšnimi vrstami prijemov se pravzaprav soočamo?

Podobno so Združene države Amerike počele s haitskimi begunci, enako prakso je že uporabila tudi Avstralija.

Kaj se je lani dogajalo v Italiji, je sicer težko ocenjevati, saj se ne spomnim, da bi bil zaradi tega zaključen kakšen pritožbeni postopek. S skrajnega pravnega vidika si je mogoče zamisliti situacijo, da bi migrante za določen čas namestili na ladjo, zasidrano v pristanišču. Ne bi pa smela potovati po morju, saj mora biti med drugim urejen dostop do migrantov za predstavnike humanitarnih organizacij in zdravnike. Poleg tega si lahko zamislim, da je v določenih razmerah za migrante celo bolje, da so na veliki ladji, kot da ždijo v kakšnem grškem ali italijanskem centru za pridržanje (kjer so razmere na splošno zelo slabe, op.p.).

A to, da so migrante vkrcali na ladjo na Lampedusi in jih vozili okrog Sicilije (ter do Sardinije, op.p.), je iz vrste razlogov zelo nevarno. Eden od razlogov je, da izolacija, skrivanje ljudi, povzroča težave njihovim odvetnikom, članom družine, vsem, ki morajo vedeti, kaj se dogaja.

A v Italiji je tudi dostop do centrov na kopnem za zagovornike pravic migrantov zelo otežen.

To je velik problem. Ljudje, ki niso kriminalci in proti katerim se ne vodi noben kazenski postopek, ne bi smeli biti izolirani od zunanjega sveta. Gre pa za dogajanje, o katerem sva že govorila. Strah pred tujci, priseljenci je vedno prisoten. Enkrat večji, drugič manjši, a vedno je tu.

V Ameriki smo imeli 11. september, v Španiji so doživeli bombne napade, v Londonu prav tako. Preživeli smo desetletje terorja, zato so države še toliko bolj agresivne do migrantov. V Grčiji denimo je situacija še bolj specifična. Trdo ravnanje države z migranti in razmah zaporov za migrante sta povezana tudi s trenutno bojaznijo Grčije, da bi jo Evropska unija izključila iz schengenskega območja. Očitajo ji namreč, da ne ščiti ustrezno zunanje evropske meje (meje s Turčijo, kamor se zgrinjajo begunci iz vse Azije in Afrike, op.p.). Če bi bila Grčija izključena iz schengna, bi bila to ob težavah, ki jo že tako pestijo, zanjo še dodatna katastrofa.

Ne glede na slabo ravnanje z migranti pa kaže, da se priseljenski tokovi ne ustavljajo. Je res, kar trdijo v Frontexu, da imajo pri tem pomembno vlogo tudi tihotapci in trgovci z belim blagom, ki migrante zavajajo v nevarna potovanja in iz njih delajo žrtve?

Res je, da so ljudje v vsej znani človeški zgodovini potovali. Za to so obstajali različni razlogi. Ekonomski razlogi za to, da ljudje zapustijo svoj rojstni kraj, so resda pomembni. Od tod denimo izvirajo ideje, da bomo migracije zajezili, če bomo zagnali razvojne programe v Aziji, Afriki, na Karibih, od koder migranti prihajajo. To bi najbrž nekatere posameznike res ustavilo, a gotovo ne bi ustavilo migracij. Poglejte samo lanskoletno preseljevanje Tunizijcev; odhajali so v Francijo in prav gotovo so za to obstajali ekonomski razlogi. A mnogi so odhajali tudi zato, da bi se pridružili družinam v Franciji. Francija ima dolgo zgodovino odnosov s Tunizijo in v določenem smislu je odgovorna zanje.

Poleg tega so med migranti tudi tisti, ki dejansko bežijo pred vojno in uničenjem. Ti postavijo na tehtnico tveganje, če ostanejo doma, in tveganje, ki ga prinaša prečkanje morja ali puščave. Ljudje niso nori. Sprejemajo racionalne odločitve. Njihove možnosti za preživetje so večje, če gredo na pot. Vedno tudi upajo, da jih na meji ne bodo ujeli in da bodo lahko prispeli na cilj.

Če pa govorimo o tihotapcih, jih je treba ločiti od trgovcev z življenji. Ko najamete tihotapca, ki vam omogoči potovanje s čolnom ali tovornjakom, ste resda vedno v nevarnosti, da boste postali žrtev organiziranega kriminala. Na določeni točki se namreč potovanje sprevrže v nekaj, nad čimer nimate več nadzora. Res je, da so določene ustaljene migrantske poti v Evropsko unijo pod nadzorom organiziranih kriminalnih združb. S Frontexom bi se dalo razpravljati o tem, ali so nedokumentirani migranti njihove žrtve. Na določen način gotovo so. A pri tem si je treba predstavljati posamezne situacije: nekdo, ki beži iz vojne nekje v Afriki, da bi si rešil glavo, in se znajde v Libiji, nima druge izbire, kot da plača pesto ali tisoč evrov za to, da ga organizirana združba vkrca na čoln, s katerim bo lahko nadaljeval svoj beg. Je potemtakem žrtev kriminalcev? Morda. Morda pa je le stranka.

Povpraševanje po tihotapskih čolnih je gotovo veliko, sploh če pomislimo, da je na migrantskih čolnih veliko nosečih žensk. Nekje med njimi je zakoreninjen mit, da bo otrok, če bo rojen na evropskih tleh, postal evropski državljan. Kar žal ne drži.

