Medtem ko najboljšemu sosedu želi "finančno stabilnega lastnika, ki bo podpiral njegov razvoj", največjo oviro pri zagonu slovenskega gospodarstva vidi v finančnem sistemu. "Nihče ni pričakoval takšnega poslabšanja gospodarske situacije in tako dolgotrajne krize. Morda je pričakovanje, da bo kriza oblike U oziroma V, onemogočalo bankam, da bi takoj ocenile, koliko imajo problematičnega premoženja," pove in doda, da bi NLB leta 2010 verjetno lažje našla kapital, če bi že takrat ugotovila, da potrebuje milijardo evrov.

Gospod Debeljak, med odzivi po vašem odstopu je bilo mogoče slišati tudi ocene, da je to v času najgloblje krize neodgovorno dejanje in prevelik šok za tako velik sistem, kot je Mercator.

Ravno nasprotno, neodgovorno bi bilo v takšnih pogojih vztrajati na naših mestih. Potem ko se je sicer že dalj časa krhajoče vzajemno nezaupanje med upravo in nekaterimi večjimi lastniki javno zelo jasno izrazilo v povezavi z zadnjo skupščino delničarjev, smo ocenili, da bi bilo večje tveganje za podjetje, če bi v teh časih izjemno zahtevnih gospodarskih razmer še naprej opravljali funkcijo. Obdobje do nove uprave bomo oddelali maksimalno profesionalno, tako da večjega šoka za podjetje ne bo.

Zoran Janković se je v zgodovino Mercatorja vpisal kot direktor, v času katerega se je družba razširila v tujino. Po čem bo zgodovina pomnila vaših šest let?

Sam to težko ocenjujem. Morda lahko dvema stvarema v tem obdobju pripišem večji pomen. Prvič, da se je Mercator razvil v največjega trgovca z živili v celotni regiji zahodnega Balkana. In drugič, kar je verjetno še pomembneje, da je Mercator v celotnem obdobju krize ostal stabilno podjetje, ki se je še naprej razvijalo in je tudi v vseh teh težkih letih redno poravnavalo obveznosti do vseh deležnikov. Več kot 24.000 sodelavcev je namreč vsak mesec na dogovorjeni dan dobivalo plače.

Koliko Mercator mesečno odšteje za plače?

Na mesec stroški dela v Mercatorju skupaj znašajo približno 25 milijonov evrov, letno je to okoli 300 milijonov.

Kje so razlogi za vaš konflikt z lastniki?

Za to se moramo ozreti kar nekaj let nazaj. Prodaj Mercatorja je bilo že veliko, vse pa so bile nesrečna zgodba. Poudaril pa bi naslednje: kadarkoli so prodajalci v vseh omenjenih postopkih Mercator zaprosili za podporo, smo jo v okviru zakonskih in drugih omejitev tudi nudili. Zakaj? Ker smo ocenjevali, da je stabilizacija lastniške strukture potrebna, a seveda pod pogojem, da so pri tem prednostno zaščiteni interesi Mercatorja. To je namreč naša temeljna naloga, in od tod izvirajo različni pogledi.

Običajno je, da interesi delničarjev, ki želijo izstopiti iz družbe, v nekaterih vidikih niso usklajeni z interesi družbe, ki jih mora varovati uprava. Naloga uprave je namreč skrbeti za finančno stabilnost, pravice zaposlenih, razvojne sposobnosti in varovanje drugih poslovnih interesov družbe. Lastnike, ki izstopajo iz lastništva, pa prednostno zanima le, kako naj čim prej iztržijo čim višjo ceno. Dodatno je odnose zapletlo dejstvo, da se je konzorcij odločil za ekskluzivna pogajanja s podjetjem Agrokor, ki je naš največji tekmec v regiji. To je namreč prineslo dodatne pravne omejitve in kompleksnost, vsa dogajanja pa so se upoštevajoč vse povezane dejavnike odrazila v določeni negativni energiji in vzajemnem nezaupanju. Zaradi vsega tega so prodajalci izrazito kratkoročno gledali na proces, družba pa je dolžna ščititi dolgoročni vidik svojega delovanja.

Pred štirimi leti ste dejali, da si želite finančno trdnega in stabilnega lastnika. Dve tretjini vašega obdobja na čelu Mercatorja je bila družba v lastniškem vakuumu. Vam je to ustrezalo, ker se nihče ni vtikal v vaše delo, ali je bilo to slabo, ker lastniki niso mogli slediti razvojnim načrtom družbe?

To ni bilo dobro niti za družbo niti za vodstvo. Na dolgi rok so lahko uspešne le družbe s stabilno lastniško strukturo. Zato smo v okviru možnosti vedno podpirali prodajne postopke, čeprav to ni naša naloga. Pri zagotavljanju stabilnosti Mercatorja pa je imel pomembno vlogo nadzorni svet, ki je ves čas podpiral razvoj družbe.

