A čistilna akcija je enkratna, po 24. marcu se bodo z divjimi odlagališči spet ukvarjali le inšpektorji in policija. Pri tem vsak od 54 državnih okoljskih inšpektorjev po programu dela na leto obravnava pet divjih odlagališč, vsega skupaj torej 270. Čeprav naj bi se z reorganizacijo ministrstev in združevanjem okoljske inšpekcije s kmetijsko, gozdarsko, ribiško in lovsko število inšpektorjev, pristojnih za okolje, skoraj podvojilo, to še zdaleč ne bo zadostovalo za rešitev problema divjih odlagališč.
Teh je namreč samo v registru, ki so ga vzpostavili Ekologi brez meja, več kot deset tisoč, številka pa naj bi predstavljala le približno četrtino od ocenjenih 30.000 do 50.000 divjih odlagališč v državi. Vsak od 54 državnih inšpektorjev bi se torej moral lotiti okoli 200 popisanih oziroma po najbolj črnogledih ocenah skoraj 1000 obstoječih odlagališč v državi. Če k temu dodamo, da okoljski inšpektorji nadzorujejo izvajanje več kot 400 predpisov, ki urejajo še druga področja, kot so kakovost zraka, vode, narava in industrijsko onesnaževanje, da ljudje divja odlagališča kljub čistilnim akcijam vsako leto obnavljajo in da povzročiteljev divjih odlagališč velikokrat ni mogoče odkriti, njihova naloga ni lahka.
Pri tem najbrž ni dvoma, da bi državni organi z okoljsko inšpekcijo na čelu na področju sankcioniranja povzročiteljev divjih odlagališč in preprečevanja nastajanja teh črnih madežev v naravi lahko delovali bolj učinkovito in na primer oglobili vsaj tiste znane kršitelje, ki jih pri odmetavanju odpadkov v naravo ljudje zalotijo in prijavijo. A nedvomno samo inšpektorji problema, ki glede na neusihajočo množico divjih odlagališč v državi predstavlja še kako živo in priljubljeno ljudsko folkloro, ne morejo rešiti.
Lotiti se ga mora celotna družba, saj je za njegovo rešitev potrebna sprememba mentalitete prebivalstva. Civilna družba lahko vpliva na politične voditelje in prebudi državno upravo, da se odločneje in predvsem s svežim sistemskim pristopom loti odpravljanja divjih odlagališč v naravi, a hkrati mora začeti izvajati pritisk tudi na prebivalstvo. Sodelovanje v enodnevni čistilni akciji je sicer pohvalno tako za prebivalce Slovenije kot za državne organe, a še zdaleč ni dovolj. Izkušnje iz minulih let namreč kažejo, da divja odlagališča že dan po čistilni akciji znova zacvetijo, in zdi se, da gre pri tem predvsem za tekmovanje, kdo se bo utrudil prej: onesnaževalci okolja ali tisti, ki čistijo za njimi.
Zato je čas za vprašanje, kako pomemben problem za družbo v resnici predstavljajo divja odlagališča in kakšno prioriteto naj ima njihovo odpravljanje. Naj se preostanek leta po čistilni akciji z več deset tisoč divjimi odlagališči znova ukvarja 54 oziroma 100 državnih inšpektorjev ali pa bi jim le moralo priskočiti na pomoč več ljudi več kot enkrat na leto?
