Kratkoročno je seveda pomembno, kdo bo v prihodnje vodil Socialne demokrate, kako se bo organizirala Pozitivna Slovenija, kdo bo kandidiral na predsedniških volitvah in kako se bodo pobirale stranke Liberalna demokracija, Zares, TRS in druge. Veliko pomembnejše pa bo vsebinsko oziroma programsko opredeljevanje levih sil do temeljnih vrednot, do razvojnih vprašanj in nenazadnje tudi do aktualnih dogodkov. Tem bolj, ker je bila Pahorjeva leva vlada pogosto deležna očitkov, da vodi neoliberalno politiko, in ker tudi v Evropi po Giddensovi in Blairovi "tretji poti" levica ni ponudila nič prepričljivega, nič takega, kar bi ji zagotovilo široko podporo ljudi in možnost, da pride na oblast ali da jo ohrani.

Vsebinske opredelitve levega v razmerju do desnega ali sredinskega so zahtevne vsaj iz dveh razlogov. Prvič zato, ker jih delamo znotraj istega civilizacijskega in še ožjega nacionalnega okvira. Tu razlike v vrednotah in odnosu do posameznih družbenih vprašanj med levico in desnico navadno niso absolutne v smislu, da bi bila vrednota ene strani ne-vrednota druge. Vsi se gibljemo na bolj ali manj istih vrednotnih lestvicah, razlike so v stopnjah, do katerih je kaka vrednota poudarjena, v hierarhiji vrednot in v sredstvih njihovega udejanjanja.

Drugi razlog je v eksponencialno hitrem spreminjanju razmer v našem ožjem in širšem okolju. Kar smo še včeraj odklanjali kot obrobno ali ignorirali kot kaprico kake družbene manjšine, morda danes sprejema večina. Enkrat ovrednoteno vprašanje v političnem programu stranke ni nujno, da ostane tako za vedno. Določeni načini regulacije družbenih razmerij, ki nastanejo na levici ali desnici, postanejo del obče prakse, na primer z leve prihajajoča "aktivna politika zaposlovanja" ali z desne spodbujene "človekove pravice". Ni pa preprosto prepoznavati, kaj so objektivne danosti, ki se jim ne moreta izogniti ne levica ne desnica, kaj je postalo skupno praksi delovanja obeh, kje pa je smiselno, da delujeta vsaka v svoji smeri.

Nabor skupnih točk ni tako velik kot nabor točk razhajanja. V nadaljevanju se bomo omejili le na nekaj najbolj aktualnih.

Kaj kaže jemati kot skupno?

Levica in desnica bi lahko soglašali predvsem glede konteksta in glavnih problemov, s katerimi se danes soočamo. Glede razlogov zanje in načina njihovega reševanja pa bi bila pričakovanja o soglasju neumestna. Vendar je dejstvo, da so tudi v razumevanju konteksta in hierarhije problemov precejšnje razlike. Zato o skupnem le pogojno.

Skupno bi lahko bilo zavedanje, da vsi živimo na za nas edinem planetu, ki je omejen po prostoru in naravnih virih in na katerem okoljske razmere na enem kontinentu nezadržno vplivajo na celotni planet. Iz tega bi lahko izhajala tudi skupna skrb za varovanje okolja in za trajnostni razvoj.

Obe strani bi lahko priznali, da kot majhna narodna in državna skupnost delujemo v razmerah vse večje globalizacije, ki je v doglednem času nepovratna. Poskusi ponovnega zapiranja v državne ali regionalne meje bi se celo bolj klavrno končali za protagoniste zapiranja kot za ostale. Nemčija, na primer, največ avtomobilov danes proda na Kitajskem, Slovenija pa največ izvozi v Nemčijo.

Z globalizacijo gospodarstva, kjer trg deluje kot izenačevalec proizvodnih dejavnikov, pa bo poleg priložnosti na globalnem trgu treba sprejeti tudi nekatere posledice, ki bodo morda bolj neprijetne za razvite pobudnice globalizacije, v katerih družbo spada tudi Slovenija, kot za države v razvoju. Primeri takih posledic so ogrožanje življenjskega standarda in socialne države, izguba delovnih mest, izgubljanje primata v znanju in tehnologijah, upočasnitev gospodarske rasti.

Slovenija je članica Evropske unije in evrskega območja in v teh povezavah ne bo igrala odločilne vloge. Ravnati se bo morala po podpisanih sporazumih, katerih okvire določajo veliki. Morda si bo tu in tam izborila kako ugodnost, sicer pa bo morala z drugimi tekmovati po veljavnih pravilih. Navidezno trda drža do Bruslja je lahko všečna za domače politične potrebe, več kot kake ugodnosti pa ne more prinesti. V tem pogledu so Pahorju mnogi zamerili preveliko kooperativnost.

