Gre za vzhodne stolpe dolgega grebena mogočne in visoke skalne pregrade med dolinama Trente in Planice. Na jugu so sicer strma pobočja topla, s soncem obsijana, na njihovih tratah po gredinah in pomolih pa so v starih časih svojo pašno pravico uveljavljali borovški (kranjskogorski) "mojstri" (tako dr. Henrik Tuma) in s tem menda stali ob krstu naših Mojstrovk, na sever pa se v Planico prepadno spušča eden najbolj divjih zidov v Julijcih, veličastna arena vrhunskih alpinistov, kjer običajni smrtnik nima kaj iskati in še manj početi.
Najvzhodnejši vrh te naše triglave skupinice, Mala Mojstrovka (2332 m), je najnižji, vendar najbolj obiskan. V kopnem in v snegu. Kadar so snežne razmere ugodne, se po njegovih pobočjih v prešernem veselju podijo smučarji in uživajo na enem najbolj priljubljenih in cenjenih turnih smukov v Julijcih. Višji od nje sta zahodneje stoječi Velika (2366 m) in Zadnja Mojstrovka (2354 m). Čeprav razdalje med tremi vrhovi niso posebne omembe vredne in ne gre za velike višinske razlike, sta Velika in Zadnja Mojstrovka nekako "vzeti iz igre", saj na njuna vrhova ni označenih poti, zato tudi ob siceršnjem številnem obisku Male Mojstrovke pogosto samevata in jima (predvsem Zadnja) najpogosteje v goste prihajajo le plezalci, ki izstopajo iz številnih težkih smeri v severnem ostenju.
Nepozabna pravljica
Naše izhodišče je na Vršiču (1611 m) oziroma v eni njegovih treh koč (Erjavčeva, Tičarjev dom in nekoliko višje, pod Sovno glavo ležeči Poštarski dom). Torej je skrivnost številnega obiska Male Mojstrovke razkrita. Udobno izhodišče in za Julijce relativno majhna višinska razlika, ki od ceste na prelazu (lepo staro ime Na močilu je žal izpodrinilo ponesrečeno ime Vršič, ki pa je le pravo ime za koto 1737 nad Tičarjevim in Poštarskim domom, zaznamovano z visokim jeklenim jamborom) do vrha znaša le dobrih sedemsto metrov in je pot tja gor po južnih pobočjih in po razglednem Grebencu povsem nezahtevna, primerna za vsakogar, ki ima v srcu nekaj volje in v nogah moči za dobre tri ure vzpona in sestopa. Bolj zahtevni in nabrušeni gorniki se bodo Male Mojstrovke lotili s severa, po znameniti Hanzovi poti, dobro zavarovani z jeklenicami in klini, vendar za tja ne potrebujejo le poguma, ampak tudi zvrhano mero znanja ter vso potrebno opremo, manj prepričanim pa ne bo odveč vodniško spremstvo.
Povsem nekaj drugega pa je naša triglava gora v zimskem času, ko se odene v snežni plašč. Takrat vabi le resnične zaljubljence, ki jim je veliko do nje ter jim ni mar prelitega znoja in premagovanja skrivnih pasti na zasneženih in poledenelih pobočjih. Zimska pravljica na Mojstrovkah je nepozabna, nepozabno je tudi zadoščenje nad opravljenim vzponom. Tisti pa, ki bo tja gor pritovoril smuči, si bo doživetje pozlatil z nepopisnih užitkov polno smuko, strmo in globoko, polno svobodnega, neomejenega drsenja po deviški belini nedotaknjenega sveta.
