Leta 2010 je bila povprečna neto plača v Sloveniji 967 evrov. Za kilogram črnega kruha smo delali 19 minut, za kilogram svinjine le še 52 minut, pri litru mleka pa so se delovni napori v dvajsetih letih skoraj prepolovili zanj je bilo treba delati le še 8 minut. In ker leta 2010 skoraj nihče ni več kupoval običajnega barvnega televizorja, so statistiki za merilo vzeli LCD-televizor in izračunali, da je moral povprečno plačani Slovenec leta 2010 zanj delati 115 ur in 58 minut.
Statistika tako postavlja na laž vse tiste, ki trdijo, da je bilo včasih vse ceneje in smo si lahko veliko več privoščili. Res je, da so cene v zadnjih dvajsetih letih pošteno poskočile, a tudi plače niso zaostajale, vse do sedaj je kupna moč v resnici naraščala. V publikaciji, ki jo je statistični urad izdal ob 20. obletnici samostojne države, so zapisali, da je bila povprečna neto plača zaposlenega v Sloveniji leta 1991 že 42 evrov, skoraj še enkrat več kot leto prej, od tedaj do leta 2010 se je nominalno povečala za 2144 odstotkov, realno pa za 79 odstotkov. V teh letih so pošteno narasle tudi cene življenjskih potrebščin, leta 2010 so bile v povprečju za 1155 odstotkov višje kot leta 1991.
Najbolj so cene rasle v prvih dveh letih samostojne države: leta 1991 je bila rast 115-odstotna, leta 1992 pa 207-odstotna. Leto kasneje se je umirila, povprečna raven cen življenjskih potrebščin se je leta 1993 zvišala le še za 33 odstotkov, v naslednjih letih pa so se cene na leto višale le še po nekaj odstotkov.
Tatjana Brvar iz Statističnega urada Republike Slovenije je pojasnila, da so v prvih dveh letih samostojnosti močno rasle tudi plače, toda Slovenci smo morali leta 1991 v nasprotju s siceršnjim trendom za večino dobrin delati dlje kot leto prej. Na primer, za kilogram črnega kruha 27 namesto 21 minut, za kilogram svinjine 2 uri in 40 minut namesto 2 uri in 9 minut, za jedilno olje 46 minut namesto 34 minut in za kilogram prave kave 5 ur in 2 minuti namesto 3 ure in 51 minut.
Kava je eno izmed živil, pri katerih se je količina potrebnega dela za nakup kilograma v 25 letih najbolj znižala. Leta 1985 je bilo treba za kilogram kave delati 9 ur in 17 minut, že leta 1990 pa le še 3 ure in 51 minut. Pred dvema letoma smo si kilogram kave pridelali že v pičli uri in 15 minutah.
Za številkami se skriva pripoved o tem, kako so v tistih letih pražarne kave v Sloveniji to surovino sploh kupovale na svetovnem trgu. Ker ni bilo deviz, so jih kupovale s 150-odstotnim pribitkom, pa to še ni bilo dovolj, pridobiti so morali še tako imenovane evidenčne devizne pravice. Te so bile v lasti izvoznikov in tistih gostinskih in turističnih podjetij, ki so gostila tujce, in pražarne so morale evidenčne devizne pravice od njih odkupiti. Nič čudnega, če je tedaj kilogram kave zahteval več kot 9 ur dela.
Na močno znižanje cen svinjine, ta je imela v zadnjih dvajsetih letih najvišjo ceno leta 1991, ko je bilo treba za kilogram delati že omenjeni 2 uri in 40 minut, in najnižjo let 2010, ko je zadostovalo 52 minut, je vplival uvoz iz tujine. Ta ima svoje posledice, na katere opozarja konzorcij Ohranimo prašičerejo Slovenije. V sedmih letih se je vzreja prašičev s 640 tisoč zmanjšala na 270 tisoč, Slovenija proizvede le okoli 14 tisoč ton svinjskega mesa, več kot 40 tisoč ton ga uvozi. Še leta 2010 je bilo v Sloveniji osem velikih rejcev svinjine, danes so ostali le še trije.
V zadnjih dvajsetih letih se je cena močno znižala tudi sladkorju, leta 1991, ko je bil najdražji, je bilo zanj treba delati 27 minut, leta 2010 le še 8 minut. Zaradi globalizacije, tehničnega napredka in povečane konkurence proizvodov iz azijskih držav so se močno znižale tudi cene tehničnih izdelkov, pa tudi za avtomobil Renault Clio je bilo leta 1995 treba delati 4389 ur in 2 minuti, leta 2010 pa le še 1867 ur in 27 minut.