O tem, da smo v globoki in dolgotrajni krizi, se zdi, da obstaja soglasje. Morda je soglasje celo o tem, da je eden od pomembnih vzrokov za krizo nezadosten nadzor finančnega sektorja. Obe strani pa sistematično spregledujeta, da je glavni dejavnik krize razvitega sveta globalizacija.

Obe strani bi lahko soglašali v tem, da na nacionalni ravni srednjeročno ni mogoče porabljati več, kot ustvarimo. Če se je to dogajalo prekomerno v preteklosti, je zato sedaj potrebno odpovedovanje in varčevanje. O preprečevanju prekomernega trošenja države je doseženo soglasje. Kljub temu se mnogim na levici zdi, da bi ob naraščajočih dolgovih lahko ustvarjali nove, kar utemeljujejo s Keynesom. Pri tem pozabljajo, da smo sedaj v krizi zaradi izpuhtelega navideznega kapitala, ki so ga sicer najbolj spretni nekaj pretvorili v realnega, ne pa zaradi iz obtoka umaknjenega kapitala. Država rešuje banke in ne banke državo. Kolikor je razpoložljivega kapitala, se seli v države v razvoju, kjer so donosi večji.

Nekatere zadeve postanejo skupne ali vsaj podobne, ne glede na levo ali desno usmeritev, potem ko opcija prevzame odgovornost za vodenje države. Tako desnica ne more biti le v službi kapitala in višjih slojev, levica pa ne le reprezentant interesov delavstva. Levica ne more ignorirati tržnega mehanizma, desnica pa ne more upravljati države brez nje same, čeprav bi jo rada spravila na minimum.

Navedena "dejstva" niso ne leva ne desna, preprosto smo z njimi soočeni vsi. To pa ne pomeni, da bi se morali z njimi in njihovimi posledicami za življenje ljudi soočati na enak način. Prav ob tem se lahko jasno profilirata levica in desnica, čeprav naloga ni preprosta. Upoštevati je namreč treba ne le, kaj je pri ljudeh zaželeno, temveč tudi, kaj deluje.

V čem so razlike?

Politična opcija se profilira skozi odnos do perečih družbenih in razvojnih vprašanj. Na teh vprašanjih se vedno znova testirajo njene temeljne vrednote in usmeritve. Poglejmo, kakšen bi lahko bil odnos levice do treh temeljnih vprašanj današnjega sveta: do globalizacije, vloge države in reševanja krize. S tem seznam še zdaleč ni izčrpan.

Odnos do globalizacije

Levica razvitih držav je bila proti globalizaciji, ker je v njej videla imperialistično izkoriščanje delavstva držav v razvoju in nevarnost izgube delovnih mest v razvitih državah. Videla je tudi nevarnost pritiskov kapitala na delavstvo za prilagajanje na vedno nove tehnologije ter pritiskov za večjo prožnost delovnih razmerij. Razmere so se s poglabljanjem globalizacije spremenile, saj je ob odstranjevanju enostranske zaščite državnih gospodarstev razvitih držav ekstra profitov vse manj, države v razvoju pa postajajo vse sposobnejše obvladovati nove tehnologije in jih same razvijati ter konkurirati razvitim državam s kakovostnimi izdelki na svetovnem trgu. Levica je z globalizacijo dobila to, kar je vseskozi poudarjala: solidarnost med svetovnim delavstvom. Le način je drugačen in manj prijeten. Delavstvo razvitih držav je solidarno z delavstvom držav v razvoju s tem, ko kupuje njihove poceni izdelke, jim odstopa delovna mesta in omogoča rast življenjske ravni. Samo pa bo morda moralo dolgoročno upočasniti rast osebnega standarda in programov socialne države.

Levica ima odlično priložnost, da prizna legitimno pravico do rasti in razvoja državam v razvoju; do rasti standarda delavstva v teh državah in do razvoja socialne države. To mora storiti tudi za ceno počasnejše rasti ali celo stagnacije razvitih. Čim hitrejši bo razvoj držav v razvoju, tem bolj se bodo izenačili pogoji konkurence in bo popuščal njen pritisk na proizvajalce razvitih držav. Hkrati pa bi morala levica zahtevati načrtno varovanje življenjskega okolja in zagovarjati trajnostni razvoj tako doma kot v zunanji politiki do držav v razvoju. Teh vprašanj ne bo mogoče reševati le s tržnimi mehanizmi.

Če globalizacija zmanjšuje možnosti rasti v razvitih državah in desnica kljub temu vso pozornost namenja prav iskanju vzvodov za rast, ni treba, da ji levica pri tem slepo sledi. Rast je seveda zaželena, toda ne za ceno uničevanja okolja ali demontaže socialne države. Levica mora sprejeti dodaten izziv, da ob omejenih možnostih rasti osebnega standarda ponudi prebivalstvu privlačne razvojne alternative. Taka alternativa je kakovost življenja, ki ni le v kopičenju materialnega bogastva, izvirajočega iz gospodarske rasti, temveč naslavlja širši nabor vrednot in potreb, kot so dobri medčloveški odnosi in solidarnost, enakost, osebnostna rast in razvoj posameznika. V to smer nakazujejo tudi kazalniki boljšega življenja OECD.

Ne glede na splošne omejitve razvitih držav je v Sloveniji nadpovprečna rast mogoča. Treba bo primerno izkoristiti prednosti, ki jih ponuja majhnost države. To pomeni razvoj človeških virov s poudarkom na izobraževanju, prožnost organizacij in delovnih razmerij, podpora podjetjem za razvoj novih tehnologij in osvajanje niš na globalnem trgu, enostavnost državne organizacije z manj občin in z manj razvejanim sistemom javnih institucij in odgovorna solidarnost, pri čemer država pomaga vsakemu, ki si ne more sam, ter kaznuje tiste, ki solidarnost izkoriščajo.

Odnos do države in srednjega sloja prebivalstva

Levica je vseskozi videla v socialni državi glavni instrument za zagotavljanje skupnih potreb prebivalstva, instrument socialne solidarnosti in kohezije. Popustila pa je pod ofenzivo neoliberalcev, ki državo vidijo kot omejevalca osebne svobode in pobude. Zanje je država nujno zlo, ki naj posamezniku pomaga le v skrajnem primeru, ko si sam ne more. Od tod ideja o minimalni in vitki državi, o demontaži programov socialne države, o prenosu njenih funkcij na zasebni sektor in na trg ter o zmanjševanju števila javnih uslužbencev. Država bi omogočala izobraževanje, zdravstvo, socialno varstvo in druge javne storitve le socialno najšibkejšemu sloju prebivalstva. To bi bila revna država za reveže. Drugi bi si pomagali sami s kupovanjem teh storitev na trgu. V tem vidi desnica uresničitev načel svobodne izbire, osebne pobude ter enakih možnosti. Toda prosto naraščanje premoženjskih razlik v času ene generacije in z medgeneracijskim prenosom premoženja kmalu enake možnosti spremeni v blagostanje redkih in v moro večine.

Levica bi morala zagovarjati močno in učinkovito socialno državo z razvejanimi programi storitev in ustrezno davčno zakonodajo, ki temelji na načelu odgovorne solidarnosti. Njena vloga bo v razmerah globalizacije, ki prinaša razvitim državam skromno rast, tem bolj pomembna. V razmerah visoke rasti je kazalo, da glavno neoliberalno načelo svobodne individualne pobude koristi večini, saj se je tudi socialno najšibkejšim izboljševal osebni standard. V razmerah stagnacije ali počasne rasti pa pridobiva le manjšina. Zato večina postaja vse bolj občutljiva za naraščanje neenakosti in socialnih razlik ter zahteva krepitev instrumentov socialne solidarnosti. Socialna država je garant socialne kohezije.

Desničarski napad na državo in javni sektor je treba razumeti kot napad na po njihovem mnenju neproduktivni del srednjega razreda, ki naj za razliko od podjetnikov, menedžerjev in strokovnjakov v industriji in tržnih storitvah ne bi ustvarjal dodane vrednosti. Pri tem pozablja, da so javni uslužbenci tipični predstavniki srednjega razreda, ki načeloma niso ne levi ne desni. So podporniki socialne države, ki jim daje kruh. Če jih bo država z zniževanjem plač in statusa sproletarizirala, se bo njihova podpora socialni državi še okrepila, le da bodo vse manj politično nevtralni. To je že zdavnaj spoznala skandinavska desnica, ki je začela tudi sama ščititi socialno državo in njene uslužbence. Levica bi morala dati kreativen odgovor v smislu krepitve srednjega sloja, s tem da bi se borila za socialno državo in javne uslužbence in za to, da delavci stopajo v vloge podjetnikov: z delavskim delničarstvom, udeležbo pri dobičku, socialnim podjetništvom, zadružništvom in podobno. Tako bi dobili zainteresirano delavstvo in odgovorno soupravljanje.

Odnos do krize

Levica kaže s prstom na kapital, posebej finančni, na njegov pohlep in zarotniško delovanje. Ima prav, saj je odgovornost finančnih institucij in njihovih nadzornikov v tem, da so oblikovali mehanizme množitve navideznega kapitala brez realne podlage in nadzora ter ga vpregli v voz pregrevanja povpraševanja, ki so ga dodatno dvigala pričakovanja velikih donosov, namesto da bi sprejeli ukrepe za umirjanje rasti. Špekulanti so del fiktivnega kapitala pretvorili v realne vrednosti in se z ježo na konjunkturi okoristili. V Sloveniji je treba temu dodati še nezrele privatizacijske kapitaliste, ki v večini primerov niso sposobni ločiti vloge agentov kapitala od svojih zasebnih interesov. Zato jim je prvi cilj osebno prisvajanje in ne rast in razvoj podjetij. Ko je balon počil, je navidezni kapital izpuhtel, mnogi investicijski projekti so nasedli, privatizacijski pa propadli. Privatizacijski kapitalisti tlačijo denar v lastne žepe, podjetja pa pošiljajo v stečaj. Spirala se je zavrtela navzdol, z vsemi posledicami za padec povpraševanja in proizvodnje, naraščanje brezposelnosti in povečevanje socialnih stisk.

Desnica sicer priznava, da so za krizo odgovorni nedodelani mehanizmi na finančnem trgu in zapoznelo ukrepanje regulatorjev, ne vidi pa problemov v vedenju igralcev na teh trgih. Verjame, da jih trg sam nagradi za racionalne in kaznuje za nespametne odločitve. Še več, desnica ščiti višji in srednji sloj lastnikov, podjetnikov in menedžerjev ter ga prikazuje kot žrtev krize, enako kot delavstvo. Meni, da jim država ni stala zadosti ob strani z neposrednimi pomočmi ter s sistemskimi ukrepi za spodbujanje podjetništva in konkurenčnosti. Krivda države naj bi bila tudi, da je povečala izdatke za blažitev učinkov krize na prebivalstvo, ki jo je tako manj občutilo in ni izkazalo zadostne pripravljenosti za prilagoditev nanjo. Desnica tako terja od države, javnih uslužbencev, delavstva in upokojencev omejevanje in varčevanje, lastnike, podjetnike in menedžerje pa vidi v vlogi "rešiteljev krize". Zato predlaga zmanjševanje števila javnih uslužbencev, zniževanje njihovih plač, zmanjševanje in ukinjanje posameznih socialnih prejemkov ter omejevanje pokojnin. Za "rešitelje krize" pa predlaga dodatne davčne in neposredne spodbude ter sistemske spremembe.

Glavno vprašanje je, kdo naj plača stare račune in kako spodbuditi rast, ki bi vodila iz vrtinca krize. Zahteva levice, da stare račune poravnajo posamezniki in finančne ustanove, ki so največ prispevali h krizi, je legitimna, kolikor merijo na njihovo premoženje, ki je naraslo s pretvarjanjem navideznih v realne vrednosti. Pri tem je odprto vprašanje, koliko sploh je tega premoženja ob dejstvu, da krize ni sprožil umik kapitala iz obtoka, temveč pok finančnega balona, ob katerem je navidezni kapital preprosto izginil. Legalna podlaga za poravnavo računov krize je bolj vprašljiva, saj vse kaže, da je šlo bolj za napako v sistemu kot za njegovo zlorabo. Zato od sodnega preverjanja posameznih primerov ne gre veliko pričakovati. Tako ostane predvsem legitimna zahteva, da je treba popraviti sistem, ki naj bi preprečeval špekulativno bogatenje, ter z davčnimi instrumenti uravnavati razlike, ki so posledica kriznega dobičkarstva.

Rezultati popravljanja sistema in zajemanja kriznih dobičkov ne bodo niti veliki niti hitri. Zato bo slej ko prej račun izstavljen širokemu krogu prebivalstva oziroma davkoplačevalcem. Levica sicer ne more zanikati, da je od investicijske dejavnosti in gospodarske konjunkture, ki ju je poganjalo trošenje brez kritja, imelo koristi tudi delavstvo, upravičeno pa pričakuje, da naj bodo bremena poplačila dolgov porazdeljena skladno s koristmi posameznih socialnih skupin v času konjunkture. Glede tega so razhajanja med levico in desnico velika.