Nekateri pravijo, da ste imeli nadzorni svet, ki vam ni dosti gledal pod prste.

In takšni se motijo. V nadzornem svetu so bili ves čas kompetentni strokovnjaki, ki so se zavedali svojih nalog in odgovornosti. Razumevanje med upravo in nadzornim svetom je nujni pogoj za dobro delo. Sicer pa so naši delničarji v vseh letih tako upravi kot tudi nadzornemu svetu družbe podelili razrešnico po zaključku poslovnih let. S tem so tudi pokazali, da odobravajo njuno delo in soglašajo s strateškimi usmeritvami in poslovanjem. Če bi mislili drugače, bi to lahko vsako leto znova jasno izrazili.

NLB Skladi na skupščini niso podprli vaše razrešnice. Kako si razlagate, da ste prišli v konflikt s Skupino NLB, največjim financerjem Mercatorja?

Sama NLB na skupščini delničarjev ni imela glasovalnih pravic. Nasploh pa nima smisla govoriti o konfliktu, ampak zgolj o zmanjšanem zaupanju in nasprotnih pogledih na pristope k prodaji. Mercator in NLB povsem normalno in korektno sodelujeta. Ker s prodajami javnih delniških družb pri nas ni veliko izkušenj, smo že takoj ob naši pobudi delničarjem angažirali mednarodno finančno institucijo Societe Generale in ugledno odvetniško pisarno, s čimer smo nudili podporo konzorciju prodajalcev. Pa tudi zato, da v okviru teh postopkov ne bi naredili česarkoli, kar nam bi pozneje lahko kdo očital. Sicer pa vidim, da je pri opazovanju naših dejanj problem tudi nerazumevanje vloge družbe in uprav v takšnih postopkih. Namreč, ne drži, da bi morale uprave javne delniške družbe kakorkoli podpirati lastnike pri prodaji njihovih delnic.

Zakaj ne? Ali niso direktorji le najeta delovna sila, ki mora upoštevati želje lastnikov?

Podpora delničarjem pri prodaji njihovih delnic ni naloga uprave javne delniške družbe. Lastniške spremembe lahko podpira le, če so prej zaščiteni interesi družbe. S tem ko se ščitijo interesi družbe, se deluje v dobro vseh delničarjev. Uprava javne delniške družbe nima nobenega vpliva na odločitve o prodaji delnic. Te lahko lastniki kadarkoli prodajo, zainteresirani kupci pa jih kadarkoli kupijo.

Zakaj niste brezpogojno pristali na skrbni pregled, ki bi ga izpeljal Agrokor?

V zvezi s tem obstajajo pravne omejitve, ker gre za neposrednega konkurenta. Nasploh je razkrivanje nejavnih podatkov javnih delniških družb zahtevna pravna substanca z različnimi posledicami in omejitvami in je daleč od enostavne odločitve, da se to kar enostavno dopusti.

Zakaj niste javno nikoli izjavili, da je Agrokorjev prevzem sovražen?

Ker se nam ni zdelo primerno, da se o tem kakorkoli opredeljujemo, in se tudi nismo. Ni namreč toliko pomembno, kdo je kupec, temveč predvsem, kako je takšna transakcija strukturirana, kako se ščitijo Mercatorjevi interesi, ali obstajajo dodatni kapitalski partnerji. Noben posamezen gospodarski subjekt v regiji namreč nima takšne finančne moči, da bi samostojno izvedel posel tega velikostnega razreda.

Toda iz vaših ravnanj se je videlo, da gre za sovražni prevzem. Lahko to potrdite?

Vsa naša dejanja so izvirala iz naše želje in naloge, da zaščitimo interese Mercatorja. Le pod tem pogojem smo oziroma bi lahko podpirali prodajne postopke. Še posebej nas je skrbela finančna trdnost celotne strukture, ker smo imeli negativne izkušnje z našimi pomembnimi preteklimi lastniki, ki so šli v stečaj. To, da je v trgovini lepo biti velik, vemo vsi v branži, prav tako, da številne poslovne sinergije med Mercatorjem in Konzumom obstajajo. Z uravnoteženim pristopom in ustreznim strukturiranjem bi se verjetno dalo takšno transakcijo izpeljati na način, ki bi bil pozitiven tudi za Mercator, a se do te faze v tem postopku ni prišlo. Svojemu nasledniku pa tudi ne želim otežiti nadaljnjega dela in odločitev na tem področju z bremenom kakršnekoli naše ocene o primernosti posameznih kupcev.

Je povezava Mercatorja in Agrokorja na srednji rok možna? Kaj bo nasploh s trgovino v jugovzhodni Evropi? Jo bo pokupil veliki evropski trgovec?

