Pa ni bilo vedno tako. Še v 70. letih prejšnjega stoletja smo bili enako delovni, vse od takrat pa se razlika v času, preživetem na delu, med Evropejci in Američani povečuje. Danes na leto oddelamo za kar četrtino manj ur kot Američani, v celotnem delovno aktivnem obdobju pa je razlika še večja.
.jpg)
Seveda se v tem tekstu osredotočamo na dolgoročne trende, konkretno na obdobje zadnjega pol stoletja, in ne na aktualne razmere, ko nam globoka gospodarska kriza niti ne pušča mnogo možnosti tehtanja o količini dela. Tema je še posebej aktualna tudi zaradi namere vlade, da ukine dva praznična dneva. Na ta način naj bi zmanjšali stroške podjetij in zvišali gospodarsko rast. Kot bomo v nadaljevanju pokazali, pa višja gospodarska rast ne pomeni vedno tudi večje koristnosti in srečnejših prebivalcev.
Kako se odločamo med delom in prostim časom?
Ker pa se ljudje radi primerjamo med seboj, naša okolica seveda skrbi za to, da je odločitev precej bolj zapletena, kot je videti. Če sosed kupi nov avto, ga bodo v kratkem tudi drugi sosedje, in če zgradi bazen, ga bodo najverjetneje v kratkem tudi vsi drugi v ožji soseščini. Podobno je s pleskanjem fasad, kar lahko vsakdo opazi v svoji soseski. Še bolj "krut" pritisk čutijo starši, ko si otrok zaželi prav takšen pametni mobilni telefon, kot ga imajo vrstniki.
Ekonomsko gledano to pomeni, da na to, kakšno koristnost (po domače povedano, koliko nekaj cenimo) pripisujemo potrošnji na eni in prostemu času na drugi strani, vpliva naša okolica. Prav ta fenomen primerjanja s sosedi (lahko tudi s drugimi državami) pripelje do tega, da je v določenih trenutkih poseg države v odločitev posameznikov zaželen, saj prosti trg privede do situacije, ki je za vse vpletena slabša od regulirane.
Če ste si ogledali film Čudoviti um, ste spoznali življenjsko zgodbo matematika Johna Nasha, ki je dobil Nobelovo nagrado za dognanja na področju teorije iger. Za razlago, zakaj ukinitev dveh dela prostih dni morda ni smotrna in zakaj so Evropejci morda na boljšem kot prebivalci ZDA, bomo uporabili del njegove teorije iger, tako imenovano igro zapornikove dileme.
Poglejmo si primer Jožefa Horvata in Marije Novak (naša "igralca" predstavljata najpogostejši kombinaciji imena in priimka v Sloveniji po spolu), ki, recimo, živita v sosednjih hišah v lepo urejeni soseski na obrobju Celja. Oba se odločata med tem, ali bosta delala malo ali veliko, pri čemer je ključno, da se oba primerjata med seboj. Kot je razvidno iz grafike, so možni štirje rezultati. Če oba delata veliko, bosta oba imela enako koristnost v višini pet enot, če bosta oba delala malo, pa višjo koristnost v višini deset enot. Seveda je pri teh vrednostih ključna predpostavka, da bi v primeru, ko se Jožef in Marija med seboj ne bi primerjala, raje izbrala manj dela. Tudi pri preostalih dveh možnostih je dejstvo, da se primerjata, ključno; ko Marija dela malo in Jožef veliko, si slednji lahko kupi veliko boljši avto od Marije in to mu še posebej veliko pomeni - zato je tudi njegova koristnost visoka, v našem primeru 15 enot. Ravno obratno je z Marijo, ki se čuti prikrajšano, ker mora voziti toliko slabši avtomobil, četudi ima veliko več prostega časa.
Kaj se bo zgodilo, če pustimo Marijo in Jožefa prosto (na prostem trgu) igrati to igro? Poglejmo odločitev Marije. Če bo Jožef delal malo, je zanjo ugodnejše delati veliko - v tem primeru bo imela kar 15 enot koristnosti. Kaj pa če tudi Jožef dela veliko? Tudi v tem primeru je Marija na boljšem, če izbere garanje - tako bo imela vsaj pet enot in ne zgolj tri enote koristnosti. V obeh primerih je torej za Marijo optimalno, da dela veliko. Seveda enako velja za Jožefa. Na koncu bosta torej oba izbrala veliko dela in imela vsak po pet enot koristnosti.
