Za to se je odločil, ker že vrsto let pozna Gregorja Viranta in ker meni, da lahko kaj premakne in kaj dobrega naredi. Potem pa se bo vrnil v mirne profesorske vode.

Sprva je pričakoval, da bo vodil ministrstvo za okolje in prostor, a se je spričo združevanja ministrstev zgodilo drugače. Sicer je doktor pravnih znanosti, doktoriral je leta 1998 z disertacijo Vpliv entropije na pravno urejanje voda, in že 15 let profesor na ljubljanski pravni fakulteti, kjer predava pravo okolja in upravno pravo. Skupaj z Rajkom Pirnatom vodi Inštitut za javno upravo pri ljubljanski pravni fakulteti. Napisal je knjigo Temelji ekološkega prava.

Med njegovo kandidaturo za ministra za pravosodje in javno upravo je zaokrožila anonimka, ki mu je očitala, da je zasvojenec in nasilnež v družini. Pličanič je bil zgrožen in dejal je, da ne more verjeti, da je že med kandidaturo za ministra prišlo do tako nizkotnih obtožb.

Sodelavci na ministrstvu za pravosodje in javno upravo ga ocenjujejo kot toplega, odprtega človeka. Odkrito pove, kaj si misli, tako pozitivne kot negativne stvari. Vse zaposlene je pozval, naj sodelujejo s predlogi, in dodal, da se lahko vedno obrnejo nanj. Ima jasno postavljene cilje in je dokaj dostopen, za razliko od svojih predhodnikov.

Bo zdržal v politiki?

Kolegi s fakultete pravijo, da je bil odličen študent, da je zelo kreativen in poln energije pri zasnovi, pri realizaciji pa mu je malo zmanjka. Ima ogromno znanja o javni upravi, malo manj o pravosodju, vendar se hitro uči. Je zanesljiv. Kot politika si ga nekateri težko predstavljajo, saj tovrstnih izkušenj nima. Je namreč zelo neposreden in nima navade govoriti eno in misliti drugo. Sestanki pa so se mu vedno zdeli izguba časa. Zato menijo, da v politiki ne bo dolgo zdržal.

Zdaj je tudi v vladni pogajalski skupini s sindikati javnega sektorja, ki je med drugimi varčevalnimi ukrepi sprva vztrajala pri 15-odstotnem znižanju plač. Zase pravi, da ni trd, je pa odločen pogajalec, sicer pripravljen tudi popustiti in sklepati kompromise. Tako se je tudi zgodilo, da so pri plačah popustili na 10-odstotno znižanje.

"V čim krajšem času moramo prihraniti 800 milijonov evrov. Cilj je jasen in v interesu nas vseh. Vsi skupaj moramo narediti korak nazaj, zlasti javni sektor, da bomo potem lahko kot družba naredili več korakov naprej. Ta prihranek je izjemnega pomena ravno zato, da se bonitetna ocena oziroma kredibilnost Slovenije v širšem okolju stabilizira, s tem so povezane obrestne mere in s tem je povezana ohranitev gospodarstva. Če to dosežemo, bo gospodarstvo spet zadihalo in se postavilo na noge," pravi Pličanič.

Različnih ocen, koliko časa bo trajala recesija, je v Sloveniji in v evropskem prostoru veliko, prav kratka ne bo, ocenjuje Pličanič. Zato je toliko bolj pomembno, da se varčevalni ukrepi čim prej sprejmejo.

Državno tožilstvo je kljub ministrovemu nasprotovanju pristalo pod okriljem ministrstva za notranje zadeve. Generalni državni tožilec Zvonko Fišer je to potezo ocenil kot politični prevzem. Senko Pličanič se z njim ne strinja. "Zaenkrat se ni zgodilo nič takega, kar bi utemeljevalo takšno oceno. Bil sem proti in sem še vedno. Zaradi strokovnih razlogov bi bilo bolje, da bi bilo v okviru resorja, ki ga vodim. Po drugi strani je pa res, da gre za neke pristojnosti izvršilne veje oblasti v razmerju do državnega tožilstva in je vseeno, kdo jih izvaja. Te pristojnosti so ostale enake in se niso nič povečale."

