V svetovnih vodah so se sicer odvile še precej bolj žalostne zgodbe. Ko je režiser najbolj gledanega filma o Titaniku James Cameron v drugi polovici osemdesetih let svojo energijo usmerjal predvsem v nadaljevanje sage o Terminatorju, 19-letna pevska senzacija v povojih Celine Dion pa je žvrgolela že na svojem šestem albumu Incognito, je leta 1987 v morju ob Filipinih na poti v Manilo po trčenju s tankerjem potonil povsem "anonimni" trajekt Dona Paz, ki naj bi na dno morja s seboj potegnil več kot 4000 potnikov. A njegova zgodba se je podobno kot zgodbe drugih velikih pomorskih nesreč potopila z ladjo in žrtvami vred, s Titanikovo pa se težko merijo celo miti o izginulih ladjah v Bermudskem trikotniku.
Dolgo napovedovani Titanik je bil nekaj aprilskih dni leta 1912 (za las) do takrat največja potniška ladja, ki je kdaj plula po oceanih. Njegovo velikost je spremljalo tudi bogato razkošje, s katerim so pri ladjarju White Star Line želeli pomesti s konkurenco. Potniki prvega razreda so se zato sprehajali po stilskem hrastovem stopnišču, se sproščali v turških kopelih, se družili v kadilnicah in lounge prostorih, v katerih so se srečevali okusi najslavnejših francoskih in angleških kraljev. Opevano udobje, velikost ladje in ugledni potniki, ki so se vkrcali na Titanik in odpluli proti Ameriki, so bili še pred izplutjem ladje njena najboljša (plavajoča) reklama.
Titanik po Titaniku
Če se je Titanikove le za odtenek manjše in leto starejše sestrske ladje Olympic čez leta prijel dolgočasni vzdevek "Stari zanesljivi", Titanik ni imel sreče z dolgčasom. Že ob izplutju iz Southamptona (Velika Britanija) so trije mogočni ladijski vijaki tako vzvalovili morsko gladino, da je ladjo City of New York odtrgalo od pomola in zaneslo proti Titaniku. Ladji sta se za las izognili nesreči.
Nadaljevanje poti je do usodnega trčenja v ledeno goro minilo brez pretresov. Po nekaj dneh mirne plovbe so petični gostje iz prvega razreda usodnega 14. aprila večerjali ob spremljavi godal. Druženje so le nekaj ur pred srečanjem z ledeno goro nadaljevali v kadilnici in se nato umaknili v udobne suite, v katerih je marmor prekrival tudi straniščne školjke. V zadnji tretjini ladje so k spancu legli potniki iz drugega razreda, na skrajnem zadnjem in sprednjem delu ladje, skriti ob prostore za tovor, pa so nagneteni na pogradih spali potniki tretjega razreda.
Niels Frenzen: Titanik je ena najbolj pogostih metafor propada zahodne civilizacije
Iz spanca jih je dvajset minut pred polnočjo prebudilo tresenje, ki s svojo intenzivnostjo niti ni napovedovalo katastrofe. A usoda Titanika je bila takrat že zapečatena.
Četudi so se v posameznih prekatih spodnjega dela trupa avtomatično zaprla jeklena vrata, ki so začasno preprečila nadaljnje širjenje vdrle vode po ladijskem trupu, je Thomas Andrews, inženir irske ladjedelnice Harland and Wolff, po oceni škode poveljstvu lahko sporočil le neizbežno. Škoda je prevelika, ladje ni več mogoče rešiti pred pristankom na morskem dnu. "Nepotopljivi" Titanik bi se z vodo v štirih odsekih še lahko obdržal nad gladino, vendar je voda prodrla v šest odsekov v dolžini 90 metrov, tako da se je ladja začela nagibati s premcem v globino. Ker prekati niso segali do najvišje palube, se je ob nagibanju voda začela prelivati iz enega - ob straneh sicer neprepustnega - prostora v drugega. Kapitanu, 62-letnemu Edwardu Smithu, ki se je nameraval po poveljevanju na krstni plovbi Titanika upokojiti, ni preostalo drugega, kot da odredi evakuacijo.