Podobno kot v Sloveniji tudi Nemci ugotavljajo, da se je njihova kupna moč skozi desetletja močno povečala. Institut der Deutschen Wirtschaft (Inštitut nemškega gospodarstva) iz Kölna, ki je primerjal cene in plače med letom 1950 in letom 2009, je ugotovil, da so cene petkrat večje, kot so bile pred 59 leti, toda plače se niso pomnožile s 5, temveč s 25.
Večina primerjanih dobrin je danes precej hitreje dostopna kot leta 1950. Tedaj je delavec v Nemčiji zaslužil povprečno 0,56 evra na uro, leta 1990 so mu delodajalci plačali 9,71 evra in leta 2009 v zahodnonemških deželah že 14,05 evra na uro. V Sloveniji je bil zaposleni po izračunu iz povprečne mesečne neto plače letos januarja plačan 5,86 evra na uro.
V veliki meri je višje plačilo tudi razlog za to, da so Nemcem dobrine dosegljive z manj delovnih naporov kot Slovencem. Tako je na primer v Sloveniji za pol litra piva treba delati devet minut (18 minut za liter), Nemci si lahko pivo privoščijo že po treh minutah dela. Če so za pol kilograma prave kave v začetku 50. let Nemci delali pol tedna (26 ur), si ga danes pridelajo že po 19 delovnih minutah. V Sloveniji je bilo treba leta 2010 za pol kilograma kave delati 37 minut in pol. Vstopnico za kino si Nemci prislužijo v 28 minutah, Slovenci zanjo delamo 50 minut. Deset kokošjih jajc Nemci poplačajo z 8 minutami dela, Slovenci se zanje trudimo 20 minut.
Vendar pa Nemci ugotavljajo, da izkazana rast kupne moči pri posameznih dobrinah še ne pove kaj dosti o blaginji. Tako kot pri nas tudi Nemci ugotavljajo, da gospodinjstva danes trošijo denar za druge stvari kot pred 50 leti in da se je spremenilo razmerje porabe. Danes gospodinjstva čedalje več potrošijo za plačilo storitev in manj za nakup dobrin. Statistični urad Slovenije ugotavlja, da so se od leta 1995 cene proizvodov zvišale v povprečju za 107 odstotkov, toda cene storitev so se zvišale kar za 175 odstotkov.
V tem obdobju so se najmanj zvišale cene cene obleke in obutve (za 59 odstotkov), toda stanovanjske najemnine ter cene vode, elektrike in drugih storitev za stanovanja so se zvišale za 263 odstotkov, cene izobraževanja pa za 222 odstotkov. Tudi Nemci ugotavljajo, da morajo danes delati dlje kot leta 1990 za ljubi dom in mobilnost. Kupna moč pri najemninah in stroških za stanovanje je danes za 10 odstotkov nižja, kot je bila leta 1990, podražili so se komunala, elektrika in ogrevanje. Avtomobili so danes res cenejši, kupna moč pri jeklenih konjičkih se je povečala za šestnajstino, toda njihovo vzdrževanje in gorivo sta se dražila tako hitro, da je to izničilo prednost.
Tako nemški kot tudi slovenski statistiki ugotavljajo, da se je v primerjavi z letom 1995 v gospodinjstvih najbolj zmanjšal delež denarja, ki ga namenjamo nakupu hrane in brezalkoholnih pijač, najbolj pa se je v tem obdobju povečal delež izdatkov, ki jih namenjamo za zdravstvene proizvode in storitve. Slovensko gospodinjstvo je tako leta 1995 za zdravstvene storitve namenilo 2,4 odstotka svojih prihodkov, leta 2009 pa 3,9 odstotka, Nemci so od leta 1991 pa do danes pri zdravstvenih storitvah izgubili 8 odstotkov kupne moči.
Statistika pa v svojih povprečnih številkah skrije tudi razlike v dohodkih med najbolje in najslabše plačanimi. Z uveljavitvijo novega zakona o minimalni bruto plači leta 2010 je ta sicer dosegla 48 odstotkov povprečne plače, toda izračunano čez palec to pomeni, da najslabše plačani pri nas vsaj za dobrine, kjer so razlike v cenah majhne ali pa jih sploh ni, delajo precej dlje kot tisti s povprečno plačo. Slednji si kinopredstavo lahko ogledajo po 50 minutah dela, tisti z minimalno plačo pa morajo za vstopnico delati več kot dobro uro.