Ko pravim, da migranti morda niso vsi žrtve, sem seveda zelo previden. Gotovo je, da katerakoli kriminalna združba pri svojem početju ne misli na človeška življenja. Vseeno jim je zanje. V zadnjem času je denimo naraslo število čolnov, ki plujejo iz Maroka v Španijo, na katerih je večina potnikov majhnih dečkov. Razlog za to je lahko povsem pragmatičen: povečati možnosti za to, da oblasti čolna ne bi vrnile nazaj. Enako nekatere kriminalne organizacije vkrcavajo otroke in nosečnice na čoln, da bi povečale verjetnost, da bo čoln rešen. To je sicer moj osebni pogled, a nihče ga še ni ovrgel.

V zadnjem letu je za sto odstotkov naraslo število begunskih čolnov, ki iz Somalije plujejo v Jemen. Kaj se dogaja tam?

Na Afriškem rogu se kriza zaostruje. V prejšnjih letih so bili migranti na čolnih večinoma Somalci, zdaj pa so večinoma Etiopijci in Eritrejci. Večina jih seveda ne želi končati v Jemnu, ampak v Savdski Arabiji in državah Perzijskega zaliva, kjer iščejo delo.

Zelo malo vemo tudi o migracijah s čolni v Avstralijo.

Te potekajo že vrsto desetletij, torej niso nič novega. V principu gre za podobno zgodbo kot pri migracijah s čolni v ZDA, Kanado ali v Evropo. Avstralija je najbolj razvita država v regiji, zato se ekonomski in politični begunci napotijo tja. Res pa je, da je število beguncev na čolnih manjše kot v Sredozemlju. Prihajajo večinoma Afganistanci in Pakistanci, ki izplujejo iz Malezije in Indonezije. V zadnjih letih je tam prišlo do strašnih nesreč, čolni so se potopili ali razbili na avstralskih čereh.

Avstralija je svoj model nadzora nad begunskimi čolni povzela po ameriškem modelu. Njihov pristop je, da jih preusmerijo na odročne otoke. Enako "rešitev" so ameriške oblasti v devetdesetih uporabljale za Haitijce. Haitijce so tedaj denimo zapirali v ameriško bazo v Guantanamu na Kubi, kjer so zadrževali tisoče beguncev s čolnov. To so bili tudi prvi primeri, s katerimi sem se ukvarjal v svoji karieri. Ščitil sem njihove pravice.

Problem pa je bil v tem, da Guantanamo ni ameriško ozemlje, temveč ga je ameriška vlada zgolj najela od Kube, zato ameriška begunska zakonodaja v Guantanamu ne velja. Del oporišča je še vedno namenjen zadrževanju beguncev, vendar danes beguncev tam ni več veliko, saj se je medtem ameriška vlada preusmerila v vračanje beguncev tja, od koder so prišli. To, kar je v Evropi prepovedano, saj je bila Italija januarja letos v Strasbourgu obsojena zaradi vračanja beguncev s čolnov nazaj v Libijo, je v ZDA vrhovno sodišče dovolilo. Reklo je, da konvencija o zaščiti beguncev v mednarodnih vodah za ZDA ne velja, četudi so patruljni čolni, ki begunce prestrezajo, ameriški. Po tej odločitvi se je delno zgledovala Italija, ko je vračala migrante v Libijo.

Avstralija pa je dogajanje poskušala posnemati tako, da je odročni Božični otok v Indijskem oceanu izvzela iz svoje teritorialne ureditve, da priseljenska zakonodaja na njem ne bi več veljala. Avstralsko vrhovno sodišče je temu sicer ugovarjalo, a glavni namen je bil dosežen. Priseljenci, ki so tam ujeti, ne morejo doseči avstralske obale.

Profesor Frenzen, mineva sto let od potopa Titanika in tri mesece od nesreče Coste Concordie. Na svojem blogu ste objavili mnenje, da glede na veliko zanimanje javnosti za spektakularne brodolome brodolomom beguncev velja nesorazmerno majhna pozornost. Zakaj se to dogaja?

Migranti so nevidni. Seveda ne smemo kritizirati mož in žena, ki plujejo na čolnih italijanske obalne straže ali malteške mornarice. Med njimi so ljudje, ki so pripravljeni tvegati svoja življenja za to, da bi reševali migrante. A katero nasprotje je močnejše od primerjave med Costo Concordio in čolnom, s katerim se ukvarja poročilo Sveta Evrope? Rimski center za obveščanje je oddajal obvestila o migrantskem čolnu vsake štiri ure deset dni zapored v območju, ki je bilo polno ladij z najbolj sofisticirano komunikacijsko opremo, pa nihče ni dvignil prsta, da bi migrantom pomagal. Z izjemo neidentificiranega helikopterja, ki jim je odvrgel nekaj vode in piškote. Nihče ni dvignil prsta, da bi rešil triinšestdeset ljudi, ki so na koncu umrli. In to je le en čoln, za katerega vemo. Jasno je, da je bilo v tem času tam še mnogo neznanih čolnov, na katerih so ljudje umirali.

Po drugi strani pa poglejte sredstva, ki so bila, četudi upravičeno, vložena v reševanje nesreče luksuzne križarke, in še vedno trajajoča prizadevanja, da bi našli še preostala trupla. Seveda je prav, da jih poiščejo. A obenem nihče niti za sekundo ne pomisli, da bi poiskali še umrle migrante. Ti so nevidni.

Oglejte si še našo infografiko ob stoti obletnici Titanikovega potopa.