V ekonomskem izrazoslovju se tovrstnemu izidu reče slabo ravnotežje. Če bi se namreč uspela dogovoriti, bi lahko oba delala manj in uživala na morju - v naši tabeli to pomeni, da bi oba imela deset enot koristnosti. In prav tu lahko odločilno vlogo odigra država z različnimi ukrepi in svoje državljane približa želenemu ravnotežju. Na primer, država bi lahko v našem primeru uvedla dela proste dni. Ta poenostavljen primer kaže, da je za bruto domači proizvod (BDP) idealno, da državljani čim več delajo, a vendar nam morda to na koncu prinaša nižje zadovoljstvo. Prav tovrstni argumenti po prepričanju nekaterih ekonomskih raziskovalcev podpirajo ureditev, ki jo poznamo v Evropi, kjer se zaradi več prostega časa odpovedujemo višji gospodarski rasti.
Poučen primer slabega ravnotežja je šolski sistem v Južni Koreji. Korejski šolarji so po učnih rezultatih med svetovnimi rekorderji. Slednje ni nenavadno, saj za knjigami preživijo pretežni del dneva, dopoldne in popoldne v šolah, zvečer pa še z zasebnimi učitelji. Korejski starši za izobraževanje svojih otrok, da bi bili ti v konkurenčnem boju boljši od svojih vrstnikov, porabijo izjemne vsote denarja. Vse za to, da bi se lahko vpisali na najboljšo univerzo, kar je ključno za dobro zaposlitev in kariero. A posledica tega skrajnega konkurenčnega boja v izobraževanju je tudi izjemno visoka stopnja samomorilnosti med korejsko mladino. Da slednje ni v interesu družbe kot celote, ugotavlja tudi korejska vlada, ki se namerava proti najemanju zasebnih učiteljev boriti s šolsko policijo.
Davki in socialna država
Zgoraj opisana zgodba je seveda zgolj ilustracija in primer, ki pokaže, da pri sprejemanju delovne zakonodaje zgolj gospodarska rast ni edini smiselni cilj. Seveda obstaja tudi druga struja ekonomskih raziskovalcev, ki nasprotno trdi, da države slabo ravnotežje ustvarjajo s pretiranim poseganjem v delovanje prostega trga.
Na primer s (pre)visoko obdavčitvijo dohodkov, s čimer za posameznika prosti čas postane relativno koristnejši kot več dela. Za eno enoto več dela bi moral zaradi višje obdavčite žrtvovati preveč prostega časa, kar se mu enostavno ne splača. Prav visoka obdavčitev dohodkov iz dela je po mnenju nekaterih ekonomistov glavni razlog za razkorak med delovnimi navadami Evropejcev in Američanov.
V Franciji so tako leta 1970 oddelali prek 2000 ur, danes le še nekaj več kot 1500. V Nemčiji so sredi 70. let prejšnjega stoletja oddelali dobrih 1800 ur, danes pa komaj nekaj več kot 1400. Na Nizozemskem so s 1800 ur padli pod 1400. V ZDA nasprotno niso zabeležili večjega negativnega trenda - število letnih delovnih ur se je skrčilo s 1900 na slabih 1800. Še večje razlike so raziskovalci opazili s primerjanjem delovnih ur, ki jih zaposleni v letu opravijo v celotnem aktivnem obdobju med 15. in 64. letom starosti. Kot je razvidno iz grafa, je bila v zgodnjem obdobju tega tisočletja razlika približno 30-odstotna. Ker so omenjene države gospodarsko približno enako razvite, je razlika v trendu osupljiva. Po mnenju nekaterih ekonomistov glavno vlogo pri tem igra dejstvo, da je na primer najvišja mejna davčna stopnja na dohodek v ZDA 35 odstotkov, medtem ko v nekaterih državah EU presega 50 odstotkov.
Ker je mejna obdavčitev dohodka v Evropi precej višja kot v ZDA, Evropejci bolj cenimo prosti čas. Razlika v obdavčitvi dohodka po ugotovitvah ameriškega ekonomista Edwarda Prescotta pojasni pretežni del razlike v delovnih urah med Evropejci in Američani. Še v zgodnjih 70. letih prejšnjega stoletja so Američani delali manj kot v povprečju Nemci, Francozi in Italijani, ugotavlja Prescott, kar je razvidno tudi iz grafa. Po njegovih napovedih bi tako znižanje mejnih obdavčitev dohodka v evropskih državah na raven ameriških blaginjo Evropejcev povečalo tudi za skoraj petino, ali drugače povedano, za toliko več bi lahko potrošili. Prav tovrstne raziskave so najbrž tudi teoretična podlaga za vladne predloge, ki gredo v smeri zmanjšanja obdavčitve dohodkov iz dela.
Nadomestila in sindikati
Na drugi strani raziskovalci, med njimi zveneča imena, kot je lanskoletni Nobelov nagrajenec za ekonomijo Thomas Sargent, pa Nobelov nagrajenec iz leta 2010 Christopher Pissarides, vzroke za velik razkorak v delovnih urah vidijo v ostrejši regulaciji trga dela, radodarnejši socialni državi (nadomestila za brezposelnost, pokojninski sistem) in močnejši sindikalni organiziranosti v evropskih državah. Modeli, za katere sta Christopher Pissarides in Peter Diamond prejela Nobelovo nagrado, pokažejo, da nadomestila za brezposelnost zvišujejo brezposelnost; nadomestila namreč posamezniku običajno že omogočajo preživetje, zato ni prisiljen sprejeti vsakršnega dela. Pri interpretaciji te ugotovitve in njeni uporabi v praksi pa moramo biti previdni; višja brezposelnost v primeru višjih nadomestil še ne pomeni, da je družbena koristnost nižja. S sprejetjem kakršnegakoli dela bi namreč lahko posameznik imel nižjo koristnost, kot če bi imel priložnost poiskati ustrezno zaposlitev, kar spet ni zaželen rezultat. Seveda pa mora takšen pristop celotna družba na koncu plačati z višjimi davki in nekoliko višjo brezposelnostjo.
Ekonomisti Alberto Alesina, Edward Glaeser in Bruce Sacerdote razliko v delovnih urah pripisujejo tudi močnejši sindikalni organiziranosti, ostrejši regulaciji trga dela v evropskih državah in že prej opisanemu vplivu okolice. Izpostavljajo na primer slogan evropskih sindikatov iz 70. in 80. let prejšnjega stoletja "če bomo vsi delali manj, bodo delo dobili vsi", s katerim so se borili proti takratnemu naraščanju brezposelnosti, pa na primer takratno skrajšanje tedenskega delovnika v Franciji na 35 ur. Pri krajšanju delovnega tedna so sindikati večinoma izborili tudi enako raven plač, kar pa je zmanjšalo stopnjo zaposlenosti v državah.
Negativen vpliv močnih sindikatov na delovne ure ekonomisti opažajo tudi ob nastopu kriz v posameznih panogah v državi. Če je mobilnost dela večja, če je torej trg dela prožnejši, potem ob zatonu neke industrije - recimo tekstilne v Sloveniji - pride do povečanja povprečne produktivnosti, saj se poveča produktivnost v drugih sektorjih. Če so sindikati v industriji v zatonu močni, pride na račun ohranjanja članstva v sindikatih običajno do znižanja delovnih ur.
Podobne negativne učinke na delovne ure ekonomisti pripisujejo različnim ukrepom regulacije trga dela. Po izračunih Alesine, Glaeserja in Sacerdota pretežni del razlike v delovnih urah med ZDA in Evropo pojasnijo zakonsko določeni dela prosti dnevi in dopusti. V ZDA imajo na primer 15 do 20 dopustniško-prazničnih dni manj kot evropske države. A po drugi strani omenjeni raziskovalci ugotavljajo tudi, da so v državah, kjer imajo več dopusta in torej tudi več prostega časa, malenkost bolj srečni kot v državah z manj dopusta. Že takoj v naslednjem stavku sicer trojica zapiše, da je ta ugotovitev daleč od priporočila za ekonomsko politiko.
Razlogi za to, da v Evropi v svojem aktivnem obdobju delamo precej manj kot na drugi strani Atlantika, so torej zelo kompleksni. Segajo od višje obdavčitve dela, višje zaščite zaposlenih na trgu dela, močnejše socialne države, vključno z nadomestili za brezposelnost, do več dopustniških dni in močnejše sindikalne organiziranosti. A kot vidimo, je iskanje optimalnega ravnotežja med delom in prostim časom precej zapleten posel. Težko bi namreč rekli, da je en sistem absolutno boljši od drugega. In, kot pravijo tudi mnogi raziskovalci, to je in bo še naprej predmet številnih in burnih razprav.