"Nad človekom je natura, nad naturo je Bog"
Smith, ki ga je Hollywood povzdignil v častnega moža, ki se je junaško potopil skupaj s Titanikom, v njegovem rojstnem mestu pa so mu postavili kip in v njegovo čast celo pesnili balade, je po mnenju dr. Jelenka Švetaka s Fakultete za pomorstvo in promet kljub vsemu glavni krivec za klavrn konec mogočnega Titanika. Predstavniki ladjarja White Star so potnike in javnost želeli očarati tudi z zmogljivostjo ladje, Smith pa je njihovim željam in zahtevam podlegel. Tokrat ponižni Smith, ki je sicer veljal za dobro plačano avtoriteto med kapitani, je očitno popustil in tudi usodne noči plul s hitrostjo 21 vozlov. "Vsak častnik ve, da mora ladja pluti s takšno hitrostjo, da jo lahko zaustaviš na polovici razdalje vidljivosti," preprosto pomorsko pravilo razlaga Švetak. Smith je za nameček dopustil tudi ignoriranje radijskih opozoril o nevarnosti ledu.
Velikim razsežnostim nesreče je botroval še kup dejavnikov, med katerimi so nekateri kruto banalni. Med njimi je zagotovo tudi zmeda, ki je ob evakuaciji zavladala med potniki in posadko, bila pa bi lahko precej bolj znosna, če bi se kapitan držal načrta in izvedel reševalno vajo. Ta je bila namreč napovedana prav za 14. april, a jo je kapitan odpovedal, da so se potniki lahko udeležili bogoslužja.
Svoj košček v mozaik so prispevali tudi radijski operaterji. Radiotelegraf je bil takrat še novost, operaterji brez izkušenj, potniki pa so jih izkoriščali tudi za pošiljanje sporočil domov in sprejemanje najbolj trivialnih novic iz domovine. In prav uspešna komunikacija med Titanikom in bližnjo Californian, na kateri je užaljeni telegrafist zapustil postajo in odšel v kabino, bi lahko pripomogla tako k morebitni preprečitvi nesreče kot tudi hitrejšemu ukrepanju po njej.
"Kranjec, ladja se potaplja!"
Kasneje se je izkazalo tudi, da je jeklo na trupu Titanika vsebovalo veliko žvepla in bilo zato ob nizkih temperaturah bolj krhko, nelogično naj bi bilo manevriranje v sekundah pred nesrečo, opazovalci vodne gladine pa so bili brez daljnogleda. Ključ njihove opreme je s seboj odnesel drugi častnik krova, ki je Titanik po testiranju zapustil že v Southamptonu. "Mislim pa, da daljnogledi glede na njihove omejitve v takratnem času ne bi kaj prida pomagali," o neumnosti, ki le ni bila ključna, meni Švetak.
Potniki, ki jim je kapitan zaradi nemotenega obiska maše prizanesel z vajo reševanja, niso bili med evakuacijo nič bolj zmedeni od posadke. Njeni člani so v rešilne čolne pomagali le potnikom iz prvega razreda, potniki iz tretjega razreda pa so v čolne skakali z nižjih palub in oken. Četudi naj bi imelo pravilo "najprej ženske in otroci" pred stotimi leti odločnejši pomen kot danes, že samo podatki o preživelih zanesljivo nakazujejo, da deljenje na razrede tudi v bolj romantičnih časih ni pomenilo le razlike med bolj ali manj okusno ladijsko večerjo in materialom straniščnih školjk v sobah, temveč tudi prednost v boju za preživetje. Rešilnih čolnov je bilo dovolj le za 1179 ljudi, za nameček pa je neuigrana posadka nekatere čolne v morje spustila napol prazne.
Premražene preživele je čez slabi dve uri na krov potegnila posadka konkurenčne Carpathie, britansko poročilo pa je nekaj mesecev po nesreči postreglo z uradno bilanco: tragedijo sredi Atlantika je izmed 2201 vkrcanih preživelo le 711 potnikov in članov posadke.