Mercator kot podjetje lahko preživi in se razvija še naprej samostojno, kar je tudi njegova dosedanja uradna strategija, ki so jo do svojih finančnih težav podpirali tudi lastniki. Smo največji trgovec z živilskim programom v jugovzhodni Evropi, ki dela na sedmih trgih. Ker pa želi oziroma mora skoraj tri četrtine lastnikov svoje delnice prodati, vidim le dve poti: ali bo država na neki način aktivno posegla v razrešitev lastniške nestabilnosti z ustanovitvijo nekega sklada, na katerega bi s trenutnih lastnikov prenesla "nasedle" lastniške deleže podjetij, ki so v podobnem položaju, in na srednji rok poskušala najti primerne strateške lastnike ter medtem odgovorno upravljati te naložbe. Druga možnost je, da se bo Mercator že zdaj prodal nekemu kupcu. Je pa jasno, da bi finančni kupec za Mercator odštel manj od kupcev, ki bi z Mercatorjem lahko ustvarili lokalne poslovne sinergije. Do katerega scenarija bo prišlo, težko ocenjujem, so pa ti časi zaradi najgloblje krize nasploh zelo slabi za prodajanje naložb, kvečjemu so primerni za nakupe. Tretje rešitve po mojem ni, ker je sedanja situacija lastniške agonije za Mercator slaba, še posebej zaradi zelo težkih gospodarskih razmer, v katerih se nahajajo vse ekonomije v regiji. Zato je dobro, da se lastniška "godlja" Mercatorja na odgovoren način čim prej razreši.

Pisali ste številna pisma, pišejo jih tudi drugi, recimo v Heliosu, kjer so banke pozvali, naj postopek prodaje preložijo in izpeljejo kasneje v sodelovanju z upravo. Kje so razlogi, da očitno nikogar ne zanimajo mnenja uprav v postopkih prodaje?

Ko obstaja veliko lastnikov, ki delnic zaradi svojih finančnih težav bodisi ne morejo bodisi ne želijo imeti v lasti, je njihov kratkoročni interes čimprejšnja prodaja. Zato je njihov kratkoročni interes lahko drugačen od interesa družb. To naravno nasprotje interesov v takšnih razmerah ni značilno le za Slovenijo, ampak tudi za druge kapitalske trge. Ob tem pa je korektno dodati, da tako kot ni naloga javnih delniških družb, da podpirajo prodajne postopke delnic svojih lastnikov, tudi ni naloga lastnikov, da ob odločitvah o prodaji ščitijo interese družbe, potem ko sami izstopijo iz lastniške strukture. Razen seveda v primerih, ko so lastniki dolžni to početi zaradi povezanih poslovnih posledic za njihova podjetja, ki lahko nastanejo z njihovo odločitvijo o prodaji.

Toda banke drugod še zdaleč ne obvladujejo tolikšnega deleža gospodarstva kot v Sloveniji.

Se strinjam. Ob tem me žalosti to, da se Mercator v položaju lastniške nestabilnosti ni znašel po lastni krivdi, ampak zaradi težav in preteklih odločitev pomembnih posameznih lastnikov. Seveda v kombinaciji z globalno finančno krizo in recesijo. Gre pač za posledice nekega nenavadnega obdobja v Sloveniji v zadnjih petih letih, procesov tajkunizacije in detajkunizacije, zaradi katerih so tudi banke postale lastnice teh podjetij. Morda bi to obdobje lahko imenovali obdobje "gverilskega kapitalizma": številna podjetja so se ob izdatni podpori bank "na horuk" olastninila, nato pa so nastale lastniške konglomerate banke "na horuk" tudi razgradile. In posledica je današnja nestabilna lastniška struktura številnih slovenskih podjetij. To obdobje bo pustilo daljnosežne posledice za Slovenijo.

Kakšne?

Posledice bodo po moji oceni daljnosežne predvsem zaradi dveh razlogov. Prvič zato, ker je zaradi omenjenih procesov slovensko gospodarstvo stopilo v čas najhujše gospodarske krize v zadnjih petdesetih letih v slabši kondiciji, kot bi bilo sicer. Zato je marsikatero podjetje v krizi pokleknilo, nasploh pa jo bo gospodarstvo teže prebrodilo. In drugič zato, ker so ti procesi povzročili lastniško nestabilnost številnih slovenskih podjetij, kar bo vodilo do njihove prodaje. Bodisi na kratki bodisi na srednji rok. To ne pomeni nujno nekaj slabega, a je treba upoštevati, da je tudi domači ekonomski kapital in vpliv, ki iz tega izhaja, lahko pomemben za razvojne sposobnosti celotnega gospodarstva.

Zakaj detajkunizacijo omenjate v isti vrstici s tajkunizacijo? Ali ne bi bil položaj podjetij v lasti "tajkunov" danes še slabši, če ne bi banke zasegle njihovih delnic?

Ker ene brez druge ne bi bilo. Ne želim dajati vrednostnih sodb. Postopki, ki jih v Sloveniji imenujemo tajkunizacija, torej prevzemi z visokimi finančnimi vzvodi, so v tujini zelo običajni. Vsak študent poslovodenja in organizacije se je o tem učil pri svojem študiju. Splet razmer na kapitalskih trgih, dostopnosti do kratkoročnega denarja in neustreznega časovnega trenutka pa je povzročil, da so ti procesi v Sloveniji z naknadno detajkunizacijo, ki je bila tudi politično podprta, privedli do točke, kjer smo sedaj. Če bi privatizacijske procese dokončno izpeljali v devetdesetih letih, bi verjetno celotni sistem lažje pogoltnil lastniško konsolidacijo, ker so bile vrednostne ravni in stopnje zadolženosti takrat nižje.

V letih 2006, 2007 in 2008, ko se je na veliko lastninilo, je bil ves svet en velik balon, cene delnic in nasploh premoženja so bile izjemno visoke, dostopnost do financiranja pa zelo široka. To je pripeljalo do slovenskega fenomena, da je peščica ljudi s kratkoročnim bančnim financiranjem po visokih cenah postala pomemben lastnik pomembnih slovenskih podjetij. Ko je ta balon počil, pa je ob politično podprtem bančnem zasegu delnic praktično čez noč prišlo do neverjetno kompleksne situacije, ki obremenjuje tako banke kot tudi podjetja.

Je bil torej celoten slovenski model zadnjih dvajsetih let, v ozadju katerega je bila želja ustvariti domači kapital, zgrešen? Bi bilo torej bolje v devetdesetih letih v Slovenijo spustiti tujce, ki bi kupili pomembna slovenska podjetja?

Nisem dobil občutka, da bi bila tako imenovana tajkunizacija del nekega modela s sistemskim ciljem. Bolj je šlo za spontana dejanja, ker so okoliščine to dopuščale, procese pa so izdatno podprle tudi banke. V deželah zahodnega Balkana so privatizacijski procesi stekli bistveno bolj zgodaj, že po osamosvojitvi, zato je tam danes bistveno več konsolidiranega zasebnega kapitala kot v Sloveniji. Pri nas prvotni model privatizacije tega ni dopuščal. Privatizacijski procesi pa so kasneje sovpadli z izjemno negativnimi ekonomskimi gibanji. Ob tem ne želim špekulirati, ali je to dobro ali ne. Želim povedati le, da smo jo zaradi peklenske kombinacije borznih balonov, enostavne dostopnosti denarja in hude gospodarske krize odnesli slabše kot marsikatera druga država.

Posledice teh dogajanj so postale strukturni problem. Ni normalno, da je bančni sistem danes tako izrazito kapitalsko podhranjen, da imajo veliki sistemi, kot je Mercator, tako nestabilno lastništvo, da so podjetja z močnimi tržnimi deleži in poslovnimi potenciali, kot je na primer Pivovarna Laško, v takšni finančni nestabilnosti. In še več primerov bi lahko naštel. Ta položaj je treba čim prej sanirati, pri čemer bi pričakoval aktivnejšo vlogo bank. Te bi morale kot ekonomski lastniki iskati celovitejše rešitve za posamezne nasedle naložbe v podjetjih. Konec koncev so postale lastnice takšnih delnic zaradi svojih preteklih poslovnih odločitev in dejanj. Res pa je, da mogoče narobe razumem položaj. Eden od kolegov bankirjev mi je pred časom dejal, naj ne pričakujem, da se bo preveč ukvarjal z našimi problemi zaradi prodaje, ker so njegove poslovne težave desetkrat večje.

Ampak banke nikoli ne bodo nosile odgovornosti za dajanje posojil, saj jih bomo vedno reševali. Ceno bodo v celoti plačala podjetja in njihovi zaposleni.

Drži, bančni sistem je vedno na neki način privilegiran, saj brez njega ne more biti uspešnega gospodarstva. Zato si čim prej želim stabilizacije slovenskega finančnega sistema, ker nam brez tega kljub morebitnim drugim ukrepom ne bo uspelo spodbuditi gospodarske rasti. Ker so banke, še zlasti v kontinentalni Evropi, žilni sistem, ki mora gospodarstvu prinašati kri za njegovo delovanje, je sanacija tega prednostna naloga vsake države.

Kako naj torej država sanira banke?

Najprej naj tiste, ki to potrebujejo, kapitalsko okrepi. Hitro naj najde tuje investitorje ali sama zagotovi vire. Tu ne gre zgubljati časa za razprave, ali bo sanacija potekala na plečih davkoplačevalcev ali ne. To se bo namreč dogodilo v vsakem primeru, bodisi v neposredni ali posredni obliki. Zato je to res prednostna naloga. Banke imajo velik multiplikativni faktor. Če poenostavim: vsakih sto milijonov kapitala, ki izgine iz njihovih bilanc, pomeni milijardo evrov posojil gospodarstvu manj. Vsi pa vemo, da imajo številne slovenske banke zelo velike izgube v zadnjih letih, kar najeda njihov kapital. Brez tega bo okrevanje izjemno težavno.

Je sploh še pomembno, ali bodo banke v državni lasti ali ne?

Absolutno pomembneje je, da imamo kapitalsko močne banke, ki dobro opravljajo svoje delo in podpirajo dobre projekte slovenskega gospodarstva. Vse ostalo je drugotnega pomena. Smo namreč že tako daleč. Pred štirimi leti bi verjetno odgovoril drugače.

Zakaj nam torej v dvajsetih letih ni uspelo ustvariti slovenskega kapitala?

To je zanimivo vprašanje. Mogoče se lahko kaj vprašamo o podjetnosti naroda in sposobnosti, da kaj ustvarimo. Imamo veliko uspešnih primerov, a so relativno majhni. Izjemno cenim in spoštujem gospoda Boscarola in Akrapoviča, ampak ali se vam ne zdi simptomatično, da se že praktično deset let pogovarjamo le o dveh vrhunskih podjetnikih. Žal jih je premalo. Slovenci smo očitno pridni in disciplinirani, zdrave podjetnosti in iznajdljivosti pa nam ne bi pripisal v preveliki meri. Drugi razlog pa je povezan s procesi in dogajanji, o katerih smo že govorili.

Kdaj v štirih letih po odprtju Pandorine skrinjice Mercatorjevih lastniških težav leta 2008 ste bili v najtežjem položaju?

Zdaj. Odločitev, da odidemo iz Mercatorja, je bila najtežja. In to zato, ker zapuščamo odlično širšo ekipo in sodelavce. A smo to temeljito pretehtali in ocenili, da je to odgovorno in da je to treba storiti. Sicer pa je bilo v teh šestih letih veliko tudi res zoprnih trenutkov, ampak na koncu ostanejo le lepi spomini.

Če pogledate za nazaj: bi bilo danes kaj drugače, če bi konec leta 2007 Istrabenz kupil delež od Infond Holdinga in ne obratno, s čimer bi Istrabenz postal največji lastnik Mercatorja?

Verjetno bi bilo drugače, če Istrabenz takrat ne bi prodal svojega deleža Mercatorja in bi ostal v lastništvu. V tem primeru bi se verjetno celotna zgodba lastniških zapletov in razpletov okoli Mercatorja usmerila drugače. Verjetna posledica bi tudi bila, da bi bila stabilnost tako Mercatorja kot obeh podjetij, Istrabenza in Pivovarne Laško, bistveno drugačna. Je pa težko ocenjevati pretekla dejanja. Strateške odločitve se namreč sprejemajo v kontekstu nekega časa in situacij, zato je za nazaj težko gledati, kaj bi bilo, če bi bilo. Ne moremo pa poslovne vloge Istrabenza in Pivovarne Laško in iz tega izhajajočih posledic za trenutno Mercatorjevo nestabilnost dajati v isti koš.

Ali torej ločujete med "tajkunom" Bavčarjem in "tajkunom" Šrotom? Imate še stike z njima?

Želim le povedati, da je Igor Bavčar kot predsednik uprave Istrabenza s svojimi dejanji vedno podpiral interese Mercatorja, dokler je bil Istrabenz njegov pomemben lastnik, in mu tudi vedno po svojih močeh poslovno pomagal. Z gospodom Šrotom stikov nimava, če se slučajno srečava, seveda poklepetava. Z gospodom Bavčarjem pa ves čas ohranjava stike. Sicer pa z zanimanjem in pogosto z začudenjem spremljam razprave o obdobju slovenske tajkunizacije in detajkunizacije. Na mojem položaju sem bil nehote blizu vsem tem procesom, zato jih verjetno kar dobro razumem. A s preteklostjo naj se ukvarjajo drugi, zame je pomembna prihodnost.

Kakšno je vaše mnenje o gospodu Dušanu Zorku, predsedniku uprave Pivovarne Laško?

Pivovarna Laško je zaradi svojega finančnega položaja ves čas ključni faktor nestabilnosti Mercatorjeve lastniške strukture. Nikoli nisem razumel, zakaj jim banke ob njihovem močnem tržnem deležu in stabilnem denarnem toku, ki ga ustvarjajo s poslovno dejavnostjo, niso želele dati srednjeročnega reprograma posojil, ki bi jim omogočil normalno finančno sanacijo in prodajo nestrateških naložb brez časovnega pritiska. Ko namreč zainteresirani kupci vedo, da je neki prodajalec v finančni stiski, to navadno negativno vpliva na cene prodajanega premoženja. Gospoda Zorka pa sicer dobro in dolgo poznam in ves čas korektno sodelujeva.

Ali je Mercator v slovenskem nacionalnem interesu? Zakaj je Mercator pomemben, ko se pogovarjamo o njegovem lastništvu, in kaj je po vašem sploh slovenski nacionalni interes?

Nacionalni interes je po nepotrebnem postal zmerljivka. Globoko verjamem, da ima vsaka država nacionalni interes na številnih področjih. V gospodarstvu je nacionalni interes čim več uspešnih podjetij, ki ustvarjajo čim višjo dodano vrednost, zaposlujejo slovenske državljanke in državljane ter se vedejo družbeno odgovorno. S tem prispevajo k blaginji vseh. Mercator je pomemben, ker je velik sistem v zelo mali ekonomiji. Prevečkrat pozabljamo, da je celotna Slovenja približno nekaj takega kot München z okolico, smo pač majhna država. Samo v Sloveniji zaposlujemo 12.000 ljudi, z učinki našega delovanja pa je po naših ocenah povezanih skoraj 100.000 ljudi. Dogajanja z Mercatorjem zaradi številnih poslovnih odnosov lahko vplivajo na živilskopredelovalno industrijo in na kmetijstvo. Smo distribucija razdrobljene živilske industrije do potrošnika, neke vrste infrastruktura za to, da v Sloveniji proizvedeno blago najde pot do kupcev.

To sta verjetno tudi Tuš in Spar.

Vsekakor, je pa Mercator daleč največji trgovec in zaradi svoje nabavne politike s tega vidika tudi najbolj pomemben.

Kaj bi se zgodilo, če bi se struktura ponudbe na policah bistveno spremenila, večji delež pa bi dobili tuji dobavitelji? Bi vam konkurenca sledila?

Ko si največji na trgu, imaš največ stikov s potrošniki, s čimer lahko do neke mere s svojo ponudbo vplivaš tudi na njihove nakupovalne navade. Danes potrošniki obiskujejo več trgovin, zato izdelke, ki so jih vajeni kupovati v eni trgovini, iščejo tudi drugod, in obratno. Zato trgovci s strukturo svoje ponudbe do neke mere posredno vplivajo tudi na nakupovalne navade in želje potrošnikov, s tem pa tudi na to, kaj na police uvrščajo drugi trgovci. Bilo bi zelo nespametno, da bi kdorkoli v Mercatorju čez noč korenito spreminjal nabor izdelkov v ponudbi, saj so na naš trženjski splet, ki temelji na domači ponudbi, naši zvesti potrošniki navajeni.

Zakaj bi potem kdorkoli od strategov, ki želijo imeti na policah čim več prostora za svoje proizvajalce, sploh imel interes kupovati Mercator?

Morate vedeti, da so izdelki lokalnih blagovnih znamk na policah vedno prisotni, če so močni, jih potrošniki poznajo in cenijo. V Sloveniji imamo nekaj živilskopredelovalnih podjetij z močnimi blagovnimi znamkami, ki lahko konkurirajo praktično povsod, a je teh žal absolutno premalo. Premajhna fokusiranost v krepitev blagovnih znamk ob preveliki razdrobljenosti prodajnih asortimanov in premajhni konsolidaciji, ki ne omogoča izkoriščanja ekonomij obsega v zadostni meri, so po mojem glavni razvojni problemi živilskopredelovalne industrije, ki jo tudi delajo bolj ranljivo. Mercatorju je v interesu strateški lastnik, ki bi vlagal v njegov razvoj, mu zagotovil finančno stabilnost ter poslovne sinergije. Vidik dobaviteljev pa je lahko nekoliko drugačen. Tem bi verjetno ustrezal lastnik, ki bi imel manj interesa in možnosti iskati sinergije na nabavni strani. Vendar je treba tudi vedeti, da noben finančni lastnik večinskega paketa delnic ni trajen in prej ali slej pride do prodaje strateškemu lastniku.

Kdo je torej optimalni lastnik Mercatorja?

To bi težko rekel. Jugovzhodna Evropa kot regija zaradi svoje razdrobljenosti in kompleksnosti zagotovo ni prva na seznamu potencialnih tarč velikih evropskih trgovcev. Gre za regijo s številnimi državicami, majhno gostoto prebivalstva, slabim makroekonomskim položajem in precejšnjo politično nestabilnostjo. Velike trgovce precej bolj zanimajo velike države, kot na primer Romunija, Rusija, Kitajska ipd. Ta objektivna neprivlačnost celotne regije je težava Slovenije v vseh panogah, ne samo v trgovski. Vprašanje je, koliko bo zato kdorkoli sploh lahko izbiral med najprimernejšimi partnerji. Sam si želim, da bi Mercator kupil lastnik, ki bi mu s svojo finančno močjo zagotovil lastniško stabilnost in nadaljevanje ambicioznega razvoja v regiji, pri čemer bi v čim večji meri izkoristil njegove sposobnosti in kompetence v regiji, v kateri deluje.

Tak kupec še ni potrkal na vrata Mercatorja?

(premisli in se nasmehne)

So potrošniki v treh letih krize spremenili nakupovalne navade?

Absolutno. Potrošniki so postali bolj racionalni, tudi pri hrani, ki sicer ne pomeni velikega dela razpoložljivega dohodka gospodinjstva. Opazili smo, da gre za trajne spremembe. Danes vsakdo razmisli, kaj ima v hladilniku, v časih potrošniške evforije pred krizo pa tega potrošniki niso počeli v tolikšni meri. V trgovini je zelo pomembna psihologija. Strah pred tem, kaj bo s službami in kaj bo z državo, negativno vpliva na potrošnjo. To se najprej in najbolj pozna prodajalcem trajnih in luksuznih dobrin.

Je kriza povečala prodajo v diskontih?

Logično je, da težji socialni položaj vpliva na strukturo in obseg potrošnje, a smo se v Mercatorju v zadnjih letih s številnimi ukrepi odzvali na spremenjene potrebe potrošnikov.

Je Mercator na srednji rok dosegel zenit svoje širitve in ga zdaj čaka obdobje finančne konsolidacije?

Ne bi rekel. Tudi v zadnjih treh letih, ko smo zaradi krize precej znižali obseg investicij, smo beležili lepo rast prodaje, širimo pa se normalno. Odgovor na to vprašanje je predvsem odvisen od lastniške konsolidacije. Če bo Mercator dobil lastnika, ki bo sposoben v večji meri podpirati njegov razvoj, se bo lahko širil še hitreje. Potencial za to zagotovo obstaja.

V finančnih krogih vam včasih očitajo, da glede na višino prihodkov ustvarite prenizek dobiček. Kako to komentirate?

Logično je, da je kriza precej zmanjšala naše dobičke. Vpliva na obseg, na strukturo potrošnje, veliko smo vlagali v še ugodnejšo ponudbo, ker smo ocenili, da je zvestoba potrošnikov v teh časih na prvem mestu. Smo podjetje v procesu velike rasti, ki je v zadnjih šestih letih zraslo za 70 odstotkov. Prihodke smo povečali za več kot milijardo evrov, ves čas pa smo obremenjeni tudi z razvojnimi stroški, saj so potekale razvojne aktivnosti na vseh tujih trgih. Samo lani je skupina dosegla več kot petodstotno rast, kar ocenjujemo za soliden dosežek glede na razmere. Na več trgih v regiji že imamo vodilne pozicije, ki omogočajo zasnovo učinkovitega poslovanja, res pa je tudi, da te pozicije na vseh trgih še nismo dosegli.

Naši pomembni trgi se sicer med seboj močno razlikujejo. Naš največji trg poleg Slovenije je Srbija, kjer smo z veliko strateško povezavo pred petimi leti in naknadnimi aktivnostmi zelo hitro zrasli in je naše delovanje na tem trgu danes stabilno in uspešno, krizi navkljub. Na Hrvaškem pa še danes ne dosegamo ustrezne ekonomike, smo premajhni in je treba nadaljevati z rastjo, hkrati pa v prihodnjem letu, ko bo Hrvaška del Evropske unije, izkoristiti tudi skupne sinergije s Slovenijo, kar bo pomembno pozitivno vplivalo na ekonomiko poslovanja na tem trgu. Ki je sicer za Mercator precej nesrečna zgodba, saj smo zaradi čustvenega odziva potrošnikov na močno zaostritev političnih odnosov med državama konec leta 2008 v enem letu izgubili skoraj sedmino potrošnikov, ki jih nato ob nastopu gospodarske krize nismo zmogli nadomestiti. To se nam še danes pozna, pri čemer seveda izvajamo aktivnosti prestrukturiranja naše ponudbe tudi na tem trgu.

Kako komentirate napovedane varčevalne ukrepe vlade, ki trgovcem verjetno ne prinašajo nič dobrega?

Podpiram namere vlade glede stabilizacije javnih financ in zmanjšanja primanjkljaja, ki je velik. A te restriktivne ukrepe bi bilo treba uravnotežiti tudi z ukrepi za spodbujanje gospodarske rasti. Če bomo namreč vztrajali le pri omejevanju trošenja in investicij, ki jih v veliki meri ni tudi zaradi nedelujočega bančnega sistema, bomo v spirali negativne gospodarske rasti, zato bodo pozitivne učinke manjšega primanjkljaja na bonitetno oceno Slovenije izničili negativni učinki zaradi neustrezne gospodarske rasti. Hkrati z restriktivnimi ukrepi za stabilizacijo javnih financ je treba s smiselno uporabo ukrepov iz nabora keynesijanske politike (spodbujanjem investicij, op.p.) pomagati tudi gospodarstvu.

