Prejšnji teden je Dnevnik objavil črno-belo fotografijo mladeničev, ki so davnega leta 1975 obiskali Kumrovec, rojstni kraj Josipa Broza Tita, dolga leta romarsko središče in šolsko svetišče za perspektivne kadre.
Zgodba se je pravzaprav začela zaradi medijskega direndaja okoli ponarejenega spričevala poslanca Ivana Simčiča. Ljudstvo se zgraža, mediji nagajivo vrtajo v Karla Erjavca in tudi predsednika vlade, tedajci pa je iz stranke SDS počil protiudarec. Kaj pa če bi mi malo pobrskali po diplomah kadrov, ki so nekoč diplomirali na partijski šoli v Kumrovcu, so razmišljali. Kar naj bi pomenilo, da je ponarejanje spričevala enak greh kot obiskovanje političnih tečajev na šoli, ki jo je organizirala jugoslovanska komunistična partija.
Primerjava ni najbolj posrečena, protiudarec pa nekoliko nepremišljen. To se je izkazalo tudi po neznansko odmevni objavi fotografije prej omenjenih mladcev, med katerimi naj bi bil tudi perspektivni Janez Janša (na sliki nosi majico z likom maršala Tita). Pod novičko na Dnevnikovi spletni strani se je vnela bitka med bralci, ki so komentirali fotografijo in dogajanje okoli nje. Nastala je splošna veselica, z obilo smeha, privoščljivega režanja - a tudi jeze.
Eden izmed bralcev je, denimo, takole zabelil: "Risba Josipa Broza Tita? In kaj? Takrat je bil to pač zapovedan lik."
No, če smemo skromno pripomniti: časi so bili takrat res nekoliko nenavadni. Toda nošenje majic s Titovim portretom kljub vsemu ni bilo obvezno. Nihče iz uredništva te rubrike je ni nosil in tudi v Kumrovcu je bil le en sam, pa še ta je imel takrat deset let, kar verjetno ne šteje kot poguben dokaz.
Pojavili pa so se seveda tudi pomisleki, češ da na fotografiji sploh ni Janša.
Je to mogoče? Mož, ki je na uredništvo prinesel fotografijo, trdi, da ni. Ampak roke v ogenj res ne moremo dajati.
Brigada, zbor!
Imamo pa zato v uredništvu Nedeljskega drugo fotografijo, ki ravno tako, ali pa še bolje, govori o premočrtni karieri našega sedanjega predsednika vlade. Za to pa kajpak jamčimo. Predvsem zato, ker je bila že objavljena leta 2008 - in ni bila nikoli zanikana.
Bilo pa je takole.
Naš občasni sodelavec Jože Čurin nam je poslal članek, ki ga je napisal v spomin na obletnico drugega zasedanja Avnoja. Lep zapis, bralci so ga zelo pohvalili. No, in ko je podrobno opisal, kaj se je leta 1943 dogajalo v Jajcu, je dodal tudi zgodbo o tem, kako so slovenski mladinci skrbno negovali spomin na potovanje slovenske delegacije na avnojsko zasedanje.
"V spomin na dogodek 29. novembra 1943 je nekako leta 1970 pri tedanji Zvezi socialistične mladine Slovenije vznikla ideja o izvedbi spominskih pohodov Po poteh slovenskih odposlancev na 2. zasedanje Avnoja," se spominja Jože Čurin, tudi sam udeleženec teh pohodov, ki so se vrstili kar trinajst let. Večinoma se jih je udeleževala mladina, veliko je bilo zraven tudi starejših. Tako je bilo vse do leta 1983, ko je bilo nenadoma vsega konec. Prav zadnji, trinajsti pohod je bil pika na i vsem dotedanjim, kajti med mladinsko organizacijo in vodstvi pohodov je prihajalo do vse večjih razhajanj. Če so rešili eno, so nastajale vse večje razpoke v stališčih enih in drugih. Končno so jeseni istega leta v Kamniški Bistrici na srečanju udeležencev zadali zadnji udarec pohodom Po poteh slovenske delegacije v Jajce.
"Naš komandant bo še visoko zlezel!"
"Med pohodom so se vrstile še druge aktivnosti. Poleg predavanj in drugih oblik dejavnosti so tiskali biltene, oglašal se je Radio Avnoj, fotografije smo izdelovali kar med potjo," piše Čurin. Poleg znanih imen je bila med pohodniki zdaj že pokojna narodna heroina Albina Hočevar - Maly, ki je nekajkrat izmenjala nekaj ostrih besed z vodstvom in predvsem s komandantom Janezom Janšo. "Nekega dne, ko je bila za nami že polovica pohoda, je pred skupino pohodnikov napol zares napovedala: ‚Zapomnite si, naš komandant se bo nekega dne zavihtel na sam politični vrh!‘
Tudi najmlajša pionirka med vsemi, mala Nadja, je pohod vzela po svoje. Njen otroški pogled na dogajanje in igrivost so odmevali pod šotori dolgo v noč. Tako je bilo vsak dan do prihoda v Ljubljano, ko je komandant pohoda Janez Janša med drugim izročil vsem pohodnikom avnojske izkaznice, enako tudi Albinci Hočevar - Maly (na sliki).
Da je bil to zares zadnji pohod, se je kmalu izkazalo na srečanju pohodnikov v Kamniški Bistrici, vse skupaj pa je podkrepilo še skupno poročilo, ki sta ga pripravila in podpisala tedanji predsednik komisije za revolucionarne tradicije Jože Dežman in komandant pohoda Janez Janša. V tem, na štirih straneh gosto napisanem sporočilu (hrani ga avtor) sta med drugim podala svojo oceno dosedanjih pohodov. Navajamo le delček: ‚Za nami je trinajst izpeljanih pohodov po poteh Avnoja. Akcija, zasnovana začetku sedemdesetih kot izvirna oblika ohranjanja revolucionarnih izročil, ima za seboj svoj začetek, vzpon in v zadnjih letih občuten padec. Iz izvirne oblike, ki je bila zasnovana na samoiniciativnosti in razvijanju različnih spretnosti, je pohod prerasel v sicer odmevno manifestacijo, ki pa vsebinsko ne uresničuje več temeljnih ciljev, kot so razvijanje revolucionarnih izročil, širjenje bratstva in enotnosti, idejnopolitično usposabljanje mladih, spoznavanje samoupravnih oblik organiziranja, usposabljanje za SLO (splošni ljudski odpor) in DS (družbeno samozaščito), spoznavanje širše domovine in usposabljanje kadrov za delo v ZSMS.‘ Zapisanih je tudi nekaj pohval, prevladujejo pa predvsem kritične ocene, ki so še dolgo odmevale med pohodniki."
Če povzamemo: stroga Janez in Jože sta ocenila, da so se pohodi izrodili in da so jih udeleženci jemali premalo resno. Potem je res bolje, da so jih ukinili.
Napoved partizanke Albince Hočevar - Maly se je uresničila. Janez Janša, ki je bil poleg Jožeta Dežmana edini resni pohodnik, je že drugič postal predsednik vlade. Predsednik komisije za revolucionarne tradicije pa je ravnokar zasedel mesto direktorja Arhiva Slovenije. Nekateri menijo, da bo skrbel za udbovske dosjeje. Naš tovariš Jože? Skoraj ne verjamemo… (dt, jč)