Za zdaj je edini minister, ki še nima državnega sekretarja, potreboval bi dva. Doslej so mu vse kandidate zavrnili kot neprimerne. Nazadnje je SDS nasprotovala predlogu, da bi državna sekretarka postala Tina Brecelj. Med drugim zato, ker je bila pred odhodom na vrhovno sodišče - kjer je zdaj direktorica za razvoj sodne uprave - sekretarka takratnega predsednika okrožnega sodišča v Ljubljani Aleša Zalarja.

"Več kandidatov je v igri, z njimi se še pogovarjam. Prepričan sem, da bom v kratkem našel dva, ki ju bom izbral izključno po strokovnih kriterijih, tako sem ravnal tudi doslej."

Kljub temu da je prevzel krmilo ministrstva, Pličanič še vedno predava na ljubljanski pravni fakulteti. Študentje pravijo, da predava na poseben način, kar je prenesel iz ZDA.

Že leta 1996 je kot Fullbrightov štipendist gostoval kot raziskovalec na kalifornijski univerzi Berkeley. V ZDA se je vrnil kot gostujoči profesor leta 2006 in poučeval na pravni fakulteti univerze Golden Gate v San Franciscu.

"Poskušam predavati tako, da bi se študentje čim več naučili in bili oboroženi z nekim uporabnim znanjem, ne samo z znanjem prava, ampak tudi z drugimi veščinami. Znano je, da so Američani v tem najboljši. V ZDA so pravne fakultete in pravne šole podiplomske šole in usposabljajo študente tako, da so takoj, ko končajo študij, zmožni funkcionirati v realnem življenju, pri nas pa je to zelo velik problem. Med usposobljenostjo študenta prava, ko konča študij, in tistim, kar se od njega pričakuje v praksi, zija velika vrzel. Ta drugačnost predavanj je povezana s tem.

Slaba ocena

Če želimo to doseči, je treba študente bolj aktivno vključiti v pedagoški proces, kar pomeni, da se sami pripravljajo na posamezne teme, oziroma bi se morali. To poskušam, čeprav je pri nas to stvar dobre volje. Tega od njih ni mogoče zahtevati, kar je narobe. Moram pa reči, da sem kar malo razočaran nad odzivom študentov na drugačen način predavanj. Odzivajo se le v majhnem številu. Razlog je v predhodnih letih. Študentom začnem predavati šele v četrtem letniku in ti so vajeni klasičnega načina študija. Zato jih je pred zaključkom študija težko motivirati za nekaj novega."

Razlika med slovenskimi in ameriškimi študenti je ogromna, pravi Pličanič. Tam so študentje zelo motivirani za to, da se čim več naučijo, ker vedo, da si po končanem študiju na trgu in da bolj sposobni dobijo boljšo službo. To je en razlog, drugi pa je, dodaja minister, da šolanje plačujejo, ne glede na to, ali gre za državne ali zasebne univerze. In čeprav za državne sicer plačujejo manj, hočejo dobiti največ, kar se da.

Toda ko je petdeset študentov pravne fakultete ocenjevalo profesorje, je Senko Pličanič dobil najslabšo oceno: 1,7. "Meni so dali nizko oceno, ker niso vajeni tega, da od njih pričakujem ne samo aktivno sodelovanje, temveč morajo sami pripravljati predstavitve pri posameznih temah in obdelovati posamezne primere. Slaba ocena je rezultat tega. To je mišljenje omejenega števila študentov, kaj si mislijo drugi, pa se ne ve. S študenti imam sicer vsa ta leta dobre odnose. Takšni so tudi odzivi, ni jih sicer veliko, so pa od srca. Nekaterim pa moj način poučevanja ni všeč, in ko vidijo, da ne bom narekoval, da je treba aktivno sodelovati, se jim obrazi pomračijo in na naslednjih predavanjih jih ni več. In ti pišejo takšne ocene."

Senko Pličanič ima osem let staro hčerko in deset let starega sina. Njegov glavni hobi so gore in narava, ljubiteljsko se ukvarja tudi s fotografiranjem.