Če tako levica kot desnica sprejmeta, da sta varčevanje in odrekanje potrebna, pa imata pri tem v mislih različne načine. Desnica želi omejevati socialno državo, znižati državni proračun in pustiti več sredstev na razpolago posameznikom, še posebej podjetnikom. Levica pa želi z davki, kot so DDV, davek na nepremičnine in luksuz ter na finančne transakcije, povečati prihodke v proračun, da bi omejevala socialno neenakost in da ji ne bi bilo treba neposredno jemati ljudem in omejevati socialnih pravic. Načelo levice je jasno: kdor več troši in ima večje premoženje, naj več prispeva za skupne potrebe. Desnica verjame, da kdor ima več, bo tudi več investiral in potem več vplačal v javne blagajne. Žal se to v preteklosti pri nas ni izkazalo za točno. V času prve Janševe vlade so se dohodki zaradi nižjih davkov in dohodnin v glavnem stekli v privatizacijske projekte, ne pa v nove razvojne investicije. Zaradi slabega razumevanja vloge kapitalistov bi levica morala zagovarjati namenske in neposredno nadzorovane razvojne spodbude, kot jih je v času Pahorjeve vlade s pridom uporabil avtomobilski grozd, ne pa splošnih olajšav.

Kakšen naj bo profil levice?

Levica ima vse manj razlogov za defenzivno držo. Neoliberalni koncept desnice, katerega jedro sta svobodna pobuda posameznika in neomejen trg, je z novo fazo globalizacije razvite države pripeljal v dolgoročno stagnacijo, v najboljšem primeru pa v skromno rast. Z nenadzorovanim ustvarjanjem navideznega kapitala je sprožil največjo krizo v zadnjih osemdesetih letih. To mu jemlje legitimnost in razkriva njegove slabosti. Razmere krize in obetajoče se počasne rasti tako rekoč kličejo po alternativah, ki bi jih lahko z dejavnejšo vlogo ponudila levica. Gre za to, da bo svobodna pobuda omogočala uspeh le redkim, velika večina, ki se ji je v času visoke rasti življenjska raven dvigala, pa se bo borila za njeno ohranitev ali pa se ji bo ta celo nižala. V teh razmerah bo za ohranjanje družbene kohezije ključna socialna solidarnost, ki jo bo lahko zagotavljala le močna socialna država in ne trg.

Levica bi po nepotrebnem zapravljala energijo z iskanjem alternativ globalizaciji, evropski in monetarni uniji ter zahtevi po porabi v mejah ustvarjenega. To naj ji bo izziv. Svojo politiko naj gradi na:

- Močni in učinkoviti socialni državi, ki naj uveljavlja načelo odgovorne solidarnosti, izhajajoč iz potreb ljudi, njihove zavzetosti in prispevkov za skupnost. Ohranja naj razvejane programe javnih storitev, javno-zasebno partnerstvo in solidarnostno financiranje preko davkov in prispevkov. Socialno državo mora ščititi tudi za ceno prerazporejanja sredstev od posameznikov na socialne programe.

- Krepitvi srednjega razreda s podporo javnim uslužbencem in z deproletarizacijo delavstva, ki ji daje podlago vse večji delež visoko izobraženih: udeležba pri dobičku, delavsko delničarstvo, socialno podjetništvo, zadružništvo, soupravljanje.

- Dopolnjevanju koncepta rasti in kopičenja materialnega bogastva s konceptoma trajnostnega razvoja in kakovosti življenja.

- Ureditvi finančnega trga z omejitvami navideznega kapitala in špekulativnega prisvajanja z nadzornimi institucijami ter davki na finančne transakcije, premoženje in luksuz.

- Podpori podjetjem za osvajanje tržnih niš na globalnem trgu na podlagi znanja in tehnoloških inovacij, in sicer z ustvarjanjem prožnega podpornega okolja in z razvojnimi spodbudami.

Za razliko od desnice, ki zahteva krčenje socialne države, naj bi levica zagotovila njeno učinkovitost. Če desnica tolče po "neproduktivnem" srednjem razredu javnih uslužbencev in mu jemlje plače in socialne ugodnosti, ga mora levica podpreti, kakor mora podpreti tudi deproletarizacijo delavstva s prevzemanjem podjetniških vlog. Če je desnica usmerjena predvsem v rast, mora levica koncept rasti nadgraditi s trajnostnim razvojem in kakovostjo življenja. Poskrbeti pa mora tudi za sprejemljivo raven neenakosti, ki ne sme izgubiti legitimnosti zaradi špekulativnega prisvajanja, temveč mora temeljiti na delu.

Navedeni predlogi morda spominjajo na že videno in preizkušeno. Toda levica ne more zavreči svojih temeljnih vrednot, kot sta enakost in solidarnost. Sploh pa ne bi smela imeti slabe vesti. Tudi neoliberalizem je le obnovljeni liberalizem, ki se v temelju ni spremenil.