Tudi nisem za to, da se zlata pravila o zadolževanju zapisujejo v ustavo. Mislim, da za to ob trenutni zadolženosti Slovenije, ki primerjalno ni visoka, ni potrebe in da so morebitni kratkoročni pozitivni učinki zaradi signaliziranja fiskalne discipline manjši od morebitnih negativnih učinkov zaradi zmanjšane fleksibilnosti v bodoče. Kdo pa ve, kaj vse se bo še dogajalo v prihodnosti in kakšne ukrepe ekonomske politike bo morala država izvajati. Nekaj je težko dodati v ustavo, še težje pa je to odstraniti ali spremeniti. Kakšen signal bi to bil takrat? Res ne vem, zakaj bi se z vidika možnih odzivov na bodoče krize na ta način omejevali.

Imamo torej še manevrski prostor za dodatno zadolževanje za infrastrukturne investicije?

Slovenija je danes, če uporabim gospodarske prispodobe, veliko podjetje, ki ustvarja veliko izgubo in mu padajo prihodki. A je v primerjavi z drugimi državami bistveno manj zadolžena, kar v poslovnem jeziku pomeni, da si morda lahko izgubo privošči kako leto več kot bistveno bolj zadolžene države. Izgubo je seveda treba zmanjšati, a se zgolj s krčenjem stroškov in omejevanjem investicij nobenega podjetja ne da rešiti. Vedno je treba delati tudi na rasti prihodkov. In isto velja tudi za državo. Ni dovolj le omejevanje porabe, treba je aktivno spodbujati gospodarsko rast. Ta prinaša delovna mesta in javnofinančne prihodke. Oba sklopa ukrepov je treba smiselno uravnotežiti v okviru možnosti. V nasprotnem primeru se bojim, da bomo še dolgo v recesiji.

Je okrevanje kljub varčevalnim ukrepom mogoče brez dviga DDV?

Dvig DDV je po mojem nujnost in bo prej ali slej do tega prišlo. Preprosto ne vidim možnosti, da bi država na kratki rok kaj bistvenega privarčevala brez radikalnih rezov v družbene podsisteme, ki pa bi imeli velik negativen vpliv na gospodarsko rast. Povečanje določenih vrst davkov lahko potrebo po teh ukrepih do določene mere omili, saj daje državi več manevrskega prostora tudi za spodbujevalne ukrepe.

Vtis je, da največje breme krize poleg socialno najšibkejših nosi srednji sloj. Bi morala vlada hkrati z varčevanjem uvesti tudi obdavčitev luksuza in nepremičnin ter druge ukrepe, s katerimi bi vsaj simbolno razdelila to breme na premoženjski lestvici?

Vem, da zaradi naslednje izjave verjetno ne bom priljubljen pri mnogih svojih kolegih, a sam absolutno podpiram selektivni dvig davkov. V tej krizni situaciji je treba tudi s fiskalnimi ukrepi poskrbeti za finančno uravnoteženje in zagotoviti spodbude za gospodarsko rast. Pri tem je treba biti previden in ne zahajati v skrajnosti, a povezati je treba več sklopov ukrepov. Pričakujem, da bo vlada ukrepala tudi v tej smeri. Ne moremo čakati le, kako uspešna bo gospa Merkel pri svojih ukrepih in kako bo to vplivalo na izvozno povpraševanje, ki je vedno bilo pomembna komponenta slovenske gospodarske rasti.

Je slovensko gospodarstvo po vseh šokih in krizah, ki jih je doživelo v zadnjih petih letih, sposobno državo povleči iz krize, tako kot je to storilo po osamosvojitvi?

Na to težko odgovorim. Vsekakor pa mislim, da bo morala biti vloga države pri zagotavljanju okvirov za gospodarsko okrevanje kar pomembna. Čeprav banke pogosto govorijo, da denar je, le dobrih projektov v gospodarstvu ni, še vedno trdim, da so za gospodarsko rast ključne oživitev bančnega sistema ter spodbude za oživitev razvojnega ciklusa v gospodarstvu. Položaj je nasploh resen. Slovenija bo morala izpeljati tudi strukturne reforme na področju pokojnin, trga dela, socialnih sistemov in zdravstva, tako zaradi gospodarske krize kot tudi demografskih sprememb, če bo želela dolgoročno zagotoviti javnofinančno vzdržnost.

Nas torej čaka izgubljeno desetletje? Bi si upali napovedati, kaj se bo s slovenskim gospodarstvom zgodilo v prihodnjih letih?

Ne, tega si ne bi upal napovedovati, ker to ni odvisno samo od gospodarstva, niti samo od naše države. Smo namreč vpeti v širše okolje. Sem pa prepričan, da bo slovensko gospodarstvo preživelo tudi te šoke, saj je v preteklosti že velikokrat dokazalo svojo trdoživost. Vsekakor pa vsem podjetjem želim stabilne lastnike, ki bodo podpirali njihov razvoj in zagotavljali čim več delovnih mest v Sloveniji. To želim tudi Mercatorju.