Ponedeljek, 26. marca: Bodite "vi" in ne pozabite se ob tem zabavati!

Odprem računalnik in na hitro preletim urnik. Glede na prejšnja dva tedna, ki sta bila nora, ugotavljam, da bo ponedeljek, vsaj po urniku sodeč, zelo miren. Sem se pa v preteklih letih naučil, da se v poslu lahko v kratkem času vse spremeni.

Čez pol ure sem že v svojem prvem večjem projektu - restavraciji Dama. Je v Ajdovščini in vsak dan zjutraj poskrbi za moj zajtrk. Ekipa že pridno dela. Iz kuhinje slišim smeh, kar me še dodatno razveseli. Na delovnem mestu preživimo pol svojega življenja in moje mnenje je, da bi se morali vsak dan zabavati in uživati, kot da je zadnji.

Torek, 27. marca: Ne delajmo, raje ustvarjajmo!

Dobil sem vročino in prvič po treh letih pristal v postelji. Tudi danes vročina še ni popustila, tako da ležim v postelji, poslušam petje najrazličnejših ptičkov in pišem dnevnik. Vsak, ki sem mu povedal, da sem zbolel, je kot iz topa izstrelil: "Preveč delaš!" Moje mnenje je, da velika večina ljudi dela, drugi pa ustvarjamo. Jaz petino svojega časa delam (papirji, računovodstvo…), 80 odstotkov pa ustvarjam. In ker v tem zelo uživam, ne vem, zakaj tega ne bi počel veliko časa. Dober izdelek je danes že nekaj vsakdanjega, prav tako dober dizajn. Z zabavo in zgodbo ter ustvarjalnostjo pa lahko delamo razliko in drugačnost. Glede na to, da se danes razen pisanja veliko e-pošte ne bo zgodilo nič kaj zanimivega, sem se odločil danes pisati, zakaj in kaj je socialno podjetništvo. Zakon o socialnem podjetništvu je bil sprejet približno pred enim letom in zato naj bi bilo možno kmalu po tem ustanoviti novo pravno obliko podjetja so.p. Vendar pa danes, eno leto kasneje, ustanovitev socialnega podjetja še vedno ni mogoča. Pa tudi ko bo mogoča, ne vem, koliko podjetij se bo za to odločilo glede na to, da je obveznosti pri taki pravni obliki bistveno več kot ugodnosti. V naši ekipi smo se odločili, da je nesmiselno čakati. Pojdimo v akcijo!

Sreda, 28. marca: Nisem bolan, samo baterije se mi polnijo

Vsi mi govorijo, da sem zbolel, ker preveč delam, ker si ne vzamem časa za počitek… Potem pa mi nekdo pove tisto, kar sem čakal. "V bistvu si zbolel, ker je telo ugotovilo, da potrebuje novo energijo za nove zanimive projekte. Stara energija gre ven ter dela prostor novi." Torej… Nisem bolan, ampak se mi polnijo baterije!

Zjutraj odprem predal e-pošte in se sprašujem, kako lahko ljudje ob 3.46 zjutraj odgovarjajo na pošto. Potem pa meni govorijo, da sem deloholik, ko pa vsak dan spim vsaj sedem ur. Zelo me razveseli novica, da je še ena izmed največjih slovenskih blagovnih znamk potrdila sodelovanje pri socialnem projektu. Neverjetno lepo je, ko vidiš, da tudi drugi vidijo potencial v tvojem projektu in želijo biti del zgodbe. Sploh v teh recesijskih časih, ko podjetja vsak predlog sodelovanja premislijo bistveno bolj kot pred nekaj leti.

Četrtek, 29. marca: Dan obetajočih telefonskih klicev

Četrtek je tukaj. Nebo je spet jasno, to pomeni, da bomo imeli še en sončen in lep dan. Pregledam e-pošto in ugotovim več stvari. Nekdo želi, da postanem mentor mladim podjetnikom. Poslovni partner iz Anglije me vabi na ogled noro dobrega projekta San Patrignano v Italiji, ki deluje po podobnem principu, kot bo naš S-projekt v Sloveniji. Ena od profesoric na ekonomski fakulteti pa me vabi, da pridem predavat študentom o moji poti. Čudno mi je, ko večkrat dobivam podobna vabila, saj sam mislim, da ne delam nič posebnega. Enostavno živim življenje in uživam v stvareh, ki jih delam. To je to! Za konec dneva pa še klic uglednega poslovneža iz Slovenije, ki ga zanima, kako bi lahko tudi njegovo podjetje vključili v naš projekt. Srečala sva se tri leta nazaj za nekaj minut, da sva si izmenjala vizitke. Danes jo je potegnil iz predala in me poklical. Dogovorila sva se za sestanek drugi teden, ki bo zagotovo zelo ploden.

Petek, 30. marca: Dan za ustvarjanje v kuhinji

6.06. Noč je minila brez problemov, zato se zbudim dobre volje. Najprej si zmerim vročino, da vidim, ali so baterije napolnjene. Termometer kaže 37. Jaah, no, nisem še zdrav kot riba. Vseeno se odločim, da je bilo bolezni dovolj in da je čas za malo akcije. Že na poti proti restavraciji se odločim, da je danes čas za kuhanje. Pridem v restavracijo, nadenem predpasnik in že se dogaja na polno. Vsi veseli, da sem spet med njimi, edino Fadila (vodja kuhinje) mi na pol v smehu pove, da danes za mano ne bo nihče pomival in pospravljal.

Kuhanje je zakon! Zelo rad kuham, ker lahko ustvarjam in se zabavam. Nisem strokovnjak, ampak uživam v tem. Na dnevni meni umestim še svojo jed. Rižota z repki in ananasom. V kuhinji stavimo, katerega menija bomo prodali največ. Dnevno jih imamo pet. Kdor izgubi, da za rundo. Zmaga Milenko z njegovim morskim listom, blitvo ter kuhanim krompirjem.

Sobota, 31. marca: Jabolko uspeha si moraš utrgati sam

V Dami smo imeli večjo skupino ljudi, tako da je bilo pestro celo popoldne. V takih primerih rade volje pomagam pri pripravah, strežbi in pospravljanju na koncu. Več kot nas je, boljša je storitev. Gostje so zadovoljni in pravijo, da bodo še prišli. Če pa se zraven še zabavamo, smo dosegli vse.

Nedelja, 1. aprila: Naredite veliko napak in se na njih veliko naučite

Kaj bo jutri? Kje bom čez deset, dvajset let? To so vprašanja, za katera mislim, da si jih zastavlja vsak od nas. Če bi vam znal oziroma bi si znal odgovoriti na njih, bi vam z največjim veseljem. Odgovor na ta vprašanja iščemo vsi vse naše življenje. Mislim pa, da manj, kot se s tem obremenjujemo, lažje se premikamo in s tem še več dosežemo. Lepo je, da imamo v življenju cilje, ki jih želimo doseči. Ne strinjam pa se s tem, da bi življenje morali popolnoma podrediti svojim ciljem. Še vedno je življenje samo eno in ga moramo uživati, kolikor se le da. Če bomo uživali v delu in delali dobro drugim, se bo vse vrnilo nazaj. Življenje nas nagradi samo. Ne moremo sicer točno določiti, kdaj se bo to zgodilo, ampak se definitivno